Predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v svoji Izjavi za javnost poudarja da se »nam pri tem (delu za žrtve, J.J.) razlik v iskanju poti do skupnega cilja ni treba bati.« Ali naj to razumemo tako, da si vsak sicer lahko misli svoje, Komisija pa deluje po svojih zamislih in volji? Koliko je Komisija z dosedanjim delom spoštovala in se zavzemala za celovite rešitve in za mnenja vpletenih, bo pokazala zgodovina. Ali in koliko celovito rešuje proces sprave ter deluje v smer, da se pokopljejo mrtvi, obeležijo morišča in uredijo parki spomina ter se polno spoštuje in upošteva žrtve, kot smo zapisali v naši Izjavi, namreč svojci žrtev in drugi kritični opazovalci nismo vedno prepričani in nekatere njene poteze se zdijo celo v nasprotju s tem. Če takšno delovanje ni v moči Komisije, pa je ta imela in še vedno ima možnost, da javno pove, kdo, kje in kako se je ovira pri takem celovitem reševanju.
Predsednik Komisije tudi pravi: »Predlagatelj novele je zlonamerno spregledal, da imamo za te potrebe že zgrajeni kostnici v Mariboru in Škofji Loki, obenem pa tudi dejstvo, da kostnica v okviru Mušičevega projekta že obstaja, vendar je tako majhna, da bi lahko prevzela le simbolno funkcijo. V spominskem parku na Teharjah pred ekološko sanacijo pokopi niso možni. Vprašajte se, ali bi pokopali svojca v smetišče, kar Teharje še vedno so.« Tega v društvu ne spregledamo in gotovo tudi ne škof dr. Lipovšek in drugi škofje. Verjetno pa se takšno pokopališče da urediti tudi na saniranih in urejenih Teharjah. Čemu pa se je potem izvedel drag Park spomina na Teharjah brez teh ustreznih pogojev? Ali nas tako reševanje ne spominja na siceršnje tranzicijske procese: Nekaj se naredi (s porabo javnih sredstev), da je narejeno, ne pa da se rešujejo problemi? Prekop v katerokoli kostnico bi bil začasno, lahko tudi zavajajoče dejanje, kot smo zapisali v Izjavi, ne pa celovita rešitev problema žrtev. Še manj in še bolj žalostno ter proti pravici do osebnega pokopa pa bo, če bodo žrtve »ker vsa tkiva niso razpadla« enostavno pokopane v skupni grob v Mariboru, ne da bi imeli svojci kakršnokoli možnost njihove identifikacije ter morebitnih bodočih prekopov in pokopov doma (oz. v domovini). Zakaj pa ob toliki dobrohotnosti vseh političnih dejavnikov, o čemer govori predsednik Komisije, ne pristopimo zdaj k celovitemu reševanju, če tega naj ne bi bilo mogoče uveljaviti doslej? Če je politika dobrohotna, lahko tudi dopolnilo Zakona glede identifikacije sprejme zelo hitro.
Prof. emer. dr. Janez Juhant
