Če je največji evropski dogodek Evrosong, so v Ameriki to zagotovo predsedniške volitve. Po skoraj enoletnem spektaklu se vsake štiri leta na prvi novembrski torek odvije finalna drama, ki določi predsednika najmočnejše države na svetu. Imam srečo, da lahko letošnje dogajanje spremljam od blizu. Kalifornija je sicer že odločena država, a vseeno je to glavna tema novic. Čeprav ZDA igrajo svetovnega varuha demokracije, so njihove volitve nekaj posebnega. V nekaterih pogledih tudi nedemokratične.
Prva posebnost je, da sta samo dve stranki, republikanci in demokrati – za tretjo ni prostora, kot ni prostora za novo colo (ali Coca-cola ali Pepsi). Druga posebnost je, da volitve predsednika niso neposredne in da so glasovi državljanov različno vredni. Predsedniška tekma je namreč tekma za 270 elektorskih glasov. Sistem, kako se določi število elektorskih glasov za posamezno državo je kompliciran, a dejstvo je, da se države delijo na republikanske “rdeče”, demokratske “modre” in “swing”. Ker imajo skoraj vse države sistem “winner takes all”, je za predsednika ZDA lahko izvoljen kandidat, ki nima večinske podpore prebivalstva. Razmerje med elektorskimi glasovi rdečih in modrih držav je tako, da predsednika v bistvu izberejo swing države. In prav zato smo vsake toliko časa priča presenečenjem, kot je bilo v primeru nekaj glasov razlike na Floridi in posledične izvolitve Busha. Ko govorimo o elektorjih je zanimivo tudi to, da elektorji lahko po zvezni ureditvi glasujejo po svoji vesti, kar pomeni, da lahko oddajo glas drugemu kandidatu, kot bi morali glede na rezultate svoje države (a to se v praksi ne dogaja). V tem primeru v skoraj polovici držav lahko pričakujejo zaporno kazen.
Druga posebnost je, kako izberejo kandidata za predsednika. Če ima stranka predsednika, ki lahko ponovno kandidira, ji je veliko prihranjeno, saj mu “avtomatično” podelijo nominacijo. Druga stran pa kandidata izbira s strankarskimi volitvami, ki potekajo po vseh državah, na njih pa lahko glasujejo registrirani volivci te stranke. Zopet gre za elektorski sistem, ki je še bolj kompliciran, a glavno, da je to zopet en velik šov.
Tretja posebnost je, da morajo biti Američani registrirani kot volivci, da lahko volijo. In ob tem se ponosno registrirajo kot demokrati, republikanci ali neodvisni (večina kar lepo jasno izbere stranko). Razmerje registriranih republikancev in demokratov naj bi bilo približno enako, oziroma razlike ne igrajo nobene vloge. Da nekdo zbere elektorje mora seveda zbrati dovolj podpore med svojimi člani. To v praksi pomeni, da je moral Romney iti politično bolj desno, da je postal nominiranec republikanske stranke, kar mu sedaj v predsedniški tekmi škoduje, ko želi pobrati glasove neodvisne sredine.
Izbor kandidata za predsednika se zaključi z veliko strankarsko konvencijo, ki je “skrbno načrtovana” predstava. A to načrtovanje je bilo letos pri obeh strankah katastrofalno, vsaj kar se tiče vpliva na volivce. Romney v anketah že od samega začetka zaostaja za Obamo. Na konvenciji je sicer izvedel enega svojih najboljših nastopov, a namesto tega, so si volivci zapomnili Eastwooda in stol. Na drugi strani je en teden kasneje (predsedujoča stranka ima kongres vedno en teden kasneje) Obama sicer izvedel svoj tipičen nastop. A čustvenega naboja izpred štirih let ni uspel vzpostaviti. Namesto tega, so si vsi zapomnili odličen Clintonov nastop. Tako je razlika ostala skoraj nespremenjena. V povezavi z republikansko konvencijo je prav zanimivo, da zadnjega republikanskega predsednik ni bilo nikjer blizu. Stranka se mu je čisto odrekla in ga živega pokopala. Malo čudno. Čeprav je bil na koncu nepriljubljen, je bil vseeno dva mandata predsednik ZDA in del republikanske baze ga ima za pozitivno osebnost.
Posebnost volilne kampanje je, da obe stranki porabita zanjo nepredstavljive količine denarja. Denar zbirajo tudi s posebnimi večerjami, kjer krožnik stane tudi 50.000 dolarjev. A to niso večerje prijateljev, ampak oseb z vzajemnimi interesi. In letos smo tako videli, kako je posnetek take večerje pricurljal v javnost in povzročil velike probleme Romneyu. Obama je do konca septembra uspel zbrati 435 milijonov dolarjev (346 milijonov tudi že porabil), Romney pa je zbral 279 milijonov (229 porabil), kar obrača na glavo splošno dojemanje, da republikanci porabijo več denarja.
Obe stranki izvajata posebne ankete, s katerimi se osredotočajo na točno določene demografske skupine v swing državah, v naprej testirajo govore, preverjajo skoraj da ne, kakšno pričesko naj ima kandidat. Demokrati računajo predvsem na ženske, črnce, latine in mlade. Republikanci pa na moške, belce in starejše. Obstajajo točni izračuni koliko katerih volivcev morajo za zmago spraviti na volitve v posamezni državi. Posebno vlogo igrajo strategije, kako poskrbeti, da volivci nasprotne strani ostanejo doma.
V volilni kampanji veliko vlogo igrajo negativni oglasi. Pri tem so najbolj učinkoviti tisti oglasi, ki jih v bistvu predvajajo samo enkrat, povzročijo pa cel vihar na nasprotni strani. Negativni oglasi o protikandidatu po številu močno prekašajo pozitivne oglase o lastnem kandidatu. Obamov štab konsistentno napada Romneya z enim samim sporočilom, in to je, da je Romney bogataš, ki je bogastvo ustvaril na plečih navadnih ljudi. Republikanci pa skačejo s sporočila na sporočilo o tem, kaj vse je Obama slabega naredil v zadnjem mandatu. Dejstvo pa je, da si volivci negativne oglase bolj zapomnijo kot pozitivne.
Na lestvici tem, ki zanimajo Američane so 1. službe, 2. službe, 3. službe, 4. zdravstvo … Z nekaj nad 8% brezposelnostjo, kar je za Američane absolutno preveliko, so delovna mesta glavna in odločujoča tema. Veliko vlogo pa igra tudi vprašanje “s kom bi šel rajši na pivo”. Kot da bi izbirali najboljšega prijatelja in ne vrhovnega poveljnika najmočnejše vojske na svetu. Obama ima zato dejansko svojo znamko piva. O Romneyu pa kroži šala, da z njim ne moreš na pivo, ker pije light Coca-colo.
Pri sami kampanji so bolj kot dejstva pomembna čustva. Ni pomembno kaj poveš, ampak kako poveš. Kandidat mora priti do srca volivca. Na netočnosti se bo sicer nasprotna stran odzvala, a ti si že dosegel svoj namen, če si vzbudil čustva – tega noben odziv ne more spremeniti. Kandidati zato poskušajo vedno znova pokazati, kako stvari vplivajo na posameznika v stilu “sem srečal gospo iz Ohia, ki …”. Meni se zdi tečno, saj vsak lahko najde ljudi, katerih zgodbe mu odgovarjajo in stalno sklicevanje na to je moteče. A na Američane ima očitno drugačen vpliv (če bi bil vpliv negativen, tega ne bi počeli).
Mogoče največja posebnost volitev pa je dejstvo, da so se volitve že začele. Aktivisti obeh strank volivce dobesedno vlečejo na volišča. Tako so imeli to soboto republikanci tako imenovano “super soboto”, ko so na valu evforije predsedniškega soočenja poskušali preklicati kar največ volivcev (tudi Romneyeva žena je klicala iz klicnega centra). Mnogi Američani so tako že več kot mesec pred dejanskim volilnim dnem oddali svoj glas.
Posebno vlogo pri vsem spektaklu imajo mediji. Ti bi morali biti neke vrste sodnik, ki preverja dejstva in komentira poteze. A dejstvo je, da je veliko več mnenjskega novinarstva, ki pač vzame dejstva, ki mu odgovarjajo. Pri tem je jasno, da je FOX na strani republikancev, MSNBC in CNN pa na strani demokratov. Vsi mediji pa iščejo škandal, zgodbo, ki bo pritegnila gledalce in povečala gledanost.
Volilna kampanja demokratov je po mojem mnenju veliko bolje organizirana, na voljo imajo tudi več denarja, a manjka jim energije, karizma Obame pa je zaradi vladanja, ki ni izpolnilo pričakovanj, izgubila mobilizacijo. Republikanci na drugi strani se lovijo, delajo katastrofalne napake, a kljub temu uspejo uspešno plasirati sporočilo. V prvem soočenju se je Romney izkazal veliko bolje kot Obama in razlika med njima se je zmanjšala. Sprint bo zato še zelo zanimiv, vsi pa čakajo na nepredviden dogodek, ki bo lahko odločilno spremenil rezultat. Bo to kiks kandidata, naravna katastrofa, vojna, mogoče kaj drugega?
Skratka, ZDA predsednika izberejo na posrednih volitvah, kjer ni pomembno koliko glasov dobiš, ampak katere glasove uspeš zvleči na volitve. Glavno vlogo pri nabiranju glasov imajo čustva in ne dejstva. Vse skupaj pa je en ogromen in pregrešno drag spektakel, zmagovalec katerega postane najbolj vpliven zemljan.
Foto: Tomaž Černe
