Dočakali smo torej koalicijsko krizo.
Odločitev Državljanske liste, da postavi največjo koalicijsko partnerico pred nedvoumen ultimat (»Ali odide On ali pa odidemo mi!«), je seveda naletela na zelo različne odzive. S strani komentatorjev, ki so domnevno naklonjeni največji vladni stranki (pravim domnevno, saj s svojimi »ekspertizami« in »mnenji« pogosto še bolj škodujejo njenemu ugledu, kakor si zaradi svoje pregovorne nerodnosti škoduje sama), je bilo slišati predvsem troje očitkov.
Pričakovani očitki
Prvič. Državljanska lista oz. predvsem njen predsednik naj bi na potuhnjen način izkoristil poročilo protikorupcijske komisije za manever proti predsedniku vlade, ki ga je že dlje časa načrtoval.
Še več: dovolj je, da se vprašamo, cui bono?, in ugotovili bomo, da je bil prav predsednik Državnega zbora glavni šepetalec, ki je komisiji (ki, tako kot vse institucije v tej državi, ne premore lastne razsodne moči, temveč služi le kot tranzmisija zunanjih interesov, ki se oblikujejo daleč proč od oči naivne javnosti) izza kulis narekoval sporno poročilo. Ta zvijača naj bi mu omogočila, da se na en mah znebi obeh močnejših konkurentov in tako uresniči svojo staro nakano: vzpostavitev tehnične vlade, v kateri bi imel znatno večji vpliv, kot bi mu ga v katerikoli drugi konfiguraciji omogočala njegova piškava volilna podpora.
In tretjič: njegov ultimat deluje razdiralno, sprenevedavo, neresno in tudi nelojalno. Če hoče doseči spremembo na premierskem položaju, naj se posluži edinega instrumenta, ki mu ga omogoča Ustava: predlaga naj konstruktivno nezaupnico. Ali pa naj njegova stranka začne proces, ki bo pripeljal bodisi do predčasnih volitev bodisi do alternativne vladne večine v okviru trenutne parlamentarne sestave.
Drugi očitek sploh ne bil vreden več od prizanesljivega nasmeha, v kolikor ne bi bil šolski primer vse pogostejšega načina razmišljanja, ki se nevarno širi na Slovenskem. Ta že srhljivo spominja na boljševiško formo mentis, ki sleherno pobudo razume kot del širše zarote in tako zanika svobodno voljo, človeško pluralnost, naključno konvergenco interesov, paradoks – skratka, zanikanje vsega, kar tvori infrastrukturo vsake resnične demokracije. Tak način razmišljanja je atentat proti odprti družbi. In kar je nemara najhuje: onemogoča kritično ugotavljanje dejanskih škodljivih skritih povezav in preprečuje uspešen boj proti vsem spletkarjenjem, zaroticam, zakulisnim mešetarjenjem in usklajenim interesnim združenjem, ki še kako obstajajo in nažirajo našo demokratično ureditev.
Povod za že skuhano odločitev
Prvi očitek pa, nasprotno, v veliki meri drži. Poročilo komisije je bilo povod za odločitev, ki se je že dolgo kuhala. Z vidika politične komunikacije tudi zelo posrečen povod. Virant se je odločil za svoj salto mortale takoj, ko je videl varnostno mrežo, ki so jo na podlagi ugotovitev komisije stkali mediji. Ti so večini slovenske javnosti servirali to, kar si že dolgo želi: razlog za odslovitev obeh akterjev slovenske politične polarizacije. In to ne kakršenkoli razlog, temveč takšen, ki ima sankcijo »strokovnosti« in »objektivnosti«, zadeva »moralno vprašanje« in ga je hkrati mogoče povzeti v enostavčni povedi. Nujni recept za uspeh pri slovenskem populističnem umu.
Toda kdor je poročilo prebral, mu je jasno vsaj troje.
Prvič, komisiji razen moralističnega sloga njenega pisanja ni česa očitati: vestno je opravila delo, za katero je zadolžena. Opozorila je na sumljive transakcije, sume korupcije in na pomanjkljivo poročanje o premoženju. Prav glede slednjega se je dvignilo največ prahu; čeprav se lahko strinjamo, da gre za manj pomembne prekrške, je prav, da komisija rigorozno vztraja, da ji funkcionarji vestno poročajo o spremembah svojega premoženja, saj v nasprotnem primeru ne more učinkovito opravljati svojega dela. Vse ostalo je v rokah organov pregona, ki morajo v skladu s svojimi pristojnostmi preveriti ugotovitve komisije, ki same po sebi ne omogočajo nobenega politično in etično relevantnega zaključka. Z eno izjemo.
Spet družinski posli
Edino, nad čemer se je v poročilu vredno resno zamisliti, so (že spet!) Jankovićevi družinski posli. V tem primeru nad neprestanimi denarnimi transakcijami, predvsem v obliki visokih kreditov, med Jankovićem-očetom in Jankovićem-sinom. Kako lahko torej oče vedno znova zatrjuje, da nima ničesar s sinovimi posli? In kako lahko to njegovo sprenevedanje vedno znova dobi blagoslov mainstream tiska, ki ustvarja vtis, kakor da navihani sinovi belijo lase nedolžnemu očetu … Kako je mogoče vztrajati pri tej pravljici o poštenem očetu in vetrnjaškimi sinovi, če pa oče zatrdi: »Ko potrebujem denar, pokličem sina in mu rečem: sine, čas je, da tatu vrneš malo denarja«, kot črno na belem piše v omenjenem poročilu? Jankovićeva cinična izjava, da ga ne zanima izvor denarja, ki ga dobiva prek sina (že spet: izjava, ki stoji črno na belem v poročilu!), pravno verjetno ni sporna; za politika z odgovornostjo, kot je njegova, pa je naravnost škandalozna. Poskus, da se te »družinske posle« (v mislih lahko to besedno zvezo preberete s sicilskim naglasom) postavi na isto raven kot prerekanje o tržni vrednosti nekega vikenda ali avtomobila, lahko komajda odpustimo strankarskim punditom, resnim analitikom in neodvisnim medijem pa nikakor. A kaj, ko nam obojih krvavo primanjkuje.
In nazadnje: zahtevati, da na podlagi poročila oba odstopita je, pri obeh, brezpredmetno. Pri Janši, ker v poročilu res ni nič takega, kar bi opravičevalo tako drastično zahtevo. Pri Jankoviću pa sploh ne gre za to, da bi moral odstopiti (v intervjuju z Rosvito Pesek na Odmevih se je povsem primerno ubranil očitkov, ki ga nanj s strelivom iz poročila usmerjajo mediji); gre za to, da poročilo (znova!) zelo jasno pokaže, zakaj sploh nikoli ne bi bil smel biti izvoljen za župana. Še več: glede na to, da so tako on kot drugi člani njegove družine ničkolikokrat pokazali, da ne znajo razločevati med zasebnim (družinskim) in javnim interesom, bi pravzaprav nikoli ne smel nastopiti nobene politične funkcije. Problem ni njegov odstop zaradi nečesa, kar smo že vedeli, še manj zaradi nekaj precej banalnih prekrškov (tu ima pri svoji obrambi prav); problem je, kako se je lahko takšen osebek z vsem maslom, ki mu polzi po obrazu in pri tem pušča madeže na celotni politični kulturi naše mlade države, sploh zavihtel na sedanji položaj. To pa je ravno problem, ki ga hoče slovenski medijski mainstream zabrisati, saj bi resno soočenje z njim kaj kmalu odprlo vprašanje njegove lastne Frankensteinove vloge.
“Napredna javnost” na konju?
Poročilo KPK, ki je po vsebini precej nedolžno (še zlasti v primerjavi z mnogo hujšimi škandali, ki smo jim bili priča v zgodovini naše demokracije), prihaja ob pravem času. “Napredna javnost” namreč že dolgo ve: oba morata oditi! Ker je Janković (kot vodja levice) že odpisan, je zahteva usmerjena predvsem proti Janši. Takšna, dvojinska formulacija, napredni javnosti omogoča, da Jankovića kritizira v isti sapi z Janšo: če bi se namreč resno lotila kritike Jankovića in jankovićevstva, bi utegnila ustvariti nevaren vtis, da je Janša kaj boljši. Kar je seveda nedopustna herezija. Poročilo služi kot ad hoc dokaz, da sta oba enako slaba: ergo morata oba odstopiti. Po odstopu, meni “progresivna pamet”, se bo lahko opozicija prerodila v kot solza čisto gibanje za napredek; največji vladni stranki pa bo še naprej ostalo očitano breme tega, da je dekla ameriškega neoliberalnega imperializma, grobar socialne države, da razprodaja gospodarstvo, ubija pravno državo, uničuje kulturo, uvaja fašizem in vse, kar spada zraven. Poleg tega pa bo njen predsednik v javnosti retroaktivno stigmatiziran kot skorumpiran voditelj in glede tega izenačen z Jankovićem. Ostala pa bo razlika med »nazadnjaško« in »napredno« usmeritvijo njunih strank. Enačba se torej lahko izteče le v prid t. i. levice.
Ta manever je zaželen predvsem zato, ker predstavlja najbolj eleganten način, kako se znebiti Zorana Jankovića, od katerega se kljub trudu njegovih zavzetih maskerjev ena za drugo luščijo plasti slepilnega ličila, s katerim so ga dolga leta lepšali progresivni mnenjski voditelji. A glede tega je še veliko vprašanje, kdo se bo tu koga znebil: Frankenstein stvora ali stvor Frankensteina.
Četudi se strinjamo, da bi bilo za slovensko politiko najbolje, da bi oba odstopila s svojih položajev, ni nobene potrebe, da zaradi tega deponiramo možgane pri uredništvu katerega od medijev, ki krojijo javno mnenje v tej državi.
Zahtevati od Janeza Janše, da odstopi zaradi poročila ni le nerealno, temveč – če resno premotrimo vsebino in razsežnost očitanih nepravilnosti – tudi krivično. V kolikor bi se bil za to odločil takoj po objavi poročila, bi njegov odstop nemara lahko izzvenel kot etično dejanje; a bi bil glede na čas in okoliščine tudi skrajno neodgovorno dejanje, ki ga ne bi bilo mogoče oceniti drugače kot dezerterstvo in nabiranje političnih točk za stranko, ki jo vodi.
Gre za zaupanje v koaliciji
Nekaj drugega pa je, če premier ne uživa več potrebnega zaupanja v koaliciji. In poročilo je jasno pokazalo, da ga ne. Za to bo moral, enkrat za izjemo, razloge poiskati predvsem pri sebi.
Virant bi bil moral stvar zastaviti politično in ne moralistično. Namesto, da se je skrival za fasado protikorupcijske komisije, bi moral stopiti pred javnost in reči: »Premier Janša ne uživa več našega zaupanja; že dolgo ga ne, zadnje poročilo pa je za nas kvečjemu poslednja kaplja čez rob; o vsebini poročila se ne bomo izrekali, ker to pritiče organom pregona, ki jim je bilo posredovano; že odziv SDS nanjo pa nam dokazuje, da ne delimo enakega razumevanja do vloge institucij, njihovega ugleda in neodvisnosti; menimo, da razlogi za naše medsebojno nerazumevanje in rastoče nezaupanje tičijo predvsem v načinu delovanja njenega predsednika; zato lahko nadaljujemo sodelovanje le, v kolikor ga na mestu premierja zamenja nekdo, ki bo užival zaupanje vseh koalicijskih partnerjev«. To bi bilo jasno in legitimno politično stališče. Vsak razumen politični akter bi ga moral, pa naj se z njim strinja ali ne, vzeti na znanje. Vse ostalo je cenena pretveza. Ki pa je razumljiva: ker povprečni slovenski volivec (kaj volivec: še izobraženec!) političnega jezika ne razume, moralistični pa mu je domač, se raje uporabi slednjega.
Prav zato pa je tretji očitek Virantu povsem napačen. Z ultimatom največji stranki je potegnil čisto in jasno politično potezo, ki je povsem v skladu s politično logiko večstrankarskega parlamentarnega sistema, kakršen je naš. Zato je neprimerno govoriti, da bi bila morala DL vložiti konstruktivno nezaupnico oziroma oditi iz vlade. Očitno je, da tako DL kot ostale partnerice želijo ohraniti obstoječo koalicijo. Istočasno pa si očitno želijo tudi, naj jo vodi nekdo drug. To je povsem legitimna zahteva: v večstrankarskem sistemu namreč ni dovolj, da ima premier podporo lastne stranke; podporo mora uživati v celotni koaliciji.
OPOMBA: jutri nadaljevanje: Poročilo KPK: kako rešiti politično krizo
Foto: KPK
