Vstopili smo v postni čas. Za kristjane priložnost, da očistimo telo in duha, za vse ostale pa vsaj priložnost za temeljit premislek. Situacija po svetu in še posebej v Sloveniji kar kliče po tovrstnem premisleku.
Ljudstvo ima ‘pravico’ odločati o svoji usodi
Ravno v tem tednu je Ustavno sodišče odločilo, da ni utemeljenega razloga zato, da slovenski volivci ne bi mogli odločati o pokojninski reformi na referendumu. Pravzaprav je pokojninska reforma na dnevnem redu bolj ali manj konstantno vse od osamosvojitve. Govori se o reformi, v resnici pa smo doslej uspeli izvesti bolj ali manj lepotne popravke. Vsi se zavedamo, da so koreniti posegi v ta sistem potrebni, le da jih želimo potisniti čim dlje v prihodnost, po možnosti naslednjim generacijam, ko bomo sami na varnem in preskrbljeni. V zvezi s pokojninsko reformo je v tem trenutku pravzaprav v Sloveniji paradoksna situacija. Glavni akter prihaja iz kvote stranke, ki je glavna nasprotnica predlagane pokojninske reforme. Karel Erjavec je po odločitvi ustavnega sodišča pozval k odstopu ministra Svetlika, ampak le v kolikor bo referendum padel, ni pa pomislil, da bi ga k temu pozval ob sami razglasitvi predloga, v kolikor je ta res tako v nasprotju s strankinimi cilji in principi. Po drugi stranki pa je zakon o pokojninski reformi podprla opozicijska stranka SLS in tako rešila vladno koalicijo vsaj do referenduma.
V razmeroma kratkem obdobju bo na referendumu odločala o dveh pomembnih zakonih: Zakonu o malem delu in pokojninski reformi. Napovedujejo pa se tudi nova fronta v sistemu javnih uslužbencev. Vlada ima preprosto premalo denarja za izplačilo plač.
Pustimo ob robu podrobnosti predlaganih sprememb ter argumente za in proti. Teh bo več kot dovolj v prihodnjih dnevih in tednih, v času kampanje. Gotovo je nekaj: predlagane rešitve niso idealne, vendar rešitve tudi nikoli ne bodo idealne. Po drugi strani pa bo vsako odlašanje s spremembami zadeve še bolj poslabšalo in bolj kot se bo z ukrepi odlašalo, bolj ostri bodo morali biti.
Siva megla nad Slovenijo
Nič ne pomaga, da mahamo z argumenti, češ, vlada bi morala najprej poskrbeti za to in ono, za konsistentnost v lastnih vrstah in v lastnem delovanju. Nedvomno je veliko pomanjkljivosti pri delovanju vlade in tudi najbrž veliko prekomernega zapravljanja na področjih, kjer to ni nujno potrebno. Ampak to ne velja samo za vlado. Velja tako za javni kot tudi za zasebni sektor. Pa vendar, status quo je najslabši. Slovenci smo postavljeni pred ključnim vprašanjem: ali smo se pripravljeni odreči določenim privilegijem in bolj lagodnemu življenju za dobrobit boljše prihodnosti? To je vprašanje, ki zadeva večino Slovencev. Jasno je, da odrekanja in varčevanja ne moremo pričakovati od ljudi, ki so že sedaj na robu preživetja. In teh je na žalost vedno več. Ne, varčevati je treba pri tistih, ki imajo kje varčevati. In bodimo iskreni, teh ni malo. Le nihče tega ne želi priznati. Sam velikokrat poslušam negodovanja ljudi, ki imajo precej dostojno in varno službo. Pravijo, da imajo komaj za preživetje. Da, le da imajo v mislih ‘lagodno’ preživetje. Ne tisto golo. V Sloveniji je že nacionalni šport, da samostojni podjetniki izkazujejo minimalni dohodek, s čimer se izognejo plačilu višjih dajatev. Vprašamo se lahko tudi koliko gostincev denimo prikazuje realne dohodke? Ali pa lastniki stanovanj. Kakšne oderuške najemnine ponujajo? Koliko lastnikov ima sklenjene najemne pogodbe in od tega plačujejo davke? In tako naprej. Tovrstnih anomalij bi lahko naštevali do neskončnosti. Siva ekonomija je kot megla razširjena nad vso Slovenijo. Okuženi smo vsi. Le da tega ne želimo videti. Vidimo to samo pri drugih. Saj za naše ravnanje tako vedno najdemo upravičenje.
Vsi bi imeli pravice, le plačali jih nebi
Prišel je čas, ko nam je izstavljen račun za način življenja, ko potrošimo več kot ustvarimo. Prekomerno se zadolžujemo, državno vrečo vztrajno praznimo, vanjo pa vračamo premalo denarja. Država in tudi občine se vedno bolj zadolžujejo, da vzdržujejo raven obstoječih ‘pravic’ Slovencev. Vsi bi imeli predvsem pravice, nismo pa pripravljeni teh pravic tudi plačati. Kakorkoli bomo obračali argumente ekonomske formule, modele ipd., preprostemu dejstvu se ne moremo izogniti. Brez varčevanja vseh nas pač ne bo šlo. V preteklosti smo najbrž res zamudili bolj ugodne priložnosti za relativno manj boleče posege. A vendar nas je tudi to odlašanje pripeljalo v sedanjo situacijo. In zgleda, da se nismo iz tega nič naučili. Po eni strani je za sedanjo vlado to idealni trenutek, da gre na nož. Ob rekordni nepriljubljenosti skoraj nima kaj izgubiti.
In ljudstvo? Najbrž nam v teh preizkušnjah in odločitvah, ki nas čakajo, ne bi škodilo sporočilo krščanskega posta. Jezus je hudiču odgovoril, ko ga je ta preizkušal v puščavi, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust ((Mt, 4, 1-4). Kot da to velja za nek drug čas. Ne za današnji, potrošniški, ko vse gledamo skozi prizmo denarja. Vsem nam se zdi, da si ‘zaslužimo’ obstoječe pravice, obstoječi življenjski standard. Pa naj stane kar hoče. Po možnosti naj stane predvsem prihodnje generacije. Mladi in prihodnje generacije pa tako ali tako nimajo pri tem nobene besede. Njim pa ostane vsaj še Božja beseda. Ampak kaj, ko tudi Božje besede več nočejo.
Foto: Župnija Koseze
