Posvet ZA VSE ČASE

stop-cenzuraV sredo, 7., in četrtek, 8. decembra bo v Škofji Loki, v Galeriji Franceta Miheliča v Kašči, potekal mednarodni znanstveni posvet ob svetovnem dnevu človekovih pravic z naslovom Človekove pravice in temeljne svoboščine: ZA VSE ČASE!

V uvodnem panelu, danes, 7.12., ob cca. 17.15 bodo nastopili:

  • Marko Novak, Človekove pravice v samopostrežbi
  • Jože Štukl, Loški grad v 20. stoletju in usoda njegovih lastnic
  • Helena Janežič, STOP, CENZURA! Prepovedana literatura in knjižnice 1945–1991

Objavljamo povzetke njihovih referatov.

Dr. Marko Novak, ČLOVEKOVE PRAVICE V SAMOPOSTREŽBI

Danes so človekove pravice in njihovo varstvo ena od osrednjih vrednot modernih ustavnih pravnih sistemov. V sistemih ustavnih demokracij jim ob bok lahko postavimo kvečjemu še načeli pravne države in demokracije. To je sicer za nas že zgodba stara vsaj petindvajset let, ni pa povsem še jasno, kako tretirati njihove kršitve kot pravne kršitve – predvsem v simbolnem družbenem kontekstu, javni diskusiji, ko terjamo tudi politično odgovornost različnih nosilcev oblasti. Kar se tiče konkretnih pravnih postopkov, je sicer natančno opredeljeno, kaj pomeni kršitev človekovih pravic, ki pomeni kršitev Ustave RS, na kar morajo paziti in sanirati že redna sodišča in na koncu te sodne linije še Ustavno sodišče.

Načeloma se verjetno vsi strinjamo, da le dosledno spoštovanje človekovih pravic vodi k pravični, torej legitimni, stabilni in urejeni družbeni skupnosti. Toda ni dobra rešitev, da jim damo neko iracionalno totemsko veljavo in že vnaprej tabuiziramo vsakršno kršitev v smislu najhujšega ne glede na vrsto kršitve. Kršenje človekovih pravic nikoli ni opravičljivo, toda bolj ko gremo v detajle, več problemov se odpira.

Med kršitvami človekovih pravic kot ustavnimi kršitvami so razlike, lahko tudi velike. Najhujše so tiste kršitve človekovih pravic, ki pomenijo kršitve temeljnih civilizacijskih norm, ki ne prestanejo test Radruchove formule in pomenijo nepravo. Ena takšnih najhujših kršitev je gotovo kršitev pravice do življenja, ki se v množini imenuje genocid, Gre za kršitve, ki se dogajajo v absolutnih, totalitarnih, despotskih sistemih. Naslednje vrste kršitev človekovih pravic se dogajajo v »pravnem svetu«, kjer gre sicer navidezno za demokratične države, toda za masko demokracije se dogajajo tudi hude kršitve človekovih pravic v smislu mučenja, množičnega neustavnega omejevanja svobode, kršitve temeljnega človeškega dostojanstva, prepovedi zbiranja in združevanja, itd. Poleg teh dveh oblik obstajajo tudi kršitve človekovih pravic v bolj ali manj urejenih demokracijah.

Ker torej obstajajo različni nivoji kršitev človekovih pravic, se zdi prav, da v javno debato o kršitvah človekovih pravicah nujno uvedemo vsaj še pridevnike, ki bi opozarjali na intenzivnost njihovih kršitev. Torej, ali gre za »najhujšo kršitev« človekovih pravic, »hudo kršitev« človekovih pravic ali (le) »kršitev« človekovih pravic. To pa zato, da se s tako pomembno družbeno vrednoto, kot je varstvo človekovih pravic, ne zavajamo javnosti.

Mag. Jože Štukl, LOŠKI GRAD V 20. STOLETJU IN USODA NJEGOVIH LASTNIC

Uršulinke so postale lastnice Loškega gradu leta 1890 in ga v naslednjih letih preuredile v vzgojni zavod. S šolsko dejavnostjo so se ukvarjale vse do 31. marca 1941, ko je bil šolski pouk prekinjen, grad pa spremenjen v vojaško bolnišnico. Jugoslovanska vojska je Loški grad zapustila že 9. aprila 1941. Ko so 13. aprila prišli v Škofjo Loko Italijani so redovnice grad ponovno spremenile v vzgojni zavod, da ga ne bi zasedli Italijani. Italijanska zasedba Škofje Loke je bila kratkotrajna, saj so jih že 17. aprila zamenjali Nemci, ki so 23. aprila 1941 zasegli Loški grad in samostan, samostansko skupnost pa razpustili. Del razkropljene škofjeloške uršulinske skupnosti se je oktobra 1941 zbral na Babnem polju, kjer so vzele v najem Čopov lovski dvorec. Tu je 16 redovnic ob pomoči ljubljanske uršulinske skupnosti in številnih dobrotnikov vztrajalo vse do 9. aprila 1942, ko so najele posestvo Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem. Sestre so na posestvu s 16ha obdelovalne zemlje, uspešno gospodarile. Ukvarjale so se s poljedelstvom in živinorejo ter s pridelki zalagale Ljubljanski uršulinski samostan ter Baragovo semenišče. V letu 1944 so začele celo s šolskim poukom, ves čas pa so pomagale tudi vsem pomoči potrebnim.

Nemci so Loški grad in Škofjo Loko zapustili v začetku maja 1945. Še v istem mesecu je Loški grad in del samostana zasedla Slovenska OZNA, ki je tu ustanovila koncentracijsko taborišče. Po avgustu 1945 so bili vse do leta 1948 tu zaprti nemški vojni ujetniki, ki so na gradu organizirali tudi vojno bolnišnico. Med leti 1949-50 je bilo na Loškem gradu žensko taborišče za DKD, v letih 1950-58 pa moški KPD. Po ukinitvi moškega KPD je leta 1959 na Loškem gradu začel z delom Loški muzej.

Po koncu 2. svetovne vojne so se uršulinke začele vračati v Škofjo Loko. To seveda ni bilo lahko, ker sta bila grad in samostan zasedena in opustošena. Z lastnim trudom in ob pomoči nemških vojnih ujetnikov so si zagotovile osnovne možnosti za bivanje. Z vzgojno-izobraževalnim delom se niso smele več ukvarjati. Za preživetje so kmetovale, pletle in izdelovale predmete ljudske obrti. Mlajše sestre so se zaposlile kot pisarniške uslužbenke v podjetjih ali državnih uradih. Leta 1955 jih je nova oblast razlastila in jim vzela grad in samostan. Uršulinska skupnost se je spet razkropila. Pod skupno streho so se ponovno zbrale šele leta 1961 in sicer v Ajmanovem gradu pri Svetem duhu, kjer prebivajo še danes.

Helena Janežič, STOP, CENZURA! PREPOVEDANA LITERATURA IN KNJIŽNICE 1945 -1991

Prispevek predstavlja osnove za nastanek skrivnih fondov prepovedane literature v knjižnicah, kar je v nasprotju z dejstvom, da cenzura v SFRJ uradno sploh ni obstajala. Temeljni kamen za nastanek tako imenovanih »bunkerjev« je bil položen že aprila 1945, ko je na osvobojenem ozemlju nastal načrt, po katerem bi po vojni obveljal omejen dostop za nekatere slovenske knjige, izšle pred in med vojno. Maja 1945 so začasno prepovedali prodajo vseh knjig, revij in drugih publikacij v vseh knjigarnah na Slovenskem, julija pa je komisija, ki jo je imenoval minister za prosveto, objavila prvi seznam prepovedanih knjig. Sledila sta še dva, zadnji novembra 1945. Prvi seznam je obsegal 8 tipkanih strani s približno 200 avtorji, od tega je bila tretjina slovenskih. Vse neprimerne knjige seveda niso imele sreče, da bi na boljše čase počakale v bunkerjih knjižnic, svoj obstoj so zaključile na rezalnih strojih v papirnicah. Ocena števila uničenih izvodov je skorajda nemogoča, ljudski glas pa govori o številnih kamionih, ki so knjige vozili v Papirnico Vevče. Seznami so predstavljali vodilo, katero literaturo izločiti iz prometa, prav tako pa se je od knjižničarjev pričakovalo, da opozorijo na knjige, ki jih na seznamu ni, pa bi se tam morale znajti, bodisi zaradi vsebine ali pisca.

V prispevku je predstavljenih nekaj primerov knjižničnih skrivnih fondov, posebej pa se posveča t. i. D fondu, ki je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) nastajal vse od leta 1945, uradno pa je bil ustanovljen leta 1978. NUK je že v svojem ustanovnem aktu oktobra 1945 dobila nalogo zbiranja tudi tiste literature, katere razpečevanje je iz kakršnihkoli razlogov prepovedano, hkrati pa jo je obvezoval zakon o tisku, ki je prepovedoval razširjanje tovrstne literature. Knjige in periodiko so zbirali načrtno, ostala pa je zaprta in težko dostopna za uporabnike. V 45 letih, kolikor je D fond obstajal, se je vanj steklo skoraj 700 knjižnih naslovov in več kot 140 naslovov periodičnega tiska.

Prepovedano literaturi so skrivoma zbirali še v Univerzitetni knjižnici Maribor, v knjižnici Teološke fakultete ter na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja. Knjige pa so s polic v kleti ali na druga nedostopna mesta umikali tudi v splošnih knjižnicah.