Prejeli smo: Potrebujemo praznik upora, ki združuje, ne praznik, ki razdvaja

Foto: Wikipedija.
Foto: Wikipedija.

Predlog društva Domoljubni TIGR-13.maj, da trinajsti maj postane državni praznik, kot dan prvega spopada z okupatorjem v času okupacije na slovenskih tleh, dobiva vse širšo podporo. Kajti za razliko od 27. aprila bi bil to praznik, ki ZDRUŽUJE, saj gre za praznik brez negativne hipoteke komunizma in kolaboracije komunistov z nacisti in nasilne podreditve upora, na drugi strani pa brez negativne hipoteke prisege in začasne podreditve domobrancev Hitlerjevemu rajhu. Tukaj gre za TIGR, ki ne pripada nobenemu od teh.

Resnici na ljubo je treba povedati, da so tak predlog začetkom 90 let prejšnjega stoletja že predlagali Kranjski liberalci Vitomirja Grosa, a so tedanji krščanski demokrati, ki jih je v Zboru občin vodil Ivo Bizjak, blokirali zadevo že na samem začetku. Zato je po 25 letih čas, da se ozavestimo, da najdemo integrativni praznik, praznik, ki združuje, namesto praznika, ki razdvaja.

Ko v Sloveniji iščemo čiste simbole je to nedvomno TIGR in primorski antifašizem. TIGR je izjemen integrativni simbol, ker temelji na povsem realnih dejstvih in povsem konkretnih žrtvah. Sedanji takozvani Dan upora – de facto pa dan OF, ki ga je za nazaj izsilil Kidrič in somišljeniki iz društva prijateljev Sovjetske zveze, pa je žal njegovo temno nasprotje. Zato je čas, za prevrednotenje vrednot. Najprej na simbolni ravni! Potem na moralni in politično sistemski – zakonodajni ravni.

Poleti 2015 se je v Delu razvnela polemika o tigrovstvu in primorskem antifašizmu kot “najboljšem izvoznem artiklu Slovenije v Evropo«. Primorci in mnogi drugi, z nelagodjem spremljamo »velike muke in napore« ZZB, ki ima – vsaj tako izgleda iz časopisja, vsako leto hud problem pri pridobitvi uradnega vabila zahodnih zaveznikov na zavezniško proslavo v Normandiji. Z novim praznikom bi bili končno odrešeni poniževanja, prosjačenja za mesto na galeriji, čeprav Slovencem po zaslugi Tigrovcev, na tej proslavi pripada prvo mesto v parterju. ZZB pa je bila lani za vabilo celo prisiljena prosjačiti predsednika države Boruta Pahorja, da posreduje pri predsedniku Francije Francoisu Holandu.

Prejem vabila za proslavo se je potem sicer medijsko razglasil kot velik dosežek, čeprav gre v resnici za »drobtino iz simbolne bogatinove mize«. Če bi Slovenija pri zaveznikih afirmirala izvorni predvojni 20 letni antifašizem in seveda tigrovce, ki so bili vseskozi zgodovinski partner zaveznikov – anglo Američanov in Francozov, bi teh težav in slovenskih muk v Normandiji pač ne bi bilo.

Ampak ne, nespamet in domišljavost v Sloveniji vedno dobita domovinsko pravico ter mnogoštevilne mlade. Skratka, namesto, da v Normandijo vodimo okorele ideologe titoizma – Tita Turnška, Janeza Stanovnika, Antona Vratušo ali celo Mitjo Klavora, bi bilo pošteno, da na proslavo v Normandiji vodimo sorodnike in potomce tigrovih borcev, prekomorcev in drugih antifašistov.

Slovenci imamo sicer nasploh težavo, da v reprezentativne delegacije ne uvrščamo pravih ljudi, pač pa zgolj, bolj ali manj ljudi iz rodovnika svojega političnega plemena. Tu je tudi del odgovora na vprašanje zakaj Slovenija ni Švica? Ker še praznovati ne znamo in ne (z)moremo skupaj, kako bomo ustvarjali in delali skupaj? Ves prepir glede praznikov pa bi odpadel, če najdemo politično voljo, da iz ideološkega preskočimo na domoljubni, narodno obrambni nivo – to je v praznovanje upora tako, da končno dobimo praznik, ki združuje, ne praznik, ki razdvaja.

Slovenija kot družba in država ne more v nedogled funkcionirati kot edinstvena dežela: dežela, kjer slavijo heroje, čeprav so mnogi med njimi zločinci, ne izkazujemo pa spoštovanja njihovim žrtvam. Dežela, kjer se zločini verbalno in deklarativno obsojajo, zločincev pa niti poimensko ne identificiramo. In seveda smo hkrati hkrati dežela v kateri sta “kranjska klobasa in teran” (za osrednji časopis Delo in nacionalno RTVSLO) žal bolj pomembni od TIGR-a in 20 letnega primorskega antifašizma.

Tigrovsko alternativo pozabljamo in jo uradno celo skrivamo. Kot narod smo jo povsem zapravili in to načrtno, kajti obstoj te alternative še danes, niti za nazaj, mnogi ne priznavajo, Revolucijo, zlo in nasilje jemljejo kot nujen, celo nadnaraven pojav, nekateri pa celo kot božjo voljo, kar kaže na to, da je pristajanje na zlo postalo že skoraj neproblematično. Uklanjanje sili in terorju pa del našega genskega zapisa. Kar pomeni, da smo kljub izjemam, narod strahopetcev, ne narod gospodarjev. Tigrovci, primorska sredina, Svečeniki svetega Pavla, Tržaški liberalci, Maistrovi borci in drugi antifašisti so bili povsem drugačni ! Bili so zgled pluralnosti, požrtvovalnosti in zavedanja o tem kaj je pogoj narodovega obstoja. Zato so ti prevladujočim lažnim mitom, očitno še danes nevarni.

Še je čas, da napake popravimo, najprej na simbolni ravni. Če tega ne naredimo in izgubimo spomin, smo izgubili alternativo za bodočnost. Pristali bomo tam, kot je povedal pesnik Tomaž Šalamun pred 50 leti, v pesmi Duma 1964 – »v deželi hlapcev, mitov in pedagogike«. Ali kot je še zapisal, postali bomo: Slovenci kremeniti prehlajeni predmet zgodovine! To se je žal pokazalo tudi na zelo »krvavi« državni proslavi, na kateri so nasilje postavili na piedestal.

Zato je poziv na nov praznik še kako aktualen in bo vedno bolj. Ne morejo ga preglasiti niti današnje borbene pesmi »Turnškovih« borcev in pionirčkov, ki postavljajo spomenik tistim, ki so TIGR uničevali. Ivanu Mačku Matiji in njegovim. Odmevi časov, ko so po slovenskih gozdovih prisegali Stalinu in peli »Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti« in so hkrati na stadionu drugi borci 3 leta kasneje prisegali tujemu okupatorju, še niso utihnili. Žal so te prisege še vedno del našega časa, postale so usodne celo za praznovanja v sedanjosti. Zato potrebujemo nov praznik, ki združuje, ne pa praznik, ki razdvaja. Tak praznik je 13 maj.

Zato bomo 6. maja ob 19 h v Vipavi praznovali in zborovali z namenom, da se tak predlog uresniči. Čas je, da se dolgovi poravnajo in se resnica in pravica iz preteklosti prenese v pozitivno dediščino za našo sedanjost in prihodnost.

Vili Kovačič