Odprto pismo novinarjem RTVSLO – 1.del
Država, v kateri pošteni ljudje niso tako energični kot pokvarjenci, je izgubljena! (Franklin Roosevelt)
Težko se je sprijazniti s tem, da se novinarji vedno ukvarjate zgolj z milijoni, s stotinami milijoni eurov pa nihče, niti se nihče ne pozanima o tem kako stoji zadeva, kot je rekel Primož Cirman v Odmevih pri g. Bobovniku na RTVSLO, glede finančne izgube, ki jo bo prinašal projekt TEŠ. Prav tako pa je težko razumeti, da nikogar ne zanima vprašljivo odkopavanje premoga, kar že postaja kronični problem, saj je bila letos v premogovniku že peta delovna nesreča zaradi stebrnega udara. Še težje pa razumem, da se nihče ne ukvarja s slovensko iznajdbo svetovnega formata: z domačim uvoženim premogom.
K temu pa dodajam, da je projekt mogoče rešiti, če bi seveda bila politična volja in pogum za to. Rešitev ni popolna, je pa izvedljiva v kolikor se odpovemo infantilni iluziji, da TEŠ6 rabimo zato ker rabimo elektriko. Vendar pa očitno še danes v Sloveniji ni nikogar, ki bi si upal povleči takšno potezo. Žal nas mora vedno situacija prisiliti v to.
Butalska tolažba – milijoni nasproti milijardi
Poleg drugih novih davkov nam s TEŠ6 grozi še mesečni davek na neumnost, ki jo nekateri celo hvalijo, kot nekoč v Butalah. Ko so Butalci širili cerkev so s suknjiči označili njeno izhodiščno širino. Ko so jim mimoidoči suknjiče pokradli pa so bili vsi veseli, kako uspešni so bili. Še danes živijo v prepričanju, da so suknjiči pod zidom, ki so ga s velikansko muko premaknili.
Na tem principu funkcionira šaleški socializem »lokalnih« razsežnosti, kot temu pravi ne-srečni Srečko Meh. Žal pa ta socializem ne bo posegel le v denarnice lokalnih davkoplačevalcev in šaleških potrošnikov elektrike, pač pa v denarnice vseh nas, po vsej Sloveniji. Namesto trajnostnega razvoja, bomo dobili trajnostni davek na neumnost. Ker bo davčna osnova zelo široka se ni bati za njegovo uspešnost, še manj pa, da bi ogrozil politično stabilnost v državi.
Sicer pa je razkritje v Dnevniku o Rotnikovem sefu s 3,5 milijoni, ki jih je davkoplačevalec Rotnik, kar sam prijavil davčni upravi, verjetno le epizodna samoovadba, ki ne obeta veliko. Upam pa, da se bo našla sled še za stotinami milijonov in da bo to objavljala tudi TVSLO. Vendar pa ima zadeva več dimenzij, vsekakor več kot zmaj s sedmimi glavami. Poglejmo nekatere.
Za razumevanje stvari okoli slovenske enigme TEŠ6 je treba pogledati nekoliko nazaj. Ključna zadeva pri vsej zgodbi oziroma sami izvedbi projekta se je zgodila s tem ko so projekt prekvalificirali iz 450 MW na 600 MW moči, s tem pa se je ta podražil iz 450 milijonov na 1.450 milijonov eurov, kar pomeni da smo za dodatnih 150 MW plačali dodatno milijardo, torej fantastičnih 6,66 miljonov za vsak MW povečane moči. Prav s tem preskokom iz 450 MW na 600 MW pa se začenja slovenska korupcija desetletja. Preskok je bil izveden načrtno in zato, da se število ponudnikov zmanjša na samo dva ponudnika, to je Alstom in Siemens. Ponudnika za agregate takšnih moči sta bila namreč na vsem svetu samo dva, za 450 MW, pa bi jih bilo vsaj 6. In zakaj je bila ta prekvalifikacija projekta nujna ? Z dvema ponudnikoma so gospodje opravili mnogo laže in hitreje.
Siemens so utišali s tem, da so mu dali posel za 2 plinska agregata po 41 MW torej 82 MW, kar je pomenilo blizu 100 milijonov. Za fiktivno funkcionalnost so si izmislili izraz “povečanje izkoristkov blokov 4 in 5” z dogrevanjem pare. Tako preplačana in nepotrebna agregata sta bila v bistvu “podkupnina” Siemensu, da se na izbor Alstoma ni pritožil. Sicer bi se zadeva že na začetku silno zapletla. Tukaj se tudi uradnemu političnemu predstavniku mafije poslancu Srečku Mehu močno zapleta ko trdi, da bi brez bloka 6 v Šoštanju prenehali proizvajati elektriko. V “povečanje izkoristkov” blokov 4 in 5 so namreč prav tedaj – v času, ko se je podpisovala pogodba za TEŠ6, zelo velikopotezno investirali. Pogodba za TEŠ6 in nabava plinskih agregatov po hitrem postopku – brez dovoljenj (ki jih je Uroš Rotnik pridobili naknadno) dokazuje ravno nasprotno, saj oboje enostavno ne gre skupaj. Če ponovim: po navedbi Srečka Meha so investirali v TEŠ6 zato, ker naj ne bi več proizvajali elektrike po starem, obenem pa so prav tedaj v ta dva bloka, ki naj bi proizvajala na star način, na veliko investirali. Da bo mera polna je za oba agregata Uroš Rotnik tedaj sklenil pogodbo za dobavo plina celo za 20 let naprej. Tako smo namesto lokalne investicije dobili nacionalno katastrofo.
Naj verjame lažem, kdor (z)more. Šlo je za zelo zvit načrt, ki se je lahko uresničil le v medijsko zaprti v Sloveniji. Ravno zdaj bo minilo 2 leti odkar tudi sam osebno ne morem več objavljati karkoli kritičnega o TEŠ6, kajti kot je v Delu zapisal tedanji urednik centralne redakcije Radovan Kozmos “Igre je konec, mi smo vam velikodušno posodili igrišče, zdaj pa ste dosegli limit ”. To je bilo tedaj, ko so oktobra leta 2011 v DZ zaradi nasprotovanja SDS – vsled grožnje referenduma, poroštva za posojilo za TEŠ6 prvič »padla« na izpitu.
Šaleška mafija s podporniki iz Ljubljane, v Sloveniji dela kar hoče, tudi v medijih. Tudi absolutno utiša kritike s pravimi številkami, ki so močno drugačne od teh, kot jih je in jih še vedno ponuja skorumpirana in kupljena slovenska akademska “stroka”. Ta ista mafija pa prek njenih političnih predstavnikov zdaj tudi odloča kdo sme biti minister za infrastrukturo in kdo ne in katera tema v zvezi s tem se na vladi sme obravnavati in katera ne. Naj ponovim: gre za dvojno korupcijo: korupcijo št. 1 z Alstomom in paralelno korupcijo št.2 – nepotreben posel s Siemensom, da bi korupcija št 1 uspela.
Slovenci smo še premalo revni, da bi znali varčevati
Današnjim 1.440 milijonom eurom v ceni investicije je torej treba takoj prišteti še preko 100 milijonov za plinska agregata, ki sta ekonomska in tehnološka neumnost, ki se je lahko zgodila le v Sloveniji. Zato, da bi zdaj situacijo vsaj deloma sanirali bi bilo bolje, da bi oba plinska agregata že danes preselili v Ljubljano, v TE-TOL. No, zdaj slišimo, da v ljubljanskem delu Butal že kupujejo nove plinske agregate.
Tudi ni res, da bi morala po letu 2015 obstoječa bloka prenehati obratovati zaradi okoljskih zahtev, saj bi jih lahko nadgradili z deNOx napravami za ceno cca 90-100 milijonov. Da o posodobitvi turbinskega dela in kondenzatorja ter o zmanjšanju izgub, kot to delajo bogati Nemci, niti ne govorimo. Vse to skupaj bi lahko dosegli za cca 130 mio eurov, to je 1/12 celotne investicije. Ampak v Ljudski republiki Šaleška dolina seveda tega nikoli niso hoteli, saj je bila zlata jama za njihove žepe nastavljena drugje.
Zaradi tega je bila študija posodobitve blokov 4 in 5, takozvana študija Evonik, več kot sedem mesecev javnosti nedostopna, po sprostitvi dostopa pa pospremljena z izrecno omejitvijo informacijske pooblaščenke. Z njeno odločbo iz študije nismo smeli ničesar fotokopirati ali fotografirati, smeli smo zgolj prepisovati. Kar je absurd posebne vrste. To je še ena temna stran meseca o tem, kaj vse zmore in do katerih na videz celo demokratičnih uradov in ljudi seže vpliv slovenske energetske mafije.
Vili Kovačič
