Med poročili v preteklem mesecu je odmeval tudi dogodek, ki se je zgodil konec junija sredi Ljubljane, ko so odkrili spomenik žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanimi žrtvami. Mnenje o spomeniku pišem tudi na osnovi moje družinske tragedije, saj je obeležje v spomin tudi mojima bratoma in sestri, ki so se februarja 1944 smrtno ponesrečili z ročno bombo italijanske izdelave (paradajzarica). Njihova imena so skupaj s padlimi partizani zapisana na vaški spominski plošči, ki je bila postavljena kmalu po vojni.
Odkritje spomenika je bilo odmevno tudi zaradi besedila, ki je na njem izpisano. Postavitev spomenika bi res lahko pomirila velik del slovenske javnosti, če bi besedilo ustrezalo zgodovinski resnici, ki jo je slovenski narod v resnici doživel. Ponovno zamujena priložnost!
Potomci komunističnih revolucionarjev so na veličasten obelisk zapisali tekst, ki naj bi simboliziral spravo. Žal so spet udarili mimo! Ali namerno ali ne, ne vem? Gotovo pa ne v duhu sprave! Pričujoči tekst na spomeniku je v spomin medvojnim žrtvam, vseh barv in prepričanj, kar je lepo in prav, tudi mojima bratoma in sestri, in v opomin vsem nam živečim. Niso pa omenjene žrtve povojnih pobojev, ki jih je zmagovita komunistična partija, brez sodb in dokazov o njihovi krivdi, še mesece po koncu druge svetovne vonje pobijala in njih trupla skrivala (še vedno se skrivajo) po vsej slovenski zemlji.
Vsa leta po drugi svetovni vojni smo partizanskim žrtvam z državnim denarjem in častmi postavljali obeležja in spomenike, obeležja žrtvam povojnega komunističnega nasilja, ki jih je desetkrat več, pa so se pričela postavljati šele v času samostojne Slovenije. In to s sredstvi župljanov in svojcev žrtev. Vladajoča politika ni o tem vprašanju nikoli dosegla enotnosti. Zato so plošče žrtvam komunističnega nasilja po večini postavljene na vaških pokopališčih in ob cerkvah, kamor roka potomcev revolucije in nasprotnikov sprave zaenkrat še ne seže. Če pa že, so obeležja ob grobiščih, pa napisi na njih praviloma ne odražajo resnice.
Povojna morija je razdelila slovenski narod: na tiste, ki so se nasilno polastili oblasti, in druge, ki so od bolečin in strahu umolknili. Avtorji spomenika, še bolj pa naročniki njegove postavitve, bi se morali tega zavedati. Pa se niso, ali pa so se temu zavestno izognili, saj napis na spomeniku ne zajema vseh žrtev.
Dogodki po končani vojni niso povezani z vojno, pač pa jih je rodilo sovraštvo, pohlep in maščevanje. Zato bi se moralo besedilo na spomeniku, po mojem prepričanju, dopolniti z naslednjimi besedami: »/ …/ in v spomin žrtvam povojnega komunističnega revolucionarnega nasilja«. Povojna revolucija je povzročilo nekaj desetkrat več civilnih žrtev kot vsi medvojni spopadi, skupaj s talci in nesrečami, ki so bile povezane z vojaškim delovanjem in vojnimi dejanji.
Sklicevanje na zakonska določila leta 2009, ki so bila sprejeta na politični ravni, so politična sramota vseh, ki še danes nočejo priznati resnice o povojnem genocidu, ko je Slovenec moril Slovenca brata.
