Čeprav tega po vsej verjetnosti ne bom doživel, se ne bi čudil, če bi prizadevni zgodovinarji čez kakšnih dvesto let na applu, ki ga bodo potegnili iz kleti obrambnega ministrstva, potem ko bodo končno strli skrivnosti zastarele tehnologije, naleteli med Wordovimi dokumenti tudi na takle osnutek:
Cenjeno poveljstvo NATO,
spoštovane prijateljske in sovražne države od blizu in daleč!
Naj se predstavim; sem Andreja Katič, ministrica za obrambo Republike Slovenije. Na delovnem mestu sem zelo zadovoljna, saj mi je delo, ki ga opravljam velik izziv. Vsak dan mi prinese nove probleme, ki jim sicer nisem kos, a jih optimistično pospravljam pod preprogo in si nabiram bogate izkušnje. Ljudski rek pravi, da se na napakah učimo in prav rada vam zaupam, da sem se že marsikaj naučila. Mnogo koristnega znanja (predvsem za proslave in komemoracije) zajemam iz blestečega izročila Zveze borcev za vrednote NOB – zmagovite Titove vojske – kot članica izvršilnega odbora te zveze.
Republiko Slovenijo poznate verjetno predvsem zaradi njene geostrateške lege. Skrbi me, da pa bolj malo veste o številnih posebnostih naše države, zaradi katerih, prosim lepo, ne zamenjujte z Republiko Slovaško s hrvaško deželo Slavonijo. Slovenija je muzej komunizma »in situ« v osrčju Evrope, na kar smo zelo ponosni. Zadnje nevedneže in morebitne dvomljivce smo v to prepričali z ravnokar odprtim Mednarodnim raziskovalnim centrom druge svetovne vojne v Mariboru. Prvo svetovno vojno z bratskim ruskim narodom vsako leto podaljšujemo pod Vršičem, odslej pa bomo lahko družno z njim nadaljevali drugo svetovno vojno in raziskovali, kako so Prekmurke ob koncu vojne rdečearmejce prosile za posilstva in kako so premagane vojaške enote in civilisti delali kolektivne samomore v tezenskih protitankovskih jarkih.
Kot sem izvedela (kljub stavki Sove), je naš zunanji minister g. Erjavec vložil prošnjo za izdajo mesečne vozovnice za relacijo Ljubljana-Moskva. V Ameriko si ne upa, ker je ta predaleč in še onkraj oceana. Res je, da ima moj ministrski kolega več (političnih) življenj, vendar slabo plava in v primeru strmoglavljenja letala v morje bi naslednja reinkarnacija dobesedno splavala po vodi. Amerike se izogiba tudi zato, ker tam govorijo neko čudno angleščino, ki je drugačna od tiste, ki jo govorijo domorodci v kakšni bivši afriški angleški koloniji. Le zakaj bi se še on drenjal v ZDA, saj imamo tam že slovenske ekonomske in politične izseljence pa še prvo damo Melanijo, desetnico, ki se je brez naše privolitve poročila s človekom, ki nam nikakor ni po volji. V veliko zadovoljstvo nam je, da se lahko povsem zanesemo na predsednico sosednje prijateljske države gospo Kolindo, ki v svojem imenu in na naš račun v Washingtonu postori vse, kar je treba.
Naslednja posebnost Slovenije je javni izobraževalni sistem. V njem se učenci, dijaki in študentje učijo za ocene – ne za življenje in poklicno delo. Vprašanja in naloge morajo biti zbrane v katalogih ter ocenjevanje v naprej najavljeno, da se učeča se mladina lahko napifla in za pisne naloge pripravi strategijo ter taktiko goljufanja. Pri maturitetnih nalogah Državni izpitni center v prvem koraku oceni le vzorec nalog (moderiranje, 55. člen pravilnika o maturi), nato na osnovi (ne)uspeha le-teh napravijo ocenjevalne kriterije za vse naloge tekočega izpitnega roka.
Pa sem pri bistvu mojega pisma, v katerem bi rada predstavila okoliščine testiranja bataljona Slovenske vojske. V medijih sem že povedala, da je glavni vzrok za negativno oceno v tem, da vaje – ocenjevanja vojaški vrh ni preložil vsaj za dva meseca. Spomladi bi bili vojaki lahko obuti v superge, če bo pomlad zgodnja pa kar v japonke. Z veliko verjetnostjo se lahko nadejamo, da bi v času do sporazumno dogovorjenega roka za testiranje primanjkljaj vojakov rešili z v Evropo vračajočimi se borci iz Levanta. Pa tudi ocenjevanje bi lahko prilagodili našim razmeram in posebnostim, ki smo jih vajeni iz javnega šolstva. Upravičeno pričakujem, da boste razumeli, da je smoter urjenja naše vojske pozitivna ocena in ne primerna usposobljenost za mirnodobne – kaj šele vojne razmere.
V Sloveniji imamo množico učencev, dijakov in študentov z odločbami o posebnih potrebah in iz njih izhajajočih pravic do prilagojene obravnave v izobraževalnem procesu. Ogorčena sem zaradi nezaslišane brezbrižnosti, ker doslej še nihče ni raziskal, koliko vojakov s posebnimi potrebami je v naših enotah. Le zakaj takih ne bi bilo? Res ne vidim nobenega razloga, da odličnih izkušenj iz pedagoške stroke ne bi uporabili pri urjenju vojakov. V nasprotnem bi po mnenju stroke, Mirovnega inštituta, varuhinje človekovih pravic in ministrstva, ki se ukvarja z enakimi možnostmi, šlo za diskriminacijo in kršenje človekovih pravic.
Lepo prosim (in se sklicujem na vašo viteško čast), da nas o začetku lokalne ali svetovne vojne pravočasno obvestite, da se bomo nanjo pripravili. Napad načrtujte z upoštevanjem vremenske napovedi; zimski mraz in poletna sopara nista spodbudna za počutje naših vojakov, pa tudi sendviči pozimi zmrzujejo in poleti se kvarijo.
Nadalje vas prosim, da upoštevate nepripravljenost naših letalskih sil na testiranje, kaj šele na vojaški spopad. Kot veliko zanimivost naj vam povem, da imamo v slovenski slovnici dvojino, v slovenskem vojaškem letalstvu pa ednino. V floti je namreč le eno samo letalo, Drnovšek-Bandljev falcon, ki je aero-taksi za ministrskega predsednika, ministre, dvorjane in njih pribočnike. Posebnost tega letala je, da se pokvari, če se ministrskemu predsedniku iz »osebnih razlogov«, kot so na primer ženitovanja, ne da potovati, se pa jadrno popravi, če se potnikom mudi na športne tekme. Na vladi smo na horuk povečali obrambni proračun, s čimer se je pohvalil g. Cerar, ko je robantil zaradi katastrofalnega izida nedavnega preverjanja usposobljenosti bataljona. Ob tem je pozabil povedati, da leteči ali pa prizemljeni sokol povzroča velike stroške obrambnemu ministrstvu in ne vladi neposredno. Ni povedal tudi tega, kdo vse hodi na vedno prazen bankomat obrambnega ministrstva po denar za blago in storitve, ker mu te vojaške skrivnosti ne izdam. Naj vpraša vrabce!
Zagotavljam vam, da naša vojska ne je kranjskih klobas in ne pije terana. Z jedilnikov smo te tradicionalne dobrote umaknili zgolj zaradi domovinskih čustev in ne zaradi osebnih zamer do kmetijskega ministra g. Židana, ki je s spretno politiko in pomočjo Evropske komisije ta dva prehrambna izdelka vsilil Hrvatom. Varaždinsko zelje, ki bo še naprej tudi nekoliko slovensko, pa naši vojaki lahko jedo v neomejenih količinah. Maščevanje je sladko; izjema je pri zelju, ki je običajno kislo.
Ko smo že pri kmetijstvu in gozdarstvu, vam lahko zaupam, da bo Židanov gozdarski »sovhoz« zagotovil zadostne količine kakovostnega lesa za makete tako šest kot tudi osemkolesnikov. Izkušnje smo pred leti že nabirali v Ravnah na prototipu krpana. To bo delovna zmaga prve petletke reformiranega upravljanja in gospodarjenja z gozdovi, za naslednjo petletko pa načrtujemo gradnjo lesenih protiatomskih zaklonišč. V bližnji prihodnosti teh sicer še ne bomo rabili, kar zagotavljam s svojo strokovno in politično avtoriteto v funkciji ministrice za obrambo. Če ste slučajno preslišali mojo izjavo za Hanzi TV, prav rada ponovim, da držim pesti, da do vojaškega spopada z jedrskim orožje ne bo prišlo. To je nova doktrina državotvornega ministrstva – ne obramba in ne napad ampak držanje pesti.
Upam, da boste pri vaši obrambni strategiji in taktiki upoštevali dejstva iz mojega pisma, za kar vam bom iz srca hvaležna.
Lep pozdrav.
Ljubljana, 30. feb. 2018
Ministrica za obrambo RS,
izvedenka za občinske in komunalne zadeve,
članica izvršnega odbora Združenja borcev za vrednote NOB Velenje etc etc:
Andreja Katič, l.r.
Opomba: ekskluzivna objava javnega (cirkularnega) pisma Andreje Katič
