Vlak zaupanja mora voziti v obe smeri. Nadaljevanje razmišljanja: Poročilo PKP: Politično dogajanje po objavi.
Virantov ultimat je lahko seveda predmet kritik; tudi meni se ni zdel potreben. Vendar je povsem razumljiv. Največja vladna stranka s svojimi nepremišljenimi izjavami in potezami že dlje časa spravlja v zadrego koalicijske partnerje, z njihovimi predstavniki pa na grob način obračunava v svojih medijih; njeni javni predstavniki vse pogosteje izkazujejo zaničevanje do stališč, ki so količkaj v nasprotju z njenimi; namesto resne argumentacije se v svojih javnih sporočilih vse bolj poslužuje grobih diskvalifikacij, ki mestoma mejijo na prostaštvo. Vse to služi kot pripravni izgovor za še bolj grobe napade, ki so usmerjeni na celotno koalicijo in na vse tiste, ki delijo njeno politično usmeritev. Prepričanje, da s svojim obnašanjem pogosto po nepotrebnem postavlja na kocko strateške interese koalicije, je zato razumljivo.
Spomnimo se: še dobro leto pred lanskimi volitvami se je moral G. Virant pred sodiščem zagovarjati, ker je Janeza Janšo branil pred očitki nekdanjega predsednika taiste protikorupcijske komisije, na katero se sklicuje danes. Kaj se je zgodilo vmes? Je res vsega kriva nekakšna zarota ali Virantova bolestna ambicija?
Treba je jasno povedati: za nezaupanje med koalicijskimi partnerji nosi levji delež SDS. Zato je predvsem njena naloga, da končno preboli poraz na lanskih volitvah in začne ravnati bolj konstruktivno. Za začetek naj brez histerije prizna, da smo soočeni s koalicijsko krizo. In da je rekonstrukcija vlade najboljša možnost za njeno razrešitev in nadaljevanje dela. Pri čemer pač nobena funkcija ni sveta in naprej pridržana za določeno osebo: niti funkcija predsednika vlade.
Vse ostale rešitve so slabše.
Ne tehnični vladi
V sedanjih razmerah moramo odločno zavrniti idejo tehnične vlade. Nobena »tehnična« rešitev ne bo privedla do politične stabilnosti: gre za vprašanje različnih politik. Predvsem ekonomskih. Te lahko udejanja le vlada z jasno politično usmeritvijo in legitimacijo. Nedavno smo imeli volitve. V brk vsem, ki v imenu suverenega ljudstva in na levo in desno delijo lekcije o demokratični legitimnosti, je treba povedati: v predvolilni kampanji sta se zelo jasno in nedvoumno soočila dva koncepta; zmagal je koncept liberalnega reformizma. Resda z majhno večino in strankarsko fragmentiran, a je zmagal. To dejstvo (še enkrat zapišimo, da bo jasno: to dejstvo!) morajo vzeti na znanje vsi. Ne le kritiki vladne politike in predstavniki korporativnih interesov; na znanje ga morajo vzeti tudi vladne stranke same. To konkretno pomeni, da se je potrebno pri koalicijski strategiji osredotočiti na tiste programske vidike, ki so vsem strankam skupne, ostale pa postaviti v drugi plan. Če je vsem strankam skupna le ekonomska reformna vizija, potem to pomeni, da je to edini programski vidik, ki ima trenutno večinsko demokratično legitimacijo. Vsi ostali programski vidiki (ki jih v slovenskem žurnalističnem žargonu imenujemo »ideološki«) te legitimacije nimajo. Prav tako je nimajo partikularni kadrovski interesi posameznih strank.
Kdo je v resnici zmagal na volitvah?
Predčasne volitve se še slabša rešitev. Naša progresivna javnost že poskakuje od navdušenja nad to možnostjo. Vlado Miheljak je tako predlagal, naj se oblikuje tehnična prehodna vlada (najbrž ima v mislih kakega neo-keynesianskega Maria Montija), nato pa jeseni vsi znova na volitve, da damo ljudstvu možnost, da popravi napako izpred dveh let, ko je očitno izbralo napačno. S tem je posredno prvič priznal preprosto matematično dejstvo, ki ga medijski establishment prejšnjega decembra ni hotel niti slišati: da na volitvah 2011 namreč ni zmagala levica. Zmagala je liberalno-reformistična opcija. Po zadnji anketi, ki sta jo opravila Mediana in Episcenter, bi danes zmagala še z večjo večino: vladne stranke bi že brez DeSUS-a dobile udobno večino, SD in PS pa bi skupaj zbrali skoraj natanko enak delež glasov kot l. 2011. Le, da bi se delež SDS znatno zmanjšal na račun vseh ostalih koalicijskih strank, njena razlika do največje stranke (tokrat spet SD) pa bi se še povečala.
Ko rečemo, da ni alternative, torej povemo dvoje. Prvič: ni alternative pristnemu pluralizmu znotraj vladajoče koalicije, ki temelji na enakopravnosti partneric in upošteva njihovo raznolikost, brez vsakršnih hegemonističnih teženj. In drugič: tej notranje diferencirani, pluralni, a programsko usklajeni liberalno-konservativni in reformistični koaliciji ni zoperstavljena nobena druga programska alternativa. Če v Liberalni akademiji, na Delavsko-pankerski univerzi in v uredništvu Mladine nečesa ne radi slišijo, še ne pomeni, da to izgubi status dejstva. Nasproti trenutni vladi stoji raznolika, številčna in vsega spoštovanja vredna konglomeracija strank, skupin, institucij, intelektualcev, organizacij in stališč, ki pa je brez alternativnega koncepta. Ima pravzaprav le eno skupno prepričanje: da »desnica« ne sme vladati. Empirični razlogi, ki podpirajo to prepričanje, se spreminjajo; prepričanje pa ostaja. Bolj, ko ji zmanjkuje koherentne vizije, bolj obupano vpije to edino geslo, ki ji je skupno.
Dolžnost do volivcev
V trenutnih razmerah je neodgovorno, da se opoziciji dopusti možnost, da se dokoplje do oblasti, saj enostavno ni sposobna oblikovati resne ali vsaj količkaj koherentne alternative. Tudi polletni predah, ki ga ji predlaga eden njenih najinteligentnejših punditov, ji pri tem ne bo pomagal. To je wishful thinking tistih, ki nočejo videti preprostega dejstva: trenutni opozicijski pol predstavljajo tretjerazredni politiki, ki niso sposobni ničesar drugega od predkriznega business as usual, ki je odgovoren za levji delež negativnih pojavov, proti katerim danes protestirajo množice na trgih in ulicah. Po drugi strani jim je treba priznati, da vestno ter s precejšnjo mero gentlemanstva in virtuoznosti opravljajo vlogo opozicije: zato jim je najbolje, vsaj do nadaljnjega, prepustiti to, kar znajo, in jih ne po nepotrebnem siliti v nekaj, česar ne znajo.
Trenutna vladna koalicija mora vztrajati. Ker ima jasen in povsem legitimen političen mandat. Ker je to njena dolžnost do volivcev, ki jih predstavlja. Mora pa postati bolj odprta za konkretne kritike, odpreti nove kanale dialoga s civilno družbo (tudi tisto, ki ji politično ni naklonjena) in sploh poskušati biti bolj pozorna na vse dobronamerne predloge in manj popadljiva v svojih reakcijah nanje. Svoje ukrepe je dolžna bolje predstaviti javnosti, ne glede na pričakovani odziv dela le-te. Predvsem pa se mora osredotočiti na politike, za katere ima demokratično legitimacijo, in se z vsemi močmi truditi, da ustvarja ozračje zaupanja in razširja prostore sproščene in odprte demokratične razprave. Če bo podžigala ozračje obsedenega stanja in državljanskega spopada, bo prav ona postala njegova prva žrtev.
Ne verjamem, da je odstop Janeza Janše z mesta premiera rešitev za zagate vladne koalicije. Še manj verjamem, da je to pot, ki samodejno vodi h globokim spremembam v načinu vladanja, ki so nujne, če hoče koalicija udejanjiti svoje strateške usmeritve. Ampak v politiki je treba upoštevati element pluralnosti. Očitno je, da premier ne uživa več zaupanja koalicijskih partnerjev. Zato ne vidim druge rešitve, kot da stranka resno premisli o njegovi zamenjavi. V nasprotnem primeru ne bo pomagalo nobeno sprenevedanje in prevračanje krivde na druge: če bo odbila zahtevo partneric, bo pokazala, da postavlja lastne partikularne interese nad interese širše politične vizije, ki se ji je zavezala – kot ena, ne pa edina, zastopnica.
Foto: Wikipedia
