V zvezi z nedeljskim koncertom v Rodopolju (Redipulja- Italija), na katerem bo prisoten tudi predsednik Borut Pahor, pošiljamo sledeče besedilo.
Slovenski in hrvaški predsednik mislita, da delata dobro ko se gresta pokloniti žrtvam prve svetovne vojne z italijanskim predsednikom v Rodopolje. Toda hujše napake ne bi mogla storiti, ne zaradi pobude, temveč kraja.
Ko bi se resnično nameravali pokloniti mrtvim iz prve svetovne vojne vseh narodnosti, bi morali nadaljevati le slab km po isti državni cesti do preprostega in skromnega Avstrogrskega pokopališča. Kjer se nahajajo mrtvi vseh narodnosti, vključno z Italijani, ki so branili lastne domove pred italijansko agresijo. »Redipuglia« ni običajno pokopališče. Italijani ga celo na spletnih straneh Vlade poveličujejo v Svetišče – »Sacrario«. Zahteval ga je sam Mussolini, njegovo stopnišče ponazarja krožno strukturo pekla in raja in na vrhu pod tremi »Križi Kalvarije« se nahaja grob kapelica člana kraljeve družine nadvojvode Duca D’Aosta.
Očitna primerjava s Kristusovim grobom, značilna za bogoskrunsko ideologijo smrti, kakršna je italijanski nacionalizem. Italijani so preimenovali hrib Podgora v Kalvarija in spodaj ležečo vas v »Piedimonte del Calvario«. Ko so zasedli Gorico, je ta postala Sveta in so na račun te svetosti spesnili pesmi, ki jih še danes učijo po šolah.
Ta umetna in namišljena religija uporablja katoliški izraz »sacello« za grob Neznanemu vojaku v Rimu, za »Svetišča« na gori Pasubio, gori Cimone in nazadnje v Rodopolju. Ozemlja po katerih so stremeli, so se imenovala »Neodrešena«, katerih »Odrešenje« je neizbežno odvisno od prelite krvi v nasilju in vojni. In ta kri je edina poveličala ozemeljska osvajanja in jim v očeh naroda podelila in še danes podeljuje neko pravičnost !
Italijani niso še danes opustili te simbologije in jo vsiljujejo njihovim šolarjem, ko jih pošiljajo na obisk »Svetišča« v Rodopolju, kjer naj čustveno podoživljajo to namišljeno domovisko religijo vse prej kot omikanega nacionalizma. Na spletni strani italijanskega obrambnega ministrstva, je Gregorčičeva Soča, kamor niso Italijani stopili nikdar prej v zgodovini, postala »Domovini Sveta reka«. Teroristi kakor Oberdank in tisti, ki so padli kakor prostovoljci v italijanski osvajalni vojni, so postali »mučeniki« po zgledu kristjanskih žrtev rimskega preganjanja in so bili deležni poganskih templjev, ki nimajo kaj zavidati verskim cerkvam.
Obstajalo pa so tudi prostovoljci, ki so se borili, da bi ubranili svojo Domovino pred italijanskim osvajanjem. Bilo jih je neprimerno več, bili so vseh narodnosti in nihče od njih ni pokopan v »Svetišču« pri Rodopolju. Pokopani so bili skupaj brez razlikovanj po narodnosti, vključno s sovražniki. Prekopali in ločili po narodnosti so jih Italijani v fašističnem obdobju.
Slabo obveščenim ali pozabljivim državnikom bi radi napomnili podatek, da v kolikor ne bi 13. novembra 1918 nihče zaustavil Italijanov pri Vrhniki, bi oni zavzeli Ljubljano, ter ne bi imeli danes po vsej verjetnosti ne Slovenije in morda niti Slovencev. Hrvaškega predsednika želimo spomniti o Soških Levih, vojakih hrvaške in italijanske narodnosti iz Zadarskega in Sinjskega polka, ki so več let branili Gorico pred italijanskimi agresorji.
Ter da bližnji kraj Rodopolju nosi poitalijančeno ime »Ronchi dei Legionari« v čast D’Annunzievim bojevnikom, ki so napadli in zasedli Reko. Če se bo peljal skozi Trst bo našel del mestnega nabrežja poimenovanega po italijanskem poveljniku Tommasu Gulliju, kateri je hotel leta 1920 zasesti Split, ki ni bil niti na seznamu Londonskega tajnega dogovora, kakor tudi Reka ne.
Italijani danes zavračajo fašizem, katerega so sami zamesili in izvozili po celem svetu. Fašizem, ki se je zarodil iz nacionalistične retorike in nasilja prve svetovne vojne. Zavračati fašizem in obenem podpirati nacionalistične mite, tudi s posrednim in prikritim čaščenjem, ki so odločilno botrovali njegovemu nastanku, je primerljivo obsojanju strupenih sadežev drevesa ob njegovem istočasnem zalivanju.
Upamo, da bosta predsednika o vsem tem pomislila, ko bosta izražala čast italijanskim »mučenikom« v Svetišču pri Rodopolju, ki so napadali in morili njihove prednike, osvajali njihova ozemlja, ter jih »poveličevali« s krvjo ubogih vojakov, primoranih v smrt ali pred strelski vod. Medtem časom bomo mi navadni državljani vseh narodnosti, počastili naše padle, pokopane po Avstroogrskih mednarodnih pokopališčih, s srcem, daleč od politične hinavščine.
Enrico Andrian, Fiumicello (Udine – Videm)
Fabio Cigoj, Monrupino – Repentabor (Trieste- Trst)
Alice Cimador, Trieste- Trst- Triest
Giovanni Costa, Trieste- Trst- Triest
Vilma Cotič, Štandrež pri Gorici
Alessandro De Vecchi-Starec, San Giovanni al Natisone (Udine)
Marija Devetak, Gorizia-Gorica-Görz
Marko Kokoravec, Trst
Dimitrij Križman, Ljubljana
Marina Inglese, Albanella (Salerno)
Giorgio Marchesini, Cortina d’Ampezzo (Belluno)
Mario Menegoni, Muggia- Milje (Trieste- Trst)
Borut Pičulin, Nova Gorica
Mark Pisk, Gorizia- Gorica- Görz
Boris Tabaj, Štandrež pri Gorici
Dimitri Tabaj, Štandrež pri Gorici
Franco Tauceri, Duino- Devin (Trieste- Trst)
Marco dott. Zonta, Cassola (Vicenza)
Edvard Žerjal, Boljunec (Trst)
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
