Objavljamo novo tranzicijsko trilogijo, in sicer doslej zamolčane poslovne povezave nekaterih znanih slovenskih podjetij in tranzicijskih tajkunov na Balkanu. V prvem delu govorimo o črnogorskih poslih, v katerih so bili aktivno udeleženi Slovenci, Slovenija pa je bila zaradi tihotapljenja cigaret del mednarodne mreže organiziranega kriminala.
Ena izmed značilnosti slovenske tranzicije je zagotovo izgradnja izjemno kompleksnih poslovnih imperijev, ki so tako silno prepleteni, da je potrebno neskončno potrpljenja in forenzičnega sledenja, da iz njih izluščimo lastniško strukturo. Nekateri imperiji so to počeli zaradi potrebe po izogibanju regulatorjem in zakonodajnemu okvirju, drugi zato, ker so želeli zamaskirati svoja politična, bančna in poslovna zavežništva, tretjim pa je imperij enostavno atrofiral.
Druga značilnost slovenskih tranzicijskih parapodjetjih je bil pohod v države bivše Jugoslavije. Doslej je prevladovalo mnenje, da so slovenska podjetja tam bodisi prosperirala bodisi izvajala poslovne goljufile (tj. prenesla domače vzorce poslovanja v bistveno slabše regulirana poslovna okolja), ali pa so bila izigrana v državah, kjer zakoni in regulative pomenijo še manj kot v Sloveniji.
Kot je za skupino piscev pod psevdonimom Kizo običajno, bomo pokazali povsem drugačno sliko in s tem večinoma zavrgli teze, ki spremljajo »slovenski pohod po Balkanu«.
V prvem tranzicijskem dosjeju vam bomo pokazali dvoje:
1. kako so se slovenska podjetja in banke poklonila kriminalni združbi Mila Djukanovića in kako so sodelovali pri legalizaciji denarja iz tihotapljenja cigaret in
2. kako so slovenska podjetja postala kapitalski partnerji Đukanovićevih satelitskih podjetij in skladov potem, ko se je zaključila primarna akumulacija kapitala in njegova legalizacija.
Že v prvem dosjeju vas bo pričakalo nekaj notoričnih imen slovenskega podjetništva in bančništva.
V drugem dosjeju vas čaka zgodovinski lok, ki se začne v zgodbah, ki jih je nekoč Ljerki Bizilj na nacionalni televiziji razložil Niko Kavčič in se konča v sedanjosti v Bosni in Hercegovini, ko so se vse mogoče naveze, ki jih glede na javnomnenjske fantazme sploh ne bi smelo biti, brez sramu razkrijejo.
V tretjem dosjeju pa vas čaka zgodba o tem, kako so Slovenci postali ključen del Đukanovićevega poslovno-finančnega imperija, ki je nastal na kapitalu iz naslova državnega kriminala, ki ga je izvajala Črna gora med letoma 1994 in 2001.
Slovenski krak Đukanovićeve kriminalne združbe
V Sloveniji ni neznano, da je bil Đukanović, ki je danes predsednik črnogorske vlade, del kriminalne združbe, ki je tihotapila cigarete v Črno goro, kar je služilo kot primarna akumulacija kapitala za njegov poslovni in interesni krog. Malo manj znano je, kdo vse je bil del kriminalne združbe, ki je imela lovke razpredene med ZDA, Nizozemsko, Švico, Slovenijo, Hrvaško, Črno Goro in Italijo. Še več, prevladuje mnenje, da je Đukanovićeva združba v Sloveniji za namene transporta instrumentalizirala slovenski oddelek črnogorske mafije. To je drži samo v manjšem delu, kajti ta združba je bila nepomembna, sestavljena iz navadnih vojakov, ki so bili potrošna roba. Pomembna je bila veliko bolj resna ekipa. Slovenija je bila pomembna iz treh razlogov:
– tranzit: nekdo je moral sodelovati v uradnem tranzitu, cigaret je bilo preveč, da bi jih v audijih vozili prek meje,
– finance: nekam se je moralo nakazati plačilo in
– nekdo je moral gotovino spravljati v legalen obtok in jo vgnezditi v slamnate posle.
Da zgodba o kriminalni združbi Mila Djukanovića v slovenski javnosti ni bolj odmevala, bolj odmevna, se morate seveda zahvaliti slovenskim medijem in njihovim lastnikom. O tem, da je to, kar sledi v našem dosjeju, resnično, pa lahko preverite tudi sami v obtožnici, ki jo je sestavilo italijansko pravosodje (vmes so seveda Đukanovića iz obtožnice izpustili, saj naj bi imel “politično imuniteto”).
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
