Prejeli smo: Prezrte žrtve dražgoške tragedije

Spomenik v Dražgošah.

Tema je padla na pobočja Jelovice, le v nekaterih hišah v vasi še gori luč in avtomobilski žarometi se vsake toliko zasvetijo iz doline. V obrisu že vidim sivo betonsko gmoto spomenika. Mraz je, toda hlad, ki se pomešan z grozo zlohotno plazi tu okrog, je povsem druge vrste. Leden veter se ujema v izobešene zastave, da drogovi žvenketajo bolj in bolj … Tesnoba se me polašča, ko se spuščam po stopnicah, dokler se ne ustavim pred kostnico. »Tu sva,« zašepetam prijatelju, ki je z menoj, potem umolkneva. Stojiva pred ploščo, na kateri povsem spodaj piše, da tu počivajo posmrtni ostanki 40 domačinov in 8 partizanov (skupaj je bilo med domačini žrtev 41, op. p.), ubitih med bitko in po njej. Nobenih imen žrtev dražgoške tragedije ni na plošči. Obsojeni so na brezimnost, obdani s težkim betonom. Hladnost, anonimnost, zamolčanost.

A iz temnega viharja zgodovine vstaja neizmerno trpljenje nedolžnih. Nič ne more preglasiti smrtnega krika pobitih in bolečina svojcev je močnejša od zla, ki jim je iztrgalo najdražje in poskušalo spomin nanje zaviti v pozabo. Presunjena se pokloniva žrtvam in zmoliva zanje. In ko odideva in se odmev najinih korakov izgubi v temi, ob spomeniku spet zavlada molk.

Spomin na žrtve

Želim opozoriti na to, da so žrtve na vsakoletnih proslavah spregledane ali pa potisnjene v ozadje slavnostnih govorov, podobno kot jim je na spominski plošči kostnice v spomeniku namenjen le obrobni prostor. Dražgoška proslava je namesto pietetnemu spominu na ubite namenjena zaostrovanju ideološkega spopada. Namesto da bi udeleženci proslave spoštovali svetost kraja, kjer se je zgodilo nepojmljivo zlo, in namesto da bi vsaj tu poskušali prisluhniti trpljenju drugih, se še bolj zapirajo v lastno samozadostnost. Zakaj se nihče izmed govornikov ne pokloni žrtvam? Zakaj se z donečimi govori tako trudijo preglasiti trpljenje nedolžnih? In zakaj nihče izmed govornikov ne izkaže sočutja svojcem, ki so morali kljub bolečini ob izgubi najdražjih sami obnoviti do tal porušeno vas?

V imenu kakšnega »odpora« je dovoljeno žrtve tega kraja prepustiti pozabi? V govorih se zakriva odgovornost vodstva Cankarjevega bataljona, ki je z nastanitvijo borcev po domovih vaščanov in s političnimi mitingi v vasi izzvalo okupatorjevo okrutno maščevanje nad domačini. Partizani so to počeli v polnem zavedanju, kakšnim povračilnim ukrepom okupatorja bodo prebivalci Dražgoš izpostavljeni. Dražgošani so partizane večkrat prosili, naj se umaknejo iz vasi. A partizani so se umaknili šele po izgubljeni bitki in domačine prepustili na milost in nemilost okupatorju. Je to v resnici odpor, ki naj bi ga proslavljali? Zakaj se tu slišijo zgolj bojne pesmi, pesmi zmage, ki je na tem kraju ni bilo?

Doslej na proslavah še nihče ni zbral dovolj poguma, da bi se soočil z žrtvami in s trpljenjem njihovih svojcev. Toda krik žrtev strašne človeške tragedije je preglasen, da bi ga kdorkoli lahko utišal. Kdor ve za človeško tragedijo tistih januarskih dni 1942 in ima vsaj malo sočutja, je že zdavnaj podvomil v smiselnost dražgoške proslave v sedanji obliki. Kajti resnica o dražgoški bitki je resnica neizmernega trpljenja, ki ga te proslave tako preprosto obidejo. Čas je, da se vsi skupaj odkrito vprašamo, zakaj na tem žalostnem kraju slovenske zgodovine ne zazvenijo žalostinke v poklon žrtvam. Čas je, da ta kraj postane kraj sočutja s pobitimi in z njihovimi svojci.

Preteklost in prihodnost

Kdor je prisluhnil izpovedim, polnim bolečine, in pustil, da ga je presunilo veliko trpljenje, ve, kako podlo je žrtvovanje Dražgoš na oltarju neke brezoblične ideologije. Ni si mogoče predstavljati, kako huda je bolečina ljudi, ki so v dražgoški tragediji izgubili katerega izmed svojih najbližjih. Dolgo niso smeli govoriti o svojem trpljenju in vsa ta leta so bili sami, ko so grozni spomini iz prezgodaj zaključenega otroštva silili pred oči, bili so sami, ker resnice niso hoteli prepustiti pozabi. Oni pa, ki proslavljajo pri spomeniku in oholo teptajo s krvjo prepojeno zemljo, se ne zmenijo zanje in za njihovo bolečino. Množica se veseli, vpije in zvočniki bobnijo na smrtno obletnico ubitih, ki ležijo v kostnici. V tem grozljivem prizoru je z vso silo še enkrat poteptano dostojanstvo žrtev in njihovih svojcev.

Tisti, ki v preteklosti ne zna videti človeškega obličja, ga tudi v prihodnosti ne bo znal. To, česar se spominjamo, in to, po čemer hrepenimo, spada skupaj. Prihodnost se nam daje kot možnost, da iščemo globlji smisel našega življenja, k čemur nas poziva smrt, ta poslednji horizont človeškega bitja. Smrt je naše skrajno obzorje, ki nas kliče k sočutju do trpečih. A lastne umrljivosti se zavemo šele ob smrti drugega. Spomin na dražgoško tragedijo zato poraja v nas vprašanje: Smo se sposobni za trenutek ustaviti, se zamisliti nad končnostjo našega življenja in se zavedeti lastne neabsolutnosti? Smo sposobni stopiti iz svoje kože in prisluhniti trpljenju drugega, ki je izrinjeno iz družbene zavesti? Smo se sposobni na tem tragičnem kraju naše zgodovine zavedeti neprecenljive vrednosti človeškega življenja?

Dražgoše – kraj žalovanja

Dražgoše morajo postati kraj žalovanja, kraj, kjer bo padlo zagrinjalo dušeče ideologije, kjer se bomo poklonili neizmernemu trpljenju nedolžnih in izkazali sočutje svojcem. Smo sposobni slišati krik dražgoških žrtev, ki se mu že tako dolgo izogibajo tisti, ki ta kraj trpljenja dojemajo kot simbol zmagoslavja neke ideologije?

Vse je odvisno od vsakega posameznika. Nikogar ni, ki bi mu odvzel breme odločitve. Morda se počuti neznansko sam v svoji svobodi in bi se raje skril v morju družbene brezbrižnosti. Toda nič ne more povsem zatreti glasu vesti, ki kliče k sočutju do brata, ponižanega, trpečega, zamolčanega. Čim več ljudi se bo odzvalo temu klicu, čim več ljudi bo v Dražgoše in na druge tragične kraje naše zgodovine prihajalo z iskrenim namenom, da izkažejo čast žrtvam, trdnejši bo temelj našega skupnega življenja.

Solze svojcev, ki so v usodnih januarskih dneh l. 1942 izgubili svoje najbližje, ki so na proslavah obsojeni na pozabo, raztapljajo tudi te težke betonske sklade molka, med katere je položena kostnica s posmrtnimi ostanki pobitih. Kajti nobeno vpitje ni dovolj glasno, da bi lahko preglasilo tišino smrti. Trpljenje je močnejše od zla.

Sergej Valijev

Pripis: besedilo je bilo najprej objavljeno v Sobotni prilogi Dela z dne 4.2.2017.