Potrebe in dolgčas

pesceni grad
Peščeni grad

V avgustu sem imel priložnost, da sem lahko veliko časa namenil branju. Prebiral sem različne stvari, največ sem listal po logoterapevtski literaturi. Knjige so res posebne vrste dragocenost, v sodobnem času, žal, prepogosto spregledana. Knjiga je vsakomur na dosegu roke, a dejansko mnogim tako oddaljena. Z branjem je tako kot s skoraj vsemi drugimi stvarmi v življenju: samo začeti je treba, narediti prvi korak, potem gre naprej nekako spontano. Spomnim se, kako sem pred nekaj leti razmišljal, ali naj ponovno začnem z rekreativnim tekom. Prijateljica mi je rekla nekako takole: „Najtežje si je zavezati superge. Ko imaš enkrat superge na nogah in stopiš ven, potem gre brez težav …“ Preizkusil sem. Drži. Najtežje si je (bilo na začetku) zavezati superge!

Da se vrnem h knjigam. Med branimi me je posebej pritegnila in spodbudila k razmišljanju misel iz knjige vodilnega italijanskega logoterapevta Eugenia Fizzottija, ki je med drugim zapisal tudi tole misel: „Sodobni človek je padel v praznino in se opazuje, kako ga premetava med potrebami in dolgčasom.“

Potrebe in dolgčas. Meni ta eksistencialna kombinacija ni prišla – v neposredni povezavi – še nikoli na misel. Ko sem nekoliko premislil, se mi je začelo dozdevati, da je Fizzottijeva intuicija naravnost briljantna: razpetost med potrebami in dolgčasom kruto zaznamuje tako samo bivanje sodobnega človeka, torej njegovo vsakdanjost, kot tudi njegovo doživljanje lastnega bivanja.

Potrebe

Potrebe, tiste resnične, predvsem pa tiste umetno ustvarjene, so rakasta rana sodobne eksistence. Sam vidim temeljni problem v tem, da ljudje v naglici življenja nismo več sposobni razločevati med resničnimi in umetno vzbujenimi potrebami. Težko si je vzeti čas, pogledati v svojo dušo, zavzeti distanco do vsega, kar živimo, in si odgovoriti na vprašanje, kaj v resnici potrebujem (katere so moje resnične potrebe) in kaj od tistega, kar si želim, je balast in bi, če bi to potrebo zadovoljil, v moje življenje v končni fazi navleklo nič drugega kot dodatno nesnago.

Potrošniška industrija (zelo trdno in samozavestno) stoji, dobro vemo, prav na vzbujanju umetnih potreb. „Moraš imeti to in to, ker to uporablja tudi neka slavna oseba (ki izdelek tudi – seveda – reklamira).“ „Si pomislil na tako vrtno pohištvo, sedaj imaš izjemno priložnost, da ga kupiš, kajti ob koncu sezone smo cene izjemno znižali.“ „Ali veš, da so na področju turizma najbolj v vzponu križarjenja, to je sedaj zelo moderno, kaj ko bi poskusil – in aranžmaji sploh niso dragi.“ „Želiš imeti res izoblikovano telo? Fitnes (sredi poletja v klimatiziranem prostoru!) je sicer v redu, toda danes ima vsak, ki kaj da nase, osebnega trenerja.“ „Potrebno se je prehranjevati zdravo, najbolj zdrava hrana je v naši posebni zeleni liniji izdelkov.“ In še in še, seznam vzbujanj potreb brez konca. Na vseh področjih človekovega življenja, od kupovanja (veganskih) paštet do (lažnega) glamurja zloščenih teles in oblek.

Da ne bo nesporazuma: človek vse našteto in vse drugo v neki obliki potrebuje za svoje življenje. Problem je v distanci, ki jo človeku uspe zavzeti, v razločevanju med resničnimi potrebami in balastom. Od navlake nepotrebnega balasta v človekovem življenju do človekovega občutka, da ga življenje duši, je namreč samo korak. Ko stvari (imeti) zapacajo človekovo bit, se začne človek počutiti slabo, zmanjkuje mu zraka. Nato se v človeku pojavi tisto magično vprašanje, ki ga torpedira nazaj v začarani krog: „Zakaj sem nezadovoljen, saj vendar imam vse?!“

Vse potrebe, ki jih umetno vzbuja potrošniška in reklamna industrija, imajo navadno en sam cilj: omogočiti ali povečati človeku užitek. Po drugi strani – naivni bi bili, če bi prezrli – je prav vzbujanje umetnih potreb za industrijo in reklamne agencije neskončen vir lahkega zaslužka. Tolikokrat preizkušen na tako velikem številu vzorčnih primerkov daje užitek namreč sodobnemu človeku občutek, da je živ. Ali je ta občutek umeten ali resničen, v zaznavi ljudi v končni fazi sploh ni pomembno, nikakor pa ne vpliva odločilno na izbiro določenih produktov. A pustimo danes užitek ob strani, k tej temi se bomo vrnili ob kakšni drugi priložnosti.

Da, nezadovoljene potrebe, tako resnične kot umetno vzbujene, napolnjujejo človeka za občutkom nezadovoljstva. Ker je nepotešenih potreb navadno vedno več od tistih zadovoljenih, mnogo ljudi nenehno živi s tem občutkom nezadovoljstva. Vedno (še) nekaj manjka, nikoli ni dovolj!

Začarani krog potreb in nezadovoljstva je nevaren predvsem zaradi tega, ker človeku preprečuje objektiven pogled na lastno življenje. Ne dovoli mu, da bi zaznal, videl, opazil vse tisto, kar pa je uresničil, naredil, kar je prigaral ali kar mu je bilo darovano.

Ironija je, da je pravzaprav v življenju, če se ozremo nazaj na prehojeno pot, vedno več tistega uresničenega kot tistega neizpolnjenega. Toda ljudje imamo danes kratek (eksistencialni) spomin in prepogosto, žal, vidimo – če si lahko sposodim Franklovo primerjavo – samo strnišče na pokošeni njivi pšenice, ne pa tudi polnih kašč žita. Z drugimi besedami, ljudje objokujemo požeto njivo svojega življenja, ob tem pa spregledamo, da so kašče – vsemu navkljub – do neke mere polne. Zakaj je tako? Ker se nam zdi samoumevno, da so kašče polne? Ker ne cenimo dovolj svojega preteklega truda, da smo jih napolnili? Ker ne spoštujemo dovolj sebe, da bi si priznali dosežene uspehe?

Dolgčas

Ko postane impulz zadovoljevanja potreb prešibak, začne čas postajati dolg, človek se začne dolgočasiti. Zanimivo je opazovati otroke pred televizijo – tam jim navadno nikoli ne postane dolgčas, kajti njihova potreba po impulzih – slikovnih, vsebinskih, zvočnih – je pred zaslonom v polnosti zadovoljena. Podobno velja za računalnik: ta drži otroka v nenehni napetosti, včasih tako močno, da izgubi občutek za čas, ki mineva.

Pri mladih, ki imajo besedo dolgčas verjetno najpogosteje na ustnicah, govorijo psihologi o strukturnem dolgčasu oziroma kar o „čustvu dolgčasa“. Pri „čustvu dolgčasa“ gre za občutje, ko se človeku nenehno zdi, da mu je v „življenju dolgčas“. Ključna težava dolgčasa te vrste je v tem, da človek ne ve, kaj bi rad, medtem ko mu je dokaj jasno, česa noče.

Občutje dolgčasa se pojavlja tudi pri ljudeh, ki si zastavljajo nerealne življenjske cilje, za katere tudi sami vedo, da jih ni mogoče uresničiti. Sanjajo, kako bi bilo njihovo življenje lepo, če bi se zgodilo nemogoče, ker pa to ni možno, morajo živeti prazno in dolgočasno življenje, kot pravi Zoran Milivojević.

Res je, kar večkrat slišimo, da si je potrebno postavljati visoke cilje. Toda zdi se, da je potrebno biti ob tem nekoliko bolj natančen: treba si je postavljati visoke cilje, vendar znotraj konteksta realnega življenja. Na misel mi prihajajo mladostniki z ljubljanskih ulic, s katerimi smo se srečevali v okviru uličnega dela Skala. Ko sem jih od časa do časa vprašal, kaj želijo početi čez deset, petnajst let, so hiteli številni pripovedovati svoje drzne sanje: da bodo direktorji, imeli bodo svojo (lepo) tajnico, dober avto, lepo opremljeno pisarno. Toda njihova realnost je takrat, ko so pripovedovali o teh svojih željah, kazala povsem drugo sliko. Stari so bili sedemnajst, osemnajst let, v šolo mnogi (potem ko so že zamenjali dve, tri šole) sploh niso hodili, imeli so končano osnovno šolo – nekateri niti te ne. Njihove izražene želje in načrte je bilo v takih okoliščinah težko prilepiti na njihovo realno stanje. In prav to dejstvo je, poleg akutnega občutka dolgčasa, odpiralo številna druga vprašanja: srečevali so se s problemom odvisnosti, neodgovorjeno je bilo vprašanje preživljanja prostega časa, ki ga je bilo na pretek, da o osnovnih vzgojnih vprašanjih sploh ne govorimo. Številni so iskali poti, na kakšen način kljub vsemu doseči, kar so sanjali. Ker je razkorak med realnostjo in željami tako velik, je bila pot do tja, vemo, navadno samo ena …

Potrebe in dolgčas

Res se torej zdi, da predstavljajo potrebe, ki jih zaznava in na katere se odziva človek, ter dolgčas, ki pogosto determinira njegovo bivanje sredi vsakdanje konkretnosti, dva pola, znotraj katerih se krotoviči eksistenca številnih ljudi, ki smo otroci sodobnega časa.

Kam vodi sodobnega človeka to premetavanje med potrebami in dolgčasom? Prej ali slej se začne človek spraševati, ali ima tako življenje, kot ga živi, sploh kakšno vrednost. Je to tisto, kar je kot otrok sanjal, da bo uresničil v svojem življenju? Je to ves smisel, ki ga je dosegel? Kakšen pomen ima, konec koncev, vse skupaj? Verjemite, ni lahko, ko se človek, ki je vsaj enkrat samkrat zahrepenel po globinah življenja, nenadoma zave, da je nasedel na plitvinah sodobnega ritma življenja, polnih čeri in vonja po postani vodi.

Kar zadeva potrebe, je ključno, da si ljudje zastavimo vprašanje o bistvenem v našem življenju. Da sami sebi na glas povemo, da ni(so) vse (dobrine) v našem življenju enako pomembno in da ni potrebno, da prav vse posedujemo, ter da se odločimo, da bomo čim večkrat izbrali le tisto, ker je res – pomembno. Kar je pomembno zame, za mojo družino, ne to, kar je pomembno v javnem mnenju ali v kodeksu kulture potrošništva.

Dolgčas je, na drugi strani, nenehni opomnik. Kaj konec koncev pripelje človeka v dolgčas? Brezdelje. „Vendar delo ne obstaja zato, da bi ušli dolgčasu, ampak je dolgčas za to, da uidemo brezdelju in smo pravični do smisla svojega življenja,“ pravi Schopenhauer. Zanimivo je, kako Frankl nadaljuje njegovo misel: „Življenjski boj nas drži v napetosti, ker življenjski smisel stoji in pade z zahtevo po izpolnjevanju nalog; ta napetost se torej bistveno loči od tiste, ki jo iščeta nevrotična želja po senzacijah in histerična želja po dražljajih.“

Zdi se, da je lahko tu sklenemo krog. Frankl odgovarja, da histerična želja po dražljajih, ki jo človeku zadovoljuje izpolnjevanje želja in potreb, ni pot, ki bi vodila v osmišljeno življenje. In, po drugi strani, da je občutek dolgčasa vedno opomin, da smo zastali, opomin, da se izgubljamo v labirintih brezdelja, da stojimo na robu eksistencialne praznine.

 

Foto: www.stopinje.si

 

Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje: stopinje.si