Ivan Zidar je Fidel Castro slovenskega gradbeništva; preživel je dve državi in dva sistema, štiri valute in kar deset premierjev. Menda naj bi bilo tudi njuno zdravstveno stanje podobno, vendar je vsaj glede Zidarja to zelo vprašljivo, saj naj bi stari lisjak uspešno prelisičil pravosodne organe.
Kaj vemo o Ivanu Zidarju, največjemu zidarju slovenske matere, ki je bil v svojih zlatih časih gradbeni faraon Slovenije in Jugoslavije? Vemo toliko, kolikor je bil pripravljen povedati redkim prijateljem, ki ga kličejo Dore in so te majhne skrivnosti potem delili dalje. Joca Pečečnika je nekoč tako navdušil s svojimi zgodbami o tem, kako je “njegov” SCT gradil za Sadama Huseina v Iraku, da je potem Pečečnik to še dolgo razlagal naokoli. Če gre verjeti tem pripovedim, potem se je slovensko gradbeništvo, ki ga je poosebljal Ivan Zidar (na čelo SCT je prišel sredi sedemdesetih), v svojih zlatih časih dejansko valjalo v denarju, Zidar in Husein pa sta bila osebna prijatelja. Pa ne samo to, SCT je veliko delal tudi v Libiji, kjer je bil na oblasti polkovnik Gadafi. O tem, s kakšnimi darili je Zidar zasipal arabske partnerje v teh deželah, obstajajo miti in legende, ki bi jih lahko poslušali ure in ure, če bi imeli čas.
Časa pa ni prav dosti, ne za naše bralce ne za našega portretiranca, za katerega je obveljalo, da mu je sreča na stara leta grdo obrnila hrbet. In ko so prejšnji teden oropali njegovega sorodnika oziroma kurirja, ki mu je, nesrečniku v stiski, prinesel nekaj drobiža v evrskih bankovcih, so zlobneži po spletu brž komentirali, da je “lopov oropal lopova”.
Od človeka do Boga
Ivan Zidar je desetletja poosebljal SCT. Bil je alfa in omega slovenskega gradbenega konglomerata, ki je v najboljših časih zaposloval tudi prek 11.000 ljudi. Toda takrat je ekonomija cvetela in socializem je bil v svojih najboljših letih. Tudi Ivan je bil v odlični telesni kondiciji. A potem se je zgodila zgodovina. Jugoslavija je razpadla. Delavci so morali v vojsko. Zidar je izgubil precej moči, predvsem pa skoraj vse pomembne tuje trge. Zadovoljiti se je moral s Slovenijo, kjer je zaradi velikega političnega vpliva Zidarju pripadel gradbeni sektor, podobno kot je Janezu Zemljariču zdravstvo. Na mnogo manjšem, a še vedno dovolj bogatem trgu je postal gradbeni baron, skoraj Bog.
Čeprav odvisen od relativno majhnega trga se je zidar vseh zidarjev pametno obrnil. Znal je z levimi in desnimi. Bil je zlizan z vsemi. Namazan z vsemi žavbami. Zadrt komunist, ko je bilo potrebno (veljal je za kader in ljubljenčka nacionalista Ivana Mačka Matije, kateremu je zgradil napol zasebno in zaprto kočevsko območje, in ravno prav katolika, ko je bilo potrebno. Z njim sta se z veseljem slikala tako Milan Kučan kot Franc Rode. Slednji naj bi Zidarja ob neki priložnosti, na zasebnem kosilu v Parizu z enim od prihodnjih premierjev Slovenije, označil kot človeka plemenite krvi, nekakšnega plemiča torej.
Moder ali rdeč, saj je vseeno; Zidar je bil leta in leta predvsem nedotakljiv. Z rok so mu jedli tudi bankirji, kajti SCT vse do izbruha recesije nikoli ni imel težav s financiranjem. Še najmanj preglavic je Zidarju povzročala NLB, kjer je bil član uprave dolga leta Alojz Jamnik, brat ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika. No, tretji in ključni brat Janez Jamnik pa je bil ves čas Zidarjev ključni sodelavec na SCT, zadolžen za finance.
O tem, kako visoko mnenje je imel o sebi Zidar, priča njegovo zaslišanje pred parlamentarno preiskovalno komisijo novembra 2010, kjer je vidno razburjen, ker se mora tako poniževati in nekim nepomembnežem pojasnjevati svoja dejanja, izdavil, da je on “taprav in taplav Sloven’c”. Je hotel s tem povedati, da je plemič in nedotakljiv, ker je na pravi strani?
Očitno je bil vse do leta 2011, ko se je začel potop slovenske gradbene industrije, res “taprav in taplav”, saj mu je šlo kot po maslu. Ceste so bile potrebne obnove in nova država je potrebovala tudi nov cestni križ. Pa tudi delovna mesta in gospodarsko rast. Premier Drnovšek je rabil Zidarja, Ivan je rabil Janeza. Zagotovo križa ni bilo potrebno preplačati za nekaj milijard, vendar je bila priložnost. In, kot pravijo, priložnost naredi tatu. Tudi ko gre za neke diskete, s katerimi se vpliva na izbor izvajalca za Trojanski tunel. Milijarde za asfalt bi bile lahko tudi bolj koristno porabljene, vendar niso bile, ker se Zidarju politiki niso upali upreti. Ko se mu je leta 1999 poskušal Drnovškov podpredsednik vlade Marjan Podobnik, naj bi Zidar zaradi njegove zamisli o lastninjenju SCT tako ponorel, da mu je po Podobnikovih besedah zagrozil, da ga bo “počil”.
Ne, z Ivanom ni bilo šale. Celo gradbeni tovariši so vedeli, kje so meje. Včasih so jih sicer tudi skupaj prestopili, saj so se po dolgem, napornem kosilu, ki mu je sledila divja degustacija alkohola, v kakšni gostilni tudi stepli. In ko so se, je letelo na vse strani. Nekdanji (in prvi) predsednik uprave DARS (Družba za avtoceste Republike Slovenije) Jože Brodnik se je nekoč stepel z Zidarjem, ki mu je zlomil roko. Ivan Zidar je bil pač vedno krepke postave in nikoli se ni branil kozarčka. Urbane legende govorijo, da je pokopal vsaj enega šoferja, ki ni zdržal takšnega tempa. Ob nočni omarici pa naj bi imel gradbeni baron kisikovo jeklenko, saj je po divjih nočeh potreboval rehabilitacijo do naslednjega jutra. V zadnjih letih, ko je že bolehen kraljeval na SCT, naj bi imel tudi ves čas v pripravljenosti medicinsko sesro, kar je privilegij, kakršnega si ne more privoščiti niti predsednik republike. Kdor je želel k Zidarju, je moral tudi mimo detektorja kovin in dveh varnostnikov.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
