V tednu, ki je pred nami, bo na starodavni praznik povišanja sv. Križa minilo deset let, odkar je bil uveljavljen dokument, s katerim je sedaj že upokojeni papež Benedikt XVI. liberaliziral dostop vernic in vernikov do starejše oblike rimskega mašnega obreda, ki ga naše kleno ljudstvo velikokrat imenuje “tridentinska maša”. Ob tej obletnici, o kateri se zavedam, da vas bo večino pustila ravnodušno ali pa vas celo ujezila, bom z vami podelil nekaj svojih nekoč v glavnem že prežvečenih misli.
Verjetno vam je kdo že prišepnil, češ, tudi Maver sodi med tiste, ki klečijo v klopeh pri tisti zavržni obliki maše, ko duhovnik svojim ovčicam namesto obličja kaže zadnjo plat, večino molitev odžebra kar zase in še tisto, kar pove na glas, je izrečeno v nerazumljivem, za navrh pa še mrtvem jeziku. Razvado moram žal skrušeno priznati, a je kljub slabi vesti ne nameravam opustiti.
Boratov pomislek
Tudi zaradi tega me vedno znova preseneti, kadar nanese tako, da se zaradi tega vsaj posredno znajdem med osnovnimi težavami že tako v stalnem krču ujete slovenske družbe. Celo kakemu pametnemu duhovniku zna namreč prav po vzoru slovitega Borata iz Kazahstana uiti, da so glavni problemi Slovenije moralne, ekonomske, socialne težave in – Summorum pontificum.
Nič hudega ni, če velika večina med vami za to zadevo ni še nikoli slišala. Pravzaprav je ravno njena nepoznanost v širših krogih dokaz, kako mogočna in nevarna je v resnici. Če koga vseeno zanima, je to motuproprij, se reče po lastnem nagibu (marsikdo bo kajpak rekel, da po lastni neumnosti) napisani papir že omenjenega Benedikta XVI., ki je bil svoje dni, pravzaprav še nedavno tega, tudi rimski škof, vendar je vmes nekako že poniknil v sprotno opombo cerkvene zgodovine sredi številnih dobrih del svojega priljubljenega predhodnika in še bolj priljubljenega naslednika, ki sta za razliko od njega prava ljubljenca širokih ljudskih množic. Da ne bo pomote: možakar si je za svojo usodo kriv izključno sam, saj koga, ki se oblači v kikle in žebra po latinsko, za nameček pa še druge zastruplja s tem, dandanes sploh lahko jemljemo resno. Kritiki senilnega profesorčka na papeškem tronu so pač že od začetka prav dobro vedeli, da je reklama za maševanje po starem, kljub vsemu leporečenju o dveh oblikah rimskega mašnega obreda, med katerima je osrednje mesto še vedno odkazano današnji, standardni, glavni namen njegovega pisanja po lastnem nagibu.
Ni dežela za latinsko mašo
Zlasti težko bi se Benedikt s svojimi razvadami (ki se na tej točki malo ujemajo z mojimi) kajpak prikupil podalpskemu občestvu. Naši očanke in očanci so namreč že njega dni, ko so na vsak dimni signal iz papeškega Rima gledali kot na sveti orakelj, z izjemno muko prenašali breme svetih obredov v sumljivo po jeziku Lahov dišeči spakedranščini. V silni poplavi slovanskih čustev so v prejšnjem stoletju celo radi spregledali, da je »domači jezik« svetih bratov, ki sta na Slovenskem sploh pustila manj sledov, kot bi bilo slovenskemu občestvu (tokrat izjemoma vseh barv) ljubo, klenemu Slovencu razumljiv komaj kaj bolj kakor cerkvena latinščina (slednja se je v ustih manj izobraženih duhovnikov gotovo pogosto spremenila naravnost v latovščino). Najpogumnejši med njimi, doma s skrajnega zahoda slovenskega etničnega ozemlja,.so bili pripravljeni nekje na začetku prejšnjega stoletja zaradi same jeze na latinščino Rimu celo čisto zares obrniti hrbet.
Danes je pod Alpami torej tako, da se starejši, ki se morda še spominjajo starih maš, kot hudič križa otepajo te težavne dediščine, med mlajšimi pa po več kot petdesetih letih ni nikogar, ki celo palca ne bi vlekel že med krstom po obredu v domačem jeziku. Obstajajo še tretji, morda najštevilčnejši, za katere so (bile) zadnji stik s cerkveno notranjostjo stare mame, ki so jim morda vedele povedati, da je župnik ob koncu vsake maše z “Ite missa est” svoje ovčice v bistvu povabil “meso jest”. Ti ljudje so nemalokrat prepričani, da je prevladujoči cerkveni jezik še vedno latinski. Kar se jim seveda zdi nezaslišano.
Premaknjeni mladci, nakar še čevljar
Če potemtakem danes nekaj malce premaknjenih mladcev spet hrepeni po nepraktičnih slinčkih, kiklcah in mašnih plaščih brez rokavov, morda še po povečani dozi kadila in poklekov, je zvonjenje pred točo odveč. Celo najbolj zakrknjeni ljubitelj »latinske maše«, kot jo vztrajno imenujejo, se bo moral v svojem življenju na Slovenskem udeležiti bistveno več »novih« kot »starih« bogoslužij.
Kajpak obstaja sorazmerno velik problem, ki se mu reče nadškof Lefebvre. Ta francoski stric, ki se je nekaj časa udinjal za nadškofa v Dakarju, je za vse liturgične tradicionaliste hkrati blagoslov in prekletstvo. Med episkopatom svojega časa s podobno elastičnimi hrbtenicami kot dandanašnji je bil pač dovolj možat, da se je javno zavzel za stvar v hudi defenzivi. A kaj, ko mu je postal lasten pogum dovolj všeč, da se je čisto po zgledu Apelovega prijatelja čevljarja sčasoma spravil še na koncilske odloke nasploh, čeravno jih je razmeroma kratek čas pred tem podpisoval kot za stavo. S tem svojim pretiranim petelinjenjem in demenco je nakopal svojim naslednikom hipoteko, zaradi katere so videti še bolj čudno kot sicer. In vsaj navidezno omenjena hipoteka opravičuje boratovske grožnje s Summorum pontificum. Saj veste, zoper domnebne nestrpneže je nestrpnost ne le dovoljena, marveč kar zaželena. Prav tako so Lefebvrove poznejše pogruntavščine verjetno preprečile, da rešitve, ki bi stoletja cenjeno mašo priklicala iz katakomb že v sedemdesetih letih. Ker se to ni zgodilo, jo je morala mlajša generacija na novo odkriti, velikokrat na Youtubu.
Sam menim, da zaradi tega, ker se na kakšnem potovanju po tujini udeležim maše, pri kateri mi duhovnik kaže zadnjo plat in večinoma prej slabo kot dobro izgovarja latinščino, ne otežujem življenja slovenski družbi. In če se nabere dovolj kaveljcev, da bodo enako stvar redno počeli sredi Ljubljane ali Maribora, bo toliko opevana enotnost katoliškega občestva lahko načeta le v predstavah tistih, o katerih imam občutek, da kljub vsej naprednjaški besedni krami vsaj na tej točki najprej posnemajo dobre stare kranjske in štajerske »janzeniste«. Slednje dajem v oklepaj, ker ni blagopokojni gospod Jansen za njihove domislice prav nič kriv.
