Zgodba, v kateri »zmiksamo« škofa in spolnost ter jo še malo popopramo, bo zagotovo zmes, ki jo bodo ljudske množice z veseljem použile. Do nedavnega je za največjo tozadevno afero veljala »pornografična brošura« škofa Jegliča, ob kateri so se pred dobrimi stotimi leti liberalni varuhi javne morale strahovito pohujševali in zgražali. Primera obeh nekdanjih ljubljanskih nadškofov danes pa kažeta, da se družba v stotih letih ni bistveno spremenila.
»Iz naših farovžev«
Zgodbe o spolnosti in duhovnikih so del železnega repertoarja gostilniških debat, vaških opravljivk in sočnih vicev. To so teme rumenih medijev, ki pogosto služijo tudi kot predmet političnih obračunavanj s Cerkvijo ali konzervativnim političnim telesom. Poročanje današnjih medijev pa je v primerjavi z liberalnim tiskom izpred sto let še razmeroma prizanesljivo, saj so bili takrat tovrstni trači redne rubrike dnevnega liberalnega časopisja (»Iz naših farovžev«), pojav pa je bil tako razširjen, da ga ni preseglo niti nadvse ljubeče pisanje o Cerkvi po drugi svetovni vojni. Višje kot je klerik v cerkveni hierarhiji, bolj vroča je zgodba, zato so zgodbe, v katerih nastopa škof, »bestsellerji« in nekaj takega se je zgodilo leta 1909, ko je škof Jeglič na »svitlo dal« svojo brošurico Ženinom in nevestam.
»Pornografična brošura« ljubljanskega škofa
Škof Jeglič je v svoji pastoralni praksi spoznal, da so mladi povsem nepoučeni o spolnem življenju, tako po zdravstveni, moralni kot verski plati, zato je sklenil napisati knjižico o tej tematiki. V knjižici je osrednjo pozornost namenil »zakonski združitvi« in podal precej podrobnih napotkov, ki so temeljili na »prepotrebni sramežljivosti«. Odveč je pripomniti, da je bil v tistem času pouk o spolnosti popolna tabu tema v celotni družbi ne le v Cerkvi in so tisti duhovniki, ki so izvedeli za škofovo namero, le zardevali in zmajevali z glavo. No, knezoškof se ni dal in je vseeno sklenil stvar izdati in konec oktobra 1909 je na policah Katoliške bukvarne pristala knjižica z rdečimi platnicami. Tri dni po izidu je časopis Slovenski narod sprožil pravo serijo člankov o brošurici, v katerih se je neizmerno pohujševal nad »škofovo knjižico o zakonski mesenosti« in z obilico dvojne morale zasmehoval ter napadal škofa: »To ni nič drugega kot s tercijalskim vzdihovanjem prepleten pornografični spis, navadna svinjarija. /…/ Kaj tako osoljenega, opopranega, papriciranega, s španskimi muhami prepletenega še ni bilo natisnjeno v slovenskem jeziku. /…/ Cankarjeva Erotika je prava limonada nasproti papriki, ki jo ponuja naš najvišji pastir ženinom in nevestam.« Škofa so obtoževali vsesplošnega pohujšanja in zaslužkarstva, češ da želi s prodajo teh »pornografičnih bukvic« mastno zaslužiti, oz. ga razglasili za duševno norega, saj: »Čudno je, da se je jel škof na svoja stara leta pečati z intenzivnim proučevanjem spolnih vprašanj. Normalnih ljudi v njegovih letih taka vprašanja več ne zanimajo. Če se torej škof za take stvari tako intenzivno zanima, je to samo znak, da v njegovih možganih ni vse v redu.«
Resnici na ljubo so se nad škofovo knjižico pohujševali tudi v katoliškem taboru, ki se je znašel v silni zadregi. Zaradi negativnega odziva je škof knjižico hitro umaknil s prodaje, Slovenski narod pa je nato natisnil posebno brošurico Kaj pravi brošura škofa Antona B.? z najbolj za tisti čas žgečkljivimi citati in knjižica je postala prava prodajna uspešnica. Škofov tekst so ponatisnili celo v tujini, močan odmev pa je bil čutiti po celotni monarhiji in celo izven nje.
Jeglič je imel z izdajo drobne knjižice povsem dobre namene, a je bil z resno obravnavo spolnosti takrat daleč pred časom; v tem oziru je bil celo pionir spolne vzgoje na Slovenskem. To priznanje so mu kasneje izrekli tudi nekateri liberalni zdravniki, a se je takrat zaradi nezrelosti družbe in medijske gonje liberalcev vse skupaj izjalovilo in speljalo v hihitajoče obrekovanje in zasmehovanje. Liberalcem, ki so zgodbo izrabili za napad na škofa, je ob izbruhu afere kazalo zelo dobro, na koncu pa se jim je vse skupaj vrnilo kot bumerang in jim celo močno škodovalo.
Temna stran meseca slovenskega žurnalizma
Podobnost z današnjimi časom, ko se pred nami odvijata dve odmevni »aferi« nekdanjih ljubljanskih nadškofov, je več kot očitna. Tudi danes politično motivirani varuhi javne morale z obilico sprenevedanja in dvojnih meril zgodbi izrabljajo za obračun s Cerkvijo. Če primer Uran, vsaj zaradi načina obveščanja in odtekanja informacij v javnost, kaže tudi na temno stran meseca vrha slovenske Cerkve, pa lahko v primeru Rode govorimo o temni strani meseca slovenskega novinarstva. Časopis, ki je z objavo senzacionalistične novice o domnevnem očetovstvu sprožil pravi medijski stampedo, se kardinalu zaradi natolcevanj in robatega pisunstva ni v ničemer opravičil, še več: nadaljuje s svojo zgodbo, namiguje na neverodostojnost rezultatov raziskave testa DNK ter se nepopisno zgraža nad vloženimi tožbami. Na koncu se je pokazalo, da je afera Rode – Stelzer res škandalozna in sprevržena, a v povsem drugi luči. Vse bolj jasno namreč postaja, da sta se v tem primeru pobratila globoko osebno sovraštvo do kardinala, kot ga lahko gojijo le zagrizeni konvertiti, in podatki neke službe, pridobljeni iz nekih drugih časov, ko se je natančno beležil vsak premik duhovnikov in vestno popisovalo vsako »sumljivo« prijateljevanje. Da danes naša glavna časopisna hiša pristaja na način delovanja, katerega temelj so osebne travme, obrekovanje in ovaduštvo, je bizarno, pritlehno in žalostno, a hkrati ob dejstvu, da je še pred kratkim na čelu te medijske hiše sedela oseba s službenim imenom »Lingvist«, niti ne preseneča preveč.
Foto: NŠAL
Knjižica je dostopna: Dibl
