Povodenj napak

Ko je premier ta konec tedna obiskal poplavljena območja, mu ni bilo več do nasmeškov in tudi govorica se je spremenila. Končno.

Vsi se namreč še kako dobro spominjamo njegovega nedavnega obiska v Železnikih. Stal je ob še vedno sesuti obvodni cesti, ko jo je voda odnesla pred tremi leti, se smehljal, kot bi zagledal božično darilo, in županu zagotovil: “Čez eno leto bo ta cesta zgrajena.” Nato je vanj uperil svoj znameniti prst (ja, govorica telesa ga daje na vsakem koraku): “Če ne, me lahko potegnete za ušesa!”

Ljubko ne, ta mešanica infantilnosti in nastopaštva, to srečno samozadovoljstvo ob lastni domislici. Ta lahkotnost, kot bi šlo za zidanje wellness centra. Kakšna je tista cesta danes, ne vem, v enakem ali še hujšem obupnem stanju pa je danes na desetine drugih.

Seveda premier ne more odgovarjati za dež in ne za hudournike in ne za nastalo škodo. Lahko pa od pristojnih ministrov zahteva prioritete. Prioriteta pa mora biti varnost človeških življenj, zasebnega in javnega premoženja. Stati ob sesuti cesti in reči “nasvidenje čez leto dni”, mesec kasneje pa jokcati, da najboljši audiji, ki so jih nabavili ob predsedovanju EU pred dvema letoma, zanj niso več dovolj dobri, “zdaj hočem bmwwwrrrr!” (Slovenija pa naj bo en tak manjši reklamni oddelek te lepe firme), pa kaže na popolno izgubo kompasa.

Prioritete, torej.

Vir in nadaljevanje: Dnevnik