Popolna Orbanova zmaga

Viktor Orban na volišču /Foto: Getty images

Madžarski premier Viktor Orban bo očitno tudi tretji (skupno svoj četrti) mandat na čelu madžarske vlade začel z dvotretjinsko večino. Če je verjeti doslej objavljenim izidom, na katere je bilo potrebno zaradi podaljšanega glasovanja na nekaterih voliščih čakati skoraj štiri ure, je njegovo zavezništvo Fidesza in krščanskih demokratov hkrati celo bistveno izboljšalo izplen iz leta 2014. Dobilo naj bi namreč okrog 49 odstotkov glasov (pred štirimi leti slabih 45), kar naj bi bilo ob koncu dovolj za 134 od 199 sedežev v parlamentu.

Neuspeh opozicije in dve možnosti

Opozicija je velike upe stavila v visoko volilno udeležbo, toda ob koncu ostaja velika osmoljenka. Edini uspeh zanjo pomeni pridobitev nekaj sedežev v enomandatnih okrožjih, predvsem v Budimpešti, saj je zunaj nje (ponovno) praktično povsod zmagoval Fidesz. Toda plus za opozicijo v večinskem delu je izničila rast vladajočih v proporcionalnem delu, tako da bo imel Orban na koncu verjetno celo dva sedeža več kot v trenutni sestavi parlamenta. Za nameček je Jobbik, ki je politično desno od Orbana, dokončno, tudi po številu osvojenih sedežev, postal druga največja stranka na Madžarskem. Menda jih bo poslej grel 27, v opoziciji doslej vodilni socialisti pa le 19.

Kaj bo iz prepričljive zmage ustvaril Viktor Orban? Bo svoj naslednji mandat izkoristil za to, da ponudi možnost “višegrajske” konservativne alternative zahodnoevropskemu “trudeaujevskemu” modelu na demokratični podlagi, kar bi bilo dobrodošlo? Ali pa bo raje nadaljeval z izgradnjo “neliberalne demokracije”, ki bo pomenila predvsem nadaljnjo krepitev njegovega oligarhičnega krožka in nadaljnje drsenje v naročje povsem nenaravnega vzornika in zaveznika iz Kremlja, navezanost na katerega je tudi v popolnem nasprotju z izhodišči, iz katerih je madžarski premier kot politik izšel?

Seveda je tak zasuk tudi posledica zgrešenega zahodnoevropskega odnosa do tistega dela Evrope, ki je bil nekoč na milost in nemilost prepuščen Sovjetom, po letu 1989. Ocena, da se je bolje nasloniti na preizkušene stare (in na hitro površno reformirane) komunistične elite in voditelje, češ da je pri njih manj nevarnosti za (predvsem) nacionalistične ekscese, ki so se jih zahodno od železne zavese najbolj bali, se je že večkrat izkazala za povsem zgrešeno. Za nameček je marsikje na evropskem vzhodu diskreditirala pristno socialno demokracijo, na Madžarskem pa je popolna navezava na postkomuniste pokopala tudi liberalce, čeprav bi glede na siceršnje madžarsko kulturno okolje morali pravzaprav cveteti. Toda kljub temu se nima človek ob dejstvu, da bo Orban verjetno strumno udejanjal kar drugo od navedenih možnosti, česa veseliti.