Kaj praznuje Slovenija 9. maja
Slovenija se z letošnjo pomladjo približuje 25 letnici svoje državnosti, ki jo je ubranila v kratki, a učinkoviti osamosvojitveni vojni proti Jugoslovanski ljudski armadi. Odločitev in razglasitev slovenske državnosti je bila možna le v kontekstu epohalnih sprememb v tedanji Evropi, ko so kot domine padali vzhodnoevropski totalitarni komunistični režimi, začenši s poljskim, ko se je relativno mirno sesuval sovjetski imperij in ko je bilo ljudstvu dovoljeno, da je podrlo veliko simbolno evropsko ločnico – berlinski zid, ki je desetletja preprečeval beg ljudi iz komunistične tiranije in mizerije v zahodno svobodo in normalnost. Berlinski zid je v Sloveniji padel med drugim s prvimi svobodnimi volitvami na cvetno nedeljo 1990, ki so na oblast pripeljale nove demokratične stranke, zavezane projektoma slovenske demokratične državnosti in pridruževanja družini svobodnih evropskih nacij, združenih v tedanjo Evropsko skupnost.
Ko nam po četrt stoletja življenja v tej slovenski državi ne slavijo, ampak sodno in drugače preganjajo tiste, ki so v dneh prelomnih dogodkov zanje dobesedno postavljali na kocko in žrtvovali tako svojo osebno svobodo kot svoja življenja, ko v slikanju osamosvojitvene vojne in razsojanju o njej po slovenskih sredstvih obveščanja, po sodiščih in celo po gledališčih vse bolj pogosto zamenjuje, za 180 stopinj obračajo vlogi agresorja in žrtve, ko je širom te dežele namesto demokratičnih slovenskih, evropskih in zahodnih vrednot in načina življenja vse bolj cenjena in promovirana raznorazna mogoča in nemogoča (jugo)komunistična ali celo sovjetska simbolika in mitologija, je mogoče skrajni čas, da se ustavimo, se zamislimo in vprašamo- kdo kot narod in nacija Slovenci v letu Gospodovem 2016 pravzaprav smo, na katere vrednote in simbole prisegamo in kam se v bližnji, manj bližnji okolici in v svetu uvrščamo.
Vrednote, ki naj nacijo združujejo in njeni tudi pravno definirani simbolični duhovni temelji niso področja, kjer bi odgovorna družba lahko dovoljevala lahkotna samovoljna igračkanja in neodgovorna zlorabljanja s strani tistih, ki po položaju ali profesiji lahko prihajajo v položaj, da demonstrirajo ali lastno doraslost ali pa nedoraslost vlogi, ki si jo prisvajajo. Tipičnih primerov takšne nedoraslosti in zlorabe so dokaj polni posebej slovenski mediji; najpogosteje vsako leto ciklično v pomladanskem času nekje od konca aprila do konca maja. In žal vsako leto v hujšem obsegu.
Za mnoge slovenske medije se zdi, da čas za njih teče tako, da se z vsakim letom ne oddaljijo, ampak približajo letu 1945. Z vsakim letom, tako bi od palca ocenil, za približno 3 leta bližje letu 1945. V mentaliteti in mitologiji še posebej. Tudi v nasilju nad resnico. Naj navedem primer, ki me je te dni posebej zbodel in razgrel. Ker gre nenazadnje za najpomembnejši slovenski javni medij, ne za neko protifabilnosti namenjeno komercialno rumenilo, torej medij, financiran večinsko z javnim denarjem, ki naj bi bil zavezan posebnim, tudi kulturnim in duhovnim nalogam, višji kvaliteti, odgovornemu, resnicoljubnemu, poštenemu, uravnoteženemu pristopu k informaciji in komentarju.
Če smo torej 9. maja 2016 sledili osrednji nacionalni in javni medijski RTV hiši, konkretno njenemu osrednjem Dnevniku (z Manico Ambrožič) nato Studio City (z Marcelom Štefančičem, njega bi bilo v tem oziru še posebej težko spregledati) in Odmevom (z Rosvito Pesek), je ta medijska hiša na omenjeni dan poudarjala in večkrat ponavljala, da 9.maja praznuje Slovenija in da praznuje tudi Evropa Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Sprašujem: odkod le so to trditev ali domnevo privlekli? Dejstvo je, da ima Slovenija v zakonu definirane državne praznike in proste dneve in da ne datuma 9. maja in enako tudi takšnega naziva praznika ta zakon nikjer ne omenja. Tak državni praznik torej v Sloveniji enostavno ne obstaja.
Ker nacionalna RTV hiša omenja Evropo, ki da to isto praznuje, lahko pogledamo naokoli po tej naši stari dobri celini – ampak, glej, glej, 9. maja kot Dneva zmage nad fašizmom in komunizmom ne praznujejo nikjer! S takim nazivom enostavno prav nikjer. Ponekod, bolj redko kje, a spet nikjer znotraj EU, poznajo na ta dan samo Dan zmage. Obstaja bistvena razlika – prva kvalifikacija je ideološka, druga objektivna. Za okupatorjevo oblast in Wehrmacht je kot kaže v svetu jasno, da velik del nemških vojakov in celo poveljujočih nikoli ni bil v nacistični stranki; pač pa so bili okupatorska vojska in oblast. In veliki večini ljudem je bilo bistveno znebiti se okupatorja in njegove vojske in ne premagovati neko, oz. katerokoli ideologijo.
Torej, na zemljevidu Evrope je praznovanje 9. maja kot praznika Dneva zmage nam najbližje prisotno v Dodigovi samozvani Republiki srbski (kot mnogim pri nas posebej ljubi entiteti BiH), potem tudi v Srbiji, pa čeprav se je ta okupatorjev v drugi vojni znebila dolgo pred majem 1945 in nato še v nekaterih državah, nastalih iz bivše Sovjetske zveze. In to je vse; čisto nikjer drugje ne! Je to res, » v mnogih državah Evrope«, RTV SLO? Tudi v sami Rusiji, kjer ima praznovanje Dneva zmage zadnja leta pompozne paradne vojaško-razkazovalne razsežnosti, se to pred prihodom Putina na oblast v tej meri ni, ali pa sploh ni dogajalo.
Od članic EU Dan zmage praznuje samo Francija. Torej, ena in edina od 28! Škoda prostora in časa za naštevanje 27 drugih članic, ki tega ne praznujejo. In sicer tudi Francija seveda ne 9. maja, ampak 8. maja! V Franciji ima ta praznik precej kontroverzno preteklost. Najprej so ga postavljali dober teden kasneje, 16.maja skupaj s praznovanjem svetniške nacionalne junakinje Ivane (device) Orleanske. Potem je general Charles de Gaulle praznik v imenu sprave z Nemci leta 1959 ukinil. Podobno ga je še enkrat in temeljiteje ukinil Giscard d`Estaign sredi sedemdesetih let. Paradoksno so ga 1982 za državni praznik in prost dan ponovno uvedli socialisti z Miterrandom, za katerega se je kasneje izkazalo, da je sam med vojno sodeloval s kolaborantskim režimom, ne z odporništvom.
Nedvomen sklep, ki sledi iz doslej zapisanega, je sledeči: 9. maj nikjer v EU ni Dan zmage, še manj Dan zmage nad fašizmom in nacizmom! Ni torej eden od državnih praznikov ali prostih dni niti v republiki Sloveniji.
To, kar si je osrednji javni medij v državi, njegovi uredniki, novinarke in voditelji privoščili na ta dan leta 2016, torej kar 71 let po koncu tiste vojne, je čisti konstrukt! Ker v tej hiši pač ne more iti za popolnoma neinteligentne in nerazgledane ljudi, skoraj ni možna druga domneva, kot da so zavestno po svojih ali naročenih prepričanjih z lažmi indoktrinirali slovensko javnost. Slikali neke vrste cesarjeva nova oblačila. Lahko mirno dodam – na način, da se na slovenskih tleh čim bolj ohranja ali vnovič oživlja jugokomunistična mitologija, ki je tak praznik seveda poznala in predstavljala kot način utrjevanja svoje totalitarne nadvlade oz. strahovlade! To pa je v letu 2016 absurdno in zavržno retrogradno početje in bo kot tako ostalo zapisano še leta in bo prej ali slej predmet velikega zgražanja.
9. maj sicer EU, kar pomeni njene članice, vseh 28 je k temu vsebinsko poklicanih, če ne kar zavezanih (!) praznuje Dan Evrope – imenovan tudi Schumanov dan v spomin na 8. maj 1950, ko je eden očetov sprave in združevanja Evrope Robert Schuman objavil svojo znamenito deklaracijo, ki ji je sledila ustanovitev Skupnosti za jeklo in premog med osrednjima evropskima silama- Nemčijo in Francijo, nedolgo nazaj in tretjič od nacionalne prebuje naprej vpletenima v krvav medsebojni vojni metež.
9. maj je torej za tisto Evropo, ki ji demokratična Slovenija danes formalno pripada, Dan Evrope, po vsebini torej dan sprave in ne dan čigarkoli zmage! Niti dan zmage zaveznikov nad Nemčijo ne. Zadnje, kar bi pa Združena Evropa hotela praznovati, je seveda dan zmage ene totalitarne ideologije in njenih privržencev nad drugo totalitarno ideologijo in privrženci, simbolizirane v zmagi rdeče petokrake nad nacističnimi Hackenkreuzi. Rdeči petokraki, komunističnemu simbolu pač ni mesta v evropski demokratični družini, česar se njeni slovenski vneti častilci in vsiljevalci še kako dobro zavedajo, ko se z njimi ne upajo niti pojaviti v Bruslju ali drugod na Zahodu. Očitno gre torej v Sloveniji večinsko za povsem oportunističen simbol, v katerem se medsebojno prepoznavajo abonirani na »avantgardno vlogo«, z drugimi besedami na nečastne, tudi v krvi in zatiranju nedolžnih spočete družbene privilegije.
9. maj kot Dan Evrope, po vsebini torej dan sprave, miru in združevanja in ne dan zmagoslavja ali kakršnegakoli nadvladovanja, je, skoraj ni potrebno dodati, ista osrednja nacionalna medijska RTV hiša povsem zamolčala in zaobšla. Lahko ocenim, zanesljivo zavestno zamolčala in zaobšla. Med drugim je to dokazala tudi s tem, ko se je TV ekipa vozila na neko predstavo v Mursko Soboto v spomin na sovjetske vojake, ki so se jih realno skoraj vsi naši in drugi evropski civili, posebej ženske, upravičeno bali ( če ne drugega so bili najmanj, kar se jim je lahko zgodilo, ob kakšno ročno uro) in je obenem ista hiša zamolčala kakršnokoli praznovanje Dneva Evrope po Sloveniji ali svetu, npr. z mašo in koncertom v lučaj od njihove ustanove oddaljeni stolnici.
Kam torej mentalno spada javna, iz naročnin financirana RTV SLO – v Evropsko zvezo, ali na Rdeči trg pod Putinov patronat? ( S to razliko seveda, da Putin obiskuje, ne ignorira tamkajšnjega soseda, verskega patriarha in njegovo stolnico.) In odkod mislijo, da jim gre pravica, da slovensko javnost smejo indoktrinirati za to ali sorodno drugo opcijo in to v nasprotju z evropsko in čezatlantsko demokratično vsebinsko in institucionalno pripadnostjo Slovenije, v nasprotju s slovensko ustavo in v nasprotju z veljavno zakonodajo glede praznikov v tej državi?
Za druge pa – če bomo tiho, če bomo to predstavo in demonstracijo moči v znamenju komunističnih simbolov in mitov v neskončnost dopuščali, ne da bi mignili s prstom, smo sokrivi za zgrešeno smer, ki ni niti približno tista, za katero smo se odločali pred četrt stoletja! S takimi vodiči kot sta Kardelj in Kidrič i njuni dediči nam pač, ne glede na formalno začasno pripadnost, na veke ni najti poti v resnični svet Schumana, Moneta, Adenauerja in De Gasperija.
Igor Ferluga
Ljubljana 10. maj 2016
