Sedemdeset let od ustanovitve države Izrael (1948–2018)

Sedemdeset let od ustanovitve države Izrael (1948–2018)
Foto: Zoltan Kluger/GPO via Getty Images

Na predvečer britanskega umika, 14. maja 1948 oz. 5. ijarja po judovskem koledarju, so Judje v muzeju v Tel Avivu razglasili svojo državo Izrael (hebr. Eretz Israel), ki je nastala po vzoru zahodnih demokratičnih držav. Deklaracijo o razglasitvi je prebral David Ben Gurion, bodoči premier. Naslednjega dne so doživeli napad petih arabskih držav, ki so kar tekmovale, čigava vojska bo prej vkorakala v Tel Aviv!

Po biblijskem izročilu se je zgodovina Judov začela na začetku drugega tisočletja pred Kr. v kaldejskem mestu Ur. Za Abrahama, praočeta hebrejskega ljudstva, je obstajal samo Bog, Jahve, ki je bil stvarnik neba in zemlje. Judovsko izročilo pravi, da je Jahve sklenil večno zavezo z Abrahamom in njegovimi potomci. Abrahama je poslal v novo domovino, biblijski Kanaan. Judje, kristjani in muslimani so se razvili iz vere očaka Abrahama in zvestobe enemu Bogu – Bogu Očetu.

V zgodovini zasledimo več oblik monoteizma zunaj ambrahamskega izročila, vendar se nikjer niso teološko in socialno strukturirale do stopnje uveljavljene religije. Z judovstvom si kristjani delimo tudi svete spise. Prvi del Biblije, Stara zaveza, izvira od judovskih avtorjev, skupni sta Postava in Preroki. Ali povedano drugače: Peteroknjižje in knjige, ki opisujejo zgodovino Izraela od Jozueta do babilonskega izgnanstva, vključno s Preroki. Judovsko-krščanska podoba človeka, čigar etiko zaznamuje deset božjih zapovedi, je poleg grško-rimske kulture in razsvetljenstva temelj t. i. zahodnih demokracij.

Po egiptovski izkušnji sredi prvega tisočletja pr. Kr. in vrnitvi v obljubljeno deželo so judovsko združbo različnih rodov vodili sodniki, pozneje so se združili v kraljestvo pod kraljem Savlom. Svoj vrhunec je judovsko kraljestvo doseglo ok. leta 1000 pr. Kr., za časa kralja Davida in njegovega sina Salomona. Slednji je v novi prestolnici, Jeruzalemu, postavil prvi tempelj. Po Salomonovi smrti leta 933 pr. Kr. je prišlo do razpada enotne države; na severu je nastalo izraelsko kraljestvo s prestolnico Samarijo, na jugu pa se je oblikovala Judeja s prestolnico v Jeruzalemu. Obe kraljestvi sta se po biblijskem izročilu počasi odmikali od izvornega judovstva. Zapletali sta se celo v medsebojne spopade in tako postali lahek plen osvajalskih sosedov (Asircev, Babiloncev). Asirci so opustošili severno, izraelsko kraljestvo leta 721 pr. Kr. in odvedli v ujetništvo deset izraelskih rodov. Kraljestvo Judeja je sicer še vztrajalo, dokler ga leta 586 pr. Kr. niso osvojili Babilonci in odvedli v izgnanstvo v Babilon preostalih dveh judovskih rodov. Obdobje v babilonskem izgnanstvu je tudi doba pomembnih prerokov, za katere Judje verjamejo, da jih je navdihnil sam Jahve. Preroki so zahtevali spoštovanje in izpolnjevanje Tore ter hkrati prerokovali vnovično rojstvo Izraela, ko bo prišla mesijanska doba pravičnosti in miru za vse človeštvo. Ko je leta 539 pr. Kr. perzijski kralj Kir osvojil Babilon, je Judom dovolil vrnitev v domovino. Judje so obnovili jeruzalemski tempelj, sredi drugega stoletja pr. Kr. so si izbojevali samostojnost proti Grkom in Sircem ter znova vzpostavili kraljestvo Judejo. Sredi prvega stoletja pr. Kr. je Judeja prišla pod nadoblast Rima, pozneje pa je bilo to ozemlje spremenjeno v rimsko provinco Judejo.

Po dveh velikih judovskih uporih proti rimskemu imperiju (v letih 66–70 oz. 73/74 in 132–135) je bila Judeja opustošena, skoraj celotno judovsko prebivalstvo je bilo pobito oz. odpeljano v suženjstvo. Tudi ozemlje Italije so po letu 70 n. št. preplavili judovski ujetniki in izgnanci. Konec je bilo sanj o judovski neodvisnosti, začelo se je obdobje razseljenosti po svetu in okrepila se je judovska diaspora. V resnici so sicer maloštevilni Judje vztrajali v Judeji in Samariji, predvsem pa v Galileji, tako da lahko govorimo o nadaljevanju judovske prisotnosti v Palestini. Po uničenju templja in rimskih posegih v Judeji se je moralo judovstvo prilagoditi novim razmeram. Njegovo duhovno središče v jeruzalemskem templju je bilo uničeno, prav tako z njim povezana visoka duhovščina. Sinagoge v diaspori so postale osrednja institucija, hkrati pa so nastala osnovna besedila o judovstvu.

Sicer so Judje na vzhodu Evrope ostajali zvesti verski tradiciji, medtem ko so se Judje v zahodni Evropi precej sekularizirali. Obstajale so tudi občutne razlike na socialnem področju. Medtem ko so Judje v zahodni Evropi pripadali predvsem srednjemu in visokemu meščanskemu sloju, so mnogi Judje v vzhodni Evropi živeli v revščini. Po drugi strani pa je treba poudariti, da so prav številni Judje na vzhodu Evrope ohranjali versko ortodoksnost, ki se je kazala tudi v tradicionalnih oblačilih in zunanjem videzu.

V drugi polovici 19. stoletja je cilj judovskega nacionalnega gibanja oz. sionizma postala Palestina, kar pa se zaradi prisotnosti Osmanske države v tistem koščku sveta  do konca prve svetovne vojne ni zdelo realno. Beseda sionizem sicer izvira iz besede Sion, kar lahko že v biblijskih časih povežemo z Jeruzalemom. Judje so se v manjšem številu sicer vedno priseljevali v biblijsko domovino. Pojavile so se tudi zamisli o judovski samostojni državi na različnih drugih koncih sveta, tako na tleh ZDA kot v Rusiji, kjer je pred prvo svetovno vojno živela večina evropskih Judov, ter celo v daljni Ugandi.

Konec leta 1894 so izbruhnili veliki antisemitski nemiri v Franciji, potem ko so oblasti obtožile francoskega generalštabnega častnika Alfreda Dreyfusa (1859–1935), sicer judovskega rodu, da vohuni v korist Nemčije. Postavili so ga pred sodišče in obsodili na dosmrtno ječo. Pozneje je bil sicer opran krivde, ko so francoske oblasti priznale, da je bilo pismo o njegovi krivdi ponarejeno. Sam proces in dogajanje okrog njega so vzpodbudili Theodorja Herzla (1860–1904), sicer asimiliranega Juda iz Budimpešte, ki je kot časnikar za dunajski Neue Freie Presse spremljal Dreyfusov proces v Parizu, da je začel razmišljati o potrebi po ločitvi Judov in nastanku samostojne judovske države. Leta 1896 je izdal delo Der Judenstaat (Judovska država), v katerem je podrobno izdelal načrt za prihodnjo samostojno judovsko državo. Herzlov program je hkrati nekakšen odgovor na ponovni vzpon antisemitizma v srednji Evropi, ki je dosegel vrhunec leta 1897 ob izvolitvi Karla Luegerja za dunajskega župana. Pod Herzlovim vodstvom je bil avgusta 1897 v švicarskem Baslu organiziran prvi sionistični kongres, ki je imel obliko zasedanja judovskega parlamenta in je sprejel sionistični program. Glavno vodilo kongresa je bilo judovskemu narodu zagotoviti nacionalno državo v Palestini, ki naj bi bila zaščitena z mednarodnim pravom.

Na petem sionističnem kongresu v Baslu leta 1901 so sprejeli obvezo o potrebi vzpodbujanja naseljevanja Judov v Palestini. Hkrati so ustanovili Judovski nacionalni sklad (angl. Jewish National Fund), ki naj bi v Palestini odkupoval zemljo za naseljevanje Judov in poskrbel za izobraževanje judovskih otrok. Organizirano judovsko naseljevanje (hebr. alija) v Palestini se je sicer začelo že leta 1881, do leta 1903 pa se je tam naselilo še okrog 25.000 Judov, predvsem iz vzhodne Evrope, več kot polovica jih je živela v Jeruzalemu. Nastale so prve sionistične kolonije, položaj judovske skupnosti v Palestini pa se je povsem spremenil. Število naseljencev sicer ni bilo veliko, vendar so ti imeli pred sabo jasen cilj. Sionisti so si prizadevali organizirati poljedelske naselbine kot predhodnice za osvojitev biblijske domovine in kot posledico vrnitev vseh Judov v Palestino. Do začetka 20. stoletja so tako ustanovili petnajst novih, izključno judovskih naselij. Na predvečer začetka prve svetovne vojne leta 1914 je v Palestini prebivalo okrog 85.000 Judov. Značilno zanje je bilo razvejano gospodarsko, ekonomsko, izobraževalno in socialno življenje. Judovski vojaki so sicer sodelovali v vojni v vojskah vseh držav, kjer so živeli. Silam antante ob začetku spopadov s centralnimi silami ni kazalo najbolje. Zavedajoč se, da potrebujejo vso možno pomoč, so se v Londonu odločili, da na svojo stran pridobijo tudi sioniste. Pri britanski vladi sta za sionistične cilje lobirali dve pomembni organizaciji ameriških in britanskih Judov. Britanci so naposled popustili njihovim zahtevam tudi s ciljem, da bi ameriški Judje prepričali svojo vlado, naj na strani antante vstopi v prvo svetovno vojno. S sionisti se je v imenu vlade pogajal tedanji britanski zunanji minister Arthur Balfour. Ob zaključku so sestavili pismo, ki ga je Balfour 2. novembra 1917 poslal lordu Edmondu Rothschildu, uglednemu judovskemu finančniku in sionistu.

S tem pismom, bolj poznanim kot Balfourjeva deklaracija, se je britanska vlada obvezala, da bo ustanovila judovsko narodno domovanje v Palestini. Ob tem je treba poudariti dvoje: 1. obljubo z nejasnim poimenovanjem; 2. dejstvo, da je bila Palestina tedaj še del otomanske države, več kot 90 odstotkov prebivalstva so sestavljali Arabci. Ostaja dejstvo, da si je Velika Britanija želela zagotoviti podporo vplivnih judovskih krogov, ki so se pred tem pogajali tudi s centralnimi silami. Britanske sile so ob pomoči tako krajevnih Judov kot tudi Arabcev sredi decembra 1917 vkorakale v sveto mesto Jeruzalem. Končala se je štiri stoletja dolga osmanska uprava in začela tridesetletna britanska uprava Palestine. Po koncu prve svetovne vojne sta si nekdanje osmansko ozemlje na Bližnjem vzhodu razdelili državi iz tabora zmagovalk: Francija in Velika Britanija. Slednja je poslej upravljala tudi Palestino, gre za ozemlje današnjega Izraela, Jordanije, Zahodnega brega in Gaze, in sicer z mandatom Društva narodov iz julija 1922. (Nova) hebrejščina (hebr. ivrit) je postala, poleg arabščine in angleščine, uradni jezik na tem britanskem mandatnem ozemlju. Povečalo se je tudi judovsko priseljevanje, zlasti v tridesetih letih 20. stoletja in ob prihodu nacistov na oblast v Nemčiji. Hkrati so Judje v Palestini ustanovili svoje paralelne upravne, izobraževalne in socialne organe ter celo polvojaško organizacijo Hagano. Arabsko prebivalstvo v Palestini pa je nazadovalo, predvsem zaradi slabše organiziranosti in neenotnosti. Prihajalo je do posamičnih napadov na Jude in do pravih arabskih vstaj (1929, 1936–1939), ki so zahtevale tudi številne žrtve. Te napade pa je spodbujal tudi Amin al-Husseini, tedanji jeruzalemski mufti in zaveznik nacistov med drugo svetovno vojno.

Nacisti so pri določanju »rasnih« kriterijev za judovstvo imeli velike težave že vse od svojega vstopa na politično prizorišče po koncu prve svetovne vojne. Njihova definicija pripadnosti judovstvu je zato izhajala iz podatkov o judovskem verskem izvoru prednikov pred dvema generacijama. Šikaniranje Judov se je v Nemčiji sicer začelo že pred nacističnim prevzemom oblasti, ko so predvsem nacistični jurišni oddelki SA po večjih nemških mestih,  pretepali Jude in pozivali ljudi k bojkotu judovskih trgovin. Nemški Judje so bili od prihoda nacistov na oblast januarja 1933 žrtve diskriminacije in trpinčenja. Šlo je za rasni antisemitizem, ki so ga nacisti formulirali na podlagi že preživelih filozofsko-antropoloških teorij iz 19. stoletja. V t. i. novi Nemčiji so začeli stopnjevati pritisk na judovsko prebivalstvo. Končni rezultat tega je holokavst med drugo svetovno vojno, ki je terjal okrog šest milijonov judovskih žrtev po stari celini in praktično uničenje velike večine judovskih skupnosti v srednji in vzhodni Evropi.

Nerešeno vprašanje britanske uprave v Palestini in izkušnja holokavsta v Evropi sta po koncu druge svetovne vojne ponovno odprla vprašanje nastanka samostojne judovske države. Obravnava tega vprašanja novembra 1947 je v Organizaciji združenih narodov, ustanovljeni samo dobri dve leti prej, pričakovano podžgala razprave. Večina članic je namreč tako ali drugače prav iz tega koščka sveta črpala tudi del svoje duhovne kulture. Iskali so kompromis, ki naj bi zadovoljil vse vpletene. Risali so zemljevide, ki bi Judom po predlogu dodelili dobro polovico ozemlja, drugo bi dobili palestinski Arabci. Toda večinski lastniki zemlje so bili še vedno slednji. Poleg tega je ta delitev prinesla nenaravne in nebranljive meje prihodnje judovske države. Poseben problem je predstavljal Jeruzalem, sveto mesto za jude, kristjane in muslimane. Zato naj bi mesto ostalo mednarodno ozemlje pod upravo Organizacije združenih narodov. To za Jude najsvetejše mesto, središče njihovih molitev in prošenj, kjer je tedaj živela šestina vseh Judov v Palestini, naj bi torej ostalo zunaj njihove prihodnje države. Ker so vedeli, da bodo državo dobili, samo če se (trenutno) odpovedo Jeruzalemu, so Judje na to pristali. V Palestini tedaj ni živelo več kot 650.000 Judov.

Dan po razglasitvi izraelske neodvisnosti so Izrael napadle arabske sosede (Egipt, Irak, Jordanija, Libanon, Sirija) in prisegle na njegovo uničenje. Toda Judje/Izraelci so državo uspešno obranili, tudi zaradi politične in vojaške neenotnosti napadalcev, ter jo še razširili. Prejeli so namreč približno 50 odstotkov več ozemlja kot jim ga je priznaval načrt o delitvi Palestine iz novembra 1947. Ob tem so s svojih domov pregnali številne palestinske Arabce, ki se tistih dni spominjajo z zloveščo arabsko besedo nakba (katastrofa). Premirje med Izraelom in arabskimi napadalkami, sklenjeno v začetku leta 1949, je dejansko pomenilo veliko zmago za Jude. Po junijski vojni 1967 so izraelske čete vkorakale tudi v stari del Jeruzalema, kjer leži večina svetih krajev, in na Zahodni breg. Mimogrede, neuvrščena Jugoslavija je takrat pretrgala diplomatske odnose z Izraelom zaradi »solidarnosti z arabskim ljudstvom«. Na zasedenem ozemlju so začele nastajati sporne judovske naselbine, kjer danes med palestinskim prebivalstvom, a strogo ločeno od njih, živi že več kot 300.000 judovskih naseljencev (in še nadaljnjih več kot 200.000 v vzhodnem Jeruzalemu). Prav vprašanje judovskih naselbin in prihodnjega statusa vzhodnega Jeruzalema, ki ga (prihodnja?!) palestinska država zahteva za svoje glavno mesto, so ozemeljske nevralgične točke, na katerih se danes lomi bližnjevzhodni mirovni proces med Izraelci in Palestinci. Nenazadnje, v Izraelu med prebivalstvom raste vpliv in število nacionalistov ter skrajno ortodoksnih Judov, ki prihodnosti ne vidijo v mirnem sožitju s Palestinci ter hkrati zavračajo t. i. načelo rešitve dveh držav, Izraela in Palestine.

Po drugi strani pomeni za judovstvo ustanovitev države Izrael po grozljivi izkušnji holokavsta novo obdobje za preživetje na tleh biblične domovine. Toda tudi za oddaljene in sekularizirane Jude je ta košček zemlje na Bližnjem vzhodu vedno predstavljal simbolno točko duhovnega in fizičnega vračanja. Mimogrede, nekateri zgodovinarji (Arthur Koestler, Shlomo Sand), med njimi je v zadnjem času najglasnejši izraelski zgodovinar Sand/Zand s knjigo »Kako so izumili judovsko ljudstvo«, se ne strinjajo z biblijskimi in uveljavljenimi razlagami o judovskem izvoru in hkrati razbijajo mite o judovski preteklosti, ki naj bi jih širili sionisti. Sand zagovarja tezo, da judovsko ljudstvo nikoli ni bilo »narod« s skupnim izvorom, ampak ga je povezovala le judovska, to je verska, zgodovina. V resnici naj bi šlo za mešanico različnih skupin, ki so v posameznih zgodovinskih obdobjih sprejele judovsko religijo.

Zdi se, da v prihodnosti obstaja še največja težava znotraj same izraelske države, ki (še) ni razčistila z bistvom lastne identitete – je (zgolj) judovska nacionalna država ali demokratična država po zahodnih principih, temelječa na dejanskem spoštovanju vseh svojih državljanov.