Kakšno uro prej, preden je mlad fant s Police, iz moje rojstne vasi, ustreljen omahnil v roško brezno, je šepnil mojemu sorodniku: »Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo.« Zakaj je ta fant slutil, da bo zagotovo ubit? Zakaj moj sorodnik vse od Podrožce, ko so vstopili na vlak, pa potem, ko so jih peljali skozi Željne, na smrt ni niti pomislil? Čez dva meseca bo dopolnil sedemindevetdeset let. Vsak dan se sprašuje, zakaj ni umrl niti potem, ko je bil še isto leto obsojen na smrt in je nato deset let presedel v komunistični ječi, a ima še danes veljavno vozniško dovoljenje, da obiskuje poslednje še žive sorodnike? Ve, da odgovora ne bo našel.
Poglejmo nekaj dogodkov, ki so napovedovali pomor na Kopiščih, v Rogu in še na več sto drugih krajih po Sloveniji. Januarja 1946 je Churchill v Bruslju z obžalovanjem ugotovil: »Med vojno sem misli, da lahko Titu zaupam. Obljubil mi je, da bo spoštoval sporazum, ki ga je sklenil s Šubašićem. Toda zdaj se povsem zavedam, da sem naredil eno svojih največjih napak…«[1]
Prvi sporazum Tito-Šubašić, sklenjen na Visu, 16. junija 1944, in drugi, sklenjen v Beogradu, 1. novembra 1944, sta bila samo krinka, kajti Tito po vojni ni imel namena obnoviti demokracije in oblasti deliti še s kom.[2]
Zakoni, ki so sledili sporazumoma, so bili napisani v duhu ukaza republiškega notranjega ministra Zorana Poliča z dne 12. junija 1945: »… da se takoj odstranijo, zravnajo z zemljo, vsa pokopališča, kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi.«[3]
Za razumevanje tega, kar se je dogajalo med leti 1941–1945, in po vojni, se kratko pomudimo pri mirovni pogodbi, ki sta jo leta 201. pred Kr. sklenili takratni imperialni velesili: Rim in Kartagina. Ta mirovna pogodba je vzorec za vse poznejše mirovne pogodbe do danes. V 2. punski vojni (218–201 pr. Kr.) je bila Kartagina poražena. Mirovna pogodba je bila sklenjena v duhu rimske – antikartažanske propagande, ki je razglašala vnaprejšnjo negativno sodbo o Kartažanih. Ti so veljali za moralno zavržene, verolomne, trdosrčne, nasilne, krvoločne, nepopustljive do poražencev ipd. Ker so Rimljani poražene Kartažane vnaprej obsodili in jih imeli za izprijene zverine, so v mirovni pogodbi zahtevali, da se Kartagina odpove vsem čezmorskim posestim. Plačati je morala veliko vojno odškodnino, Rimljanom je morala izročiti vse bojne slone in bojne ladje, pristati na razorožitev in izročitev talcev ter vojaških poveljnikov.[4]
Zmagovalcem, Rimljanom, je pripadlo vse: čast, ker so pobili domnevne zverine, bojna slava, ko so zmagovite legije z bojnim plenom vkorakale v Rim in oblast nad državo, ki so jo podjarmili. Poraženim Kartažanom ni ostalo nič. Preživeli med njimi so objokovali mrtve. Razlaščeni vsega imetja so trpeli pomankanje in suženjstvo, odvzeto jim je bilo človeško dostojanstvo, saj so jim Rimljani po mirovni pogodbi pripisali krivdo za vojno. Tudi v tem primeru se je potrdilo, da zmagovalec piše zgodovino in kar je še huje, zmagovalec definira krivca za vojno.
V kraju La Turbie pri Monaku je bil leta 7 pr. Kr. postavljen velikanski, 50 m visok spomenik v čast rimskim zmagovalcem nad alpskimi ljudstvi. Na njem so bila zapisana imena 48 podjarmljenih ljudstev, ki so prebivala na območju italijanskih, francoskih in švicarskih Alp. Prva rimska armadna skupina je pod vodstvom Avgustovega pastorka Tiberija, poznejšega cesarja (14–37), prodirala prek Basla proti Bodenskemu jezeru. Druga, ki ji je poveljeval Tiberijev mlajši brat Druz, povezan z ustanovitvijo rimske Emone leta 14, pa je prodirala z območja Verone po dolini Adiže čez prelaz Brenner. Po združitvi obeh armadnih skupin so Rimljani dokončno podjarmili Retijce, prednike današnjih Švicarjev. Tedanji cesar Avgust, znan tudi iz evangelija, je izjavil, da on »ni začel vojne proti nobenemu ljudstvu po krivici.«[5] Poraženim Retijcem so Rimljani pripisali krivdo za vojno.
V nebo vpijoča laž je močno vplivala na poznejšo politično filozofijo in uveljavila pojem »pravične vojne«. Kaj je v vojni in revoluciji pravično, vse do danes največkrat nima resnične zveze z zgodovinsko resnico. Pravično in resnično je tisto, kar določi zmagovalec in uveljavlja s pomočjo državne ikonografije, spominskih slovesnosti, šolstva, nagrad veteranom, s postavljanjem spomenikov itd.
Tudi sam pripadam poraženi strani. Zadoščenja za povzročene krivice ne bomo dočakali, čeprav si bomo za to prizadevali. Sprave tisti, ki hočejo obdržati politično in ekonomsko moč, izvirajočo iz revolucije, ne bodo dopustili. Z vzdrževanjem razdora bodo skušali še naprej legitimirati izmišljene razloge za razdor, ki so ga povzročili v letih vojne in po njej.
Ko stojimo ob prikritih moriščih in grobiščih si postavljamo mnogo vprašanj. Denimo, kako razumejo sebe in svojo vlogo v svetu tisti, ki za nekaj let vladanja morijo kot Herod, preventivno, kar celo generacijo, ne da bi prej ugotovili, kdo je česa kriv in kdo je skupnosti v resnici nevaren? Kako je mogoče, da se v vseh obdobjih zgodovine toliko čustveno in duševno pohabljenih ljudi dokoplje do neomejene oblasti? Gotovo ne zato, ker bi bili pravični neodločni, ravnodušni in pasivni. Prej je res to, kar nam pripoveduje prerok Izaija o Božjem služabniku, ki se proti silam teme bori tako, da svoj hrbet nastavi tistim, ki ga bijejo, svoje lice tistim, ki mu pulijo brado, svojega obraza pa ne skriva pred pljunki (prim. Iz 50,6). Sporočilo Svetega pisma je: hudobijo nevtralizira samo ljubezen.
Če pa razpravo o prikritih moriščih in grobiščih izločimo iz evangeljskega horizonta in ga postavimo v zgolj racionalne okvire, se izgubimo, nasprotja se zaostrijo, za kri nedolžnih terjamo maščevanje ali vsaj lustracijo, krivično osramočenim želimo dati moralno zadoščenje in jim povrniti človeško dostojanstvo, zahtevamo, da se politična in ekonomska moč, utemeljena na krvi, znova prerazporediti med prvotne naslovljence in tako v nedogled.
Sebi in vsem v revoluciji poraženim govorim z apostolom Petrom: »Prejel sem milost vere, po veri pa hrepenenje, da se bodo za vse nas uresničile božje obljube. S temi obljubami v duši gledam prek sedanjega časa, da tako ubežim poželenju po tem, kar je na svetu, kjer krivice nikoli niso v celoti poravnane in kjer nedolžni ne doživijo rehabilitacije« (2 Pet 1,1–7).
V spravni odnos lahko stopimo le, če nič od tega, kar pripada temu svetu, ni naša zadnja stava. Samo po nezasluženi milosti smo lahko to, po čemer hrepenimo, namreč dediči Kraljestva. Zahteva za poravnavo krivic po moriji, kot smo jo doživeli na Slovenskem, je gotovo legitimna. Toda pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na neki drugi ravni, na tisti, ki jo predlaga Jezus v evangeliju: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (Mr 10,46).
[1] Delo,11. 8. 2015, str. 15, žal si avtorja prispevka takrat nisem zapisal. [2] Glej prav tam. [3] Dr. Mitja Ferenc, Družina, 14. 6. 2015 [4] Dr. Rajko Bratož, Rimska zgodovina – 1, Študentska založba, Ljubljana 2007, str. 82–83. [5] Glej prav tam. str. 206
