Vse tako kaže, da je lovopust za nami, saj je silovito na dan udarila lovska strast lovcev in krivolovcev, ki čislajo predvsem streljanje kozlov. Posebnost letošnje lovske sezone je pogon na divjega kozla – gamsa (Gamsa). Vzrok za to ne tiči v dozdevni garjavosti gamsov ali kakšni drugi nalezljivi bolezni, ampak v tem, da gams noče in noče bivati v smrdljivi staji frankfurtske šole in meketati manter, ki so skregane z naravnimi in Božjimi zakoni.
Lov na dr. Gamsa
Trop krivolovcev – levičarjev, ki neprestano pridiga o miru in strpnosti, je streljal (pa ne s puško ampak kar s topom) v državnega svetnika gospoda dr. Matjaža Gamsa. Kaj naj bi bilo njegovo skrajno škodljivo dejanje in s čim naj bi ogrožal mirno in zadovoljno življenje tropa krivolovcev? Organiziral je posvet v Državnem svetu z naslovom »Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda?«. Že to bi bilo dovolj, da bi ga morali nemudoma »odstreliti« ali vsaj nagnati iz Državnega sveta v njemu primeren čas in prostor. Še huje je to, da je na posvetu poročal o svojih znanstvenih izsledkih, ki se ujemajo z zdravo kmečko pametjo! Zdrava kmečka pamet in frankfurtske šola sta kot ogenj in voda. Naprtil so mu zlorabo svétniške funkcije, ga obtoževali za sovražni govor in zelo verjetno še niso rekli zadnje besede.
Zdrava kmečka pamet in frankfurtska šola sta kot ogenj in voda.
Lovski nadzornik g. Kurinčič
Pri preganjanju krivolovcev na gamsa je ognjevito sodeloval gospod Jože Kurinčič. Sprožil je opozorilni rafal in (upati je, da po nesreči) obstrelil nekaj tako rekoč nevidnih in neslišnih gobarjev ki so se med pogonom potikali po gozdu. Kako je »streljal«, lahko preberemo v Družini (10. junija) in v Časniku.
V prvem delu članka je upravičeno obračunaval z nedavno javno izraženimi pogledi »20 levičarskih oz. feministično-lezbičnih organizacij« in kritiziral »problematična združenja, ki propagirajo teorijo spola, homoseksualnost in druge take drže«. Upravičeno še zlasti zato, ker so omenjene civilno-družbene organizacije ustvarjale medijski pomp ob robu posveta v Državnem svetu. Upravičeno tudi zaradi financiranja le-teh preko razpisov z javnim denarjem.
V nadaljevanju članka ga je močno zaneslo, zašel je v goščavo posploševanja, meril je v krivolovce gamsa, obstrelil gobarje in ustrelil velikega kozla. Posredno je namreč obtoževal vse, ki nimajo otrok, da so zajedavci, da vse, kar naj bi porabili za vzdrževanje lastnih otrok, potrošijo zase. To preprosto ni res. Kaj še nikoli ni zasledil – ne samo kavarniških pogovorov – ampak številčnih podatkov o tem, kako neverjetno socialna država je Slovenija, kako iznajdljiva je pri prerazporejanju denarja?
Slovenija je socialna država
Najprej poglejmo prispevke, ki jih plačujemo od bruto plače: za zdravstvo, pokojninsko invalidsko zavarovanje, zaposlovanje, starševsko varstvo. Koliko od tako zbranega denarja se prerazporedi samskim osebam in koliko družinam? Samski nimajo porodniškega dopusta, ne bolniškega dopusta za nego otrok, ne vdovske in družinske pokojnine. Iz zdravstvene blagajne samski prejema le za eno osebo v nasprotju z družinami, kjer so zdravstveno zavarovani in do brezplačnega zdravljenja upravičeni vsi člani družine (morda le s prispevkom od ene minimalne plače). Ne pozabimo na otroške dodatke pri plačah in davčne olajšave pri dohodnini za vzdrževane družinske člane. Tudi kolektivne pogodbe o zaposlitvi diskriminirajo samske, ki nimajo dodatnih dni dopusta za družinske zadeve, ne dodatka za ločeno življenje, ne prilagojenega urnika itd.
Od Bismarcka do ZPIZ-a
Poglejmo še malo v zgodovino in se vprašajmo, kako so živeli naši predniki tako v slovenskih deželah kot drugod po Evropi. Zanimivo bi bilo ugotoviti, kolikšen je bil delež ljudi brez potomcev. Ocenjujem, da velik, kajti samstvo, iz kakršnegakoli razloga že, ni izmišljija s konca 20. in začetka 21. stoletja. Koliko je bilo vojakov in učiteljic pa duhovnikov, redovnikov in redovnic pa hlapcev in dekel pa stricev in tet na kmetijah njihovih bratov? Nadalje se lahko vprašamo, ali je pruski kancler Bismarck, ko je prvi v 80. letih 19. stoletja uvajal pokojninski sistem, imel pred očmi ostarele družinske očete, obkrožene s številnimi ljubečimi in skrbnimi potomci ali nepreskrbljene samske osebe. Ne Bismarckova ne vse nadaljnje pokojninske blagajne ne prelivajo denarja neposredno s sinov na očeta.
Vsak sam zase ve, zakaj se je ali se ni poročil, zakaj ima ali pa nima otrok. V mlajših in srednjih letih sem v družbeni klimi, kakršna je v Sloveniji, kot samski brez otrok imel pogosto nelagoden občutek in strah pred vsiljivimi vprašanji. Zdaj ne več, ker se z leti človek vsega privadi; celo na to, da Katoliška Cerkev ne ve, kaj in kako s samskimi osebami, ki se niso odločile za »posvečeno življenje« (karkoli naj že to pomeni).
To, da mi nekdanji poklicni kolega očita, da sem izkoriščevalec, da nimam občutka za družbeno pravičnost pa je vendarle preveč! Gospod Kurinčič, le pri vplačevanju prispevkov od najinih učiteljskih bruto plač v državno blagajno, si upam ugibati, da sva si skoraj enaka, v številnih drugih ozirih pa se močno razlikujeva. Kljub temu ali pa ravno zaradi tega vas prosim, da brez očitkov in razumevajoče (ne pomilovalno) gledate na ljudi, ki živimo drugače od vas. Odgovor na vprašanje, komu od naju se na življenjski poti godi bolje, puščam odprto. Izbira moje poti ni bila odvisna zgolj od mene.
Kaj naj torej storim, da bo to dopadljivo katoliškim družinskim očetom? Če se izselim, ne bo nobenega učinka, ker bo prihajala pokojnina za menoj v tujino. Čas za lastne otroke je že davno mimo, zavračam samomor ter evtanazijo. Še naprej bom, če vam je to všeč ali ne, živel med vami, vas zažiral in streljal kozle.
Opomba: Za besedne igre se spoštovanemu državnemu svetniku dr. Matjažu Gamsu opravičujem in ga prosim, da jih jemlje dobronamerno.
