Poslanka Fajon zagovarja samo inštrumente, s katerimi bi lahko disciplinirali tiste države, ki so moteče pri dolgoročnih načrtih evropske levice, da ustvarijo Evropo brez narodov, brez identitete, brez morale, brez duhovnih vrednot, ampak Evropejcev, socialno odvisnih od privilegiranih rdečih samodržcev.
Ko slišimo, kaj mislita dve vidni slovenski poslanki v Evropskem parlamentu, Tanja Fajon in Ljudmila Novak, o zavrnitvi pritožb Madžarske in Poljske s strani Evropskega sodišča, moramo res dobro prisluhniti. Obe namreč delita mnenje Evropskega sodišča, da so sankcije v obliki krajšanja evropskih finančnih sredstev tema dvema državama zaradi nespoštovanja vladavine prava na mestu.
Vprašati se moramo, kaj je njen resnični motiv, da poslanka Fajon zagovarja takšno odločitev. Res je, da se pri denarju prijateljstvo neha. V Evropski zvezi obstaja kar nekaj držav, ki so prejemnice denarja iz skupnega evropskega lonca za razvoj gospodarstva. Ta lonec polnijo države t. i. neto plačnice. Se pravi, da v ta lonec več vložijo, kot pa dobijo nazaj. Torej je to denar njihovih davkoplačevalcev. Poraba takšnega denarja nikakor ne more biti brez kontrole. Zaradi pogosto neurejenih političnih razmer in pomanjkanja kontrolnih aparatov v državah prejemnicah je nevarnost korupcije in nesmotrne porabe velika. Zato je kontrola porabe vsekakor na mestu. Ker pa gre v vseh primerih za suverene države, je zelo važno imeti na razpolago instrumente, ki zagotavljajo na eni strani uspešno kontrolo, na drugi strani pa ta kontrola ne sme posegati v suverenost nobene države, kaj šele poskušati vplivati na urejanje njenih notranjih zadev.
Stare članice EZ ne razumejo, da je treba v nekdanjih socialističnih državah marsikaj spremeniti, kot je spremenila zahodna v vzhodni Nemčiji
Vsaka polnopravna članica je morala pred vstopom v EZ uskladiti svojo zakonodajo z skupnimi standardi, ki že veljajo in jih morajo upoštevati vse članice. Ampak po sesutju komunizma se je pojavil poseben problem, katerega zahodne evropske države z daljšo demokratično tradicijo niso poznale, namreč, tranzicija držav, ki so imele komunistični sistem, v svoboden demokratični sistem po zahodnem vzorcu.
V vseh tako imenovanih tranzicijskih državah igra pri preobrazbi v demokratično ureditev še vedno veliko vlogo prežetost družb z neizbežnimi ostanki komunistične ureditve. Ta problem se ne kaže le na področju upravljanja države, potrebnih sprememb v sodstvu, gospodarstvu, izobraževalni politiki in še kje, ampak tudi v miselnosti državljanov. Cele generacije so odraščale ter bile vzgojene in izobražene v socialističnem duhu. Pri premagovanju preteklosti je tukaj gotovo nekdanja Nemška demokratična republika velika izjema, saj jo je njena zahodna, večja in bogatejša sestra preprosto adoptirala. To je pa tudi pomenilo, da je bil na celotnem ozemlju takoj zamenjan stari komunistični sistem z zahodnim.
Tukaj pa moram opozoriti na posebno zanimivost. V to, kako je zahodna Nemčija v vzhodni takoj spremenila režim, notranjo upravo in vse važne institucije podredila zahodnim, se ni vtikala nobena tedanja članica EZ, kaj šele Bruselj. Nihče ni govoril o kršitvi vladavine prava. Zato se moramo v slučajih, ko se z Argusovimi očmi gleda na države iz nekdanjega socialističnega tabora, vprašati, zakaj te države po mnenju Bruslja ne smejo početi tega, kar je storila Nemčija? Na kraju imajo vse te nove članice drugače od zahodnih eno bogato izkušnjo več, namreč absolutno negativno izkušnjo s komunistično diktaturo.
Bruselj se do Poljske obnaša nespoštljivo, saj pozablja, kako pozitivno vlogo je imela v preteklosti in jo ima zdaj spet
Ravno to, kako se Bruselj obnaša do Poljske, se mi zdi ne samo nespoštljivo, ampak tudi popolnoma iracionalno. Že zgodovinsko je bila Poljska večkrat važen člen pri rešitvi Evrope, a nikoli ni bila za to nagrajena ali vsaj deležna potrebnega priznanja. Njena pozitivna vloga v Evropi se je pričela z uspešno pomočjo pri obleganju Dunaja, potem so leta 1920 onemogočili prodor boljševikom na zahod, v drugi svetovni vojni imeli izredno velike izgube in za nameček še komunistično zasedbo s strani Sovjetske zveze.
Tudi pri rušitvi komunizma v vzhodni Evropi je odigrala Poljska zelo pomembno vlogo. Da je Poljska pravi branik Evrope, se je pokazalo tudi v odločni drži proti poskusom Belorusije in Putina, da bi z organizirano uvoženimi migranti dodatno obremenjevali zahodno Evropo. Da je ta sodba padla ravno v času največje krize, ko nas ogroža Putinova agresivna politika, pa postavlja pred nas vprašanje, ali so sodniki v Bruslju sploh Evropejci.
Tanje Fajon ne zanima vladavina prava na Poljskem in Madžarskem, ampak instrumenti za dosego komunistične nadvlade
Ti dve dami iz Evropskega parlamenta, Tanja Fajon in Ljudmila Novak, s svojimi izjavami niti ne presenečata. Ljudmila Novak iz gladkega koristoljubja, saj ve, da motenje vladne politike najbolje honorira levica.
Tanja Fajon ima pa popolnoma druge motive. Ona kot vroča zagovornica komunizma vidi v evropskem družbenem razvoju možnost, slediti svojim levim ciljem. Nje ne zanima, kako na Poljskem ali Madžarskem funkcionira vladavina prava. To ni materija, ki bi komuniste zanimala. Ona zagovarja samo inštrumente, s katerimi bi lahko disciplinirali tiste države, ki se ne želijo spustiti v levi dereči tok, ampak so moteče pri dolgoročnih načrtih evropske levice, da ustvarijo Evropo brez narodov, brez identitete, brez morale, brez duhovnih vrednot, ampak Evropejcev, socialno odvisnih od privilegiranih rdečih samodržcev. Zato ni nič posebnega, da si prizadeva v Evropskem parlamentu s kopico somišljenikov ustvariti nekakšno bruseljsko internacionalo, s katero bi kot nekdaj Moskva nadzorovali države članice EZ. Prosperirale bi lahko le tiste, ki bi bile temu sistemu poslušne. Vendar potem ruski tanki ne bodo stali na meji z Ukrajino, ampak verjetno v Normandiji.
