Za hip sem kolebal, ali naj si na spletu kupim Delov pogovor s predsednico Nove Slovenije, nazadnje pa mi je zadoščal njegov naslov Stanje na slovenski desnici je klavrno. Glede na to, da gre za drugo največjo stranko desnice in sploh eno od dveh strank, ki zastopata demokratične barve v parlamentu, bi smeli oceno upravičeno jemati kot samokritično.
A v tem primeru bi morala biti pospremljena najmanj s kako kleno izjavo; z izjavo, ki bi začrtala spremembo politike, pot iz te klavrnosti. Če bi v pogovoru kaj takega bilo, bi po Sloveniji zagotovo završalo in se brž razvedelo. Tako pa … članka nisem kupil.
Nova Slovenija
Sredine, kjer se določene teme pojavljajo, zahtevajo različne poudarke. Tako se mi ne zdi na mestu, da bi v pomladnih medijih z vsemi topovi napadal Novo Slovenijo. Posebej ne kar povprek. To bi bilo krivično zlasti zato, ker je to stranka, katere članstvo najbolj pristno odseva slovensko pomlad; pomlad s svojo ambivalenco, ko denimo na eni strani gori od ljubezni do domovine, po drugi pa ji po katakombah do danes ni uspelo izostriti političnega čuta. Tako je lahko nekoč delu vodstva (eni od znotraj, drugi pred volitvami od zunaj) v falangi z Delom, Mladino et consortes uspelo zamazati ugled lastnega ustanovitelja dr. Bajuka in stranko izriniti iz parlamenta. Danes to isto članstvo ne zmore nujne distance do vodstva, ki ga za ušesi čehlja ista medijska združba. Kot da bi zadoščevali za grd odnos do ustanovitelja Bajuka, so zdaj lojalni sporni politiki, čeprav se pomladni občutki z njo nikakor ne morejo pomiriti; denimo z dodatnim nagrajevanjem prvega partijca ali z zapiranjem udbovskih arhivov, če omenimo dve najbolj nazorni klofuti. Totalno kontradiktoren pomladi je seveda tudi politični proces, v odnosu do katerega je bilo prevladujoče vodstvo Nove Slovenije bliskovito poraženo celo od notorične protiesdeesove figure dr. Matevža Krivica, kar je seveda velika sramota samo po sebi.
Problem Nove Slovenije je torej v tem, da jo sedanje vodstvo definira in vodi na povsem napačen način, na povsem napačni fronti in za nameček brez vsakršnega smisla za mero. Napačen način je, da se želiš definirati kot nasprotje nečesa. Če se že greš fronte, je (milo rečeno) napak, če se skušaš definirati kot nesorodna stranka sorodne stranke. Pomanjkanje mere pa je, ko ne moreš posnemati niti Krivica, ki ga očitno vsaj neka poklicna doslednost ustavlja pred brezglavim protiesdeesovstvom. Pri vsem tem je posebej bizarno to, da se z umikanjem sorodnosti umika svojemu lastnemu bistvu in ustanovitvenemu poslanstvu, ki je bilo Novi Sloveniji ves čas matično, medtem ko si ga SDS privzema šele v zadnjih letih. Pri tem ne mislim na stopnjo razboritosti ali druge površne oblike, pač pa na idejno jasnost, zmožnost dojemanja resničnosti tudi za kulisami in delovanje v skladu s tem.
Seveda bi tako strankarsko prerivanje v ustaljeni demokraciji ne bilo kak posebej velik problem. Velik problem pa je to pri nas zato, ker prevladujoči del vodstva Nove Slovenije pri tem ignorira neko drugo, vsiljeno in usodno fronto, ki neizogibno teče na prelomu med totalitarno Slovenijo (z njenimi današnjimi derivati) in jasno definirano demokratično Slovenijo. Ta fronta seveda ni vsiljena teoretično, s tem da bi jo kdo poudarjal in da bi bila navzoča v javni zavesti. Vsiljena je s samim obstojem omenjenih derivatov. To predstavlja največje mogoče nasprotje demokraciji in tudi njeno grožnjo. Vsakršno koketiranje z njimi jih samo krepi, rezultati pa so vidni: 75 odstotkov kontinuitetnikov v parlamentu in 100 odstotkov nezadovoljstva med državljani glede napredovanja oziroma prihodnosti Slovenije.
Slovenska ljudska stranka
Slovenska ljudska stranka je danes z izpadom iz parlamenta (vsaj začasno) precej zanemarljiva politična sila. Zanimiva je kot memento, ker kaže perspektive slabokrvne politike. Za slovenske tranzicijske razmere je bila to pred poldrugim desetletjem mogočna stranka, vendar vedno razpoložljiva za manevre kontinuitete. Posebej zanimiva je zato, ker so po združitvi s SKD leta 2000 (kljub ustanovitvi Bajukove stranke zaradi izigravanja referenduma o volilnem sistemu) v njej ostali praktično vsi funkcionarji Slovenskih krščanskih demokratov, a niso v ničemer opazno obarvali njene politike. Kocbekovski fenomen jih je preprosto požrl in naposled vse skupaj popeljal pred vrata parlamenta. To bi storil že nekaj volitev poprej, če ne bi imeli po slovenskem podeželju tako močne interesne mreže še iz socialističnih časov. Če damo na tehtnico delovanje te stranke, vsekakor ne moremo kratko malo zamahniti ob izjavi nekega politika SDS, ki jo je na enem od predvolilnih soočenj kar izključil iz kroga pomladnih strank. Je pa res, da če v tej izključevalni logiki gledamo ne tako davno SDS in zdajšnjo »toninovo« NSi, postane omenjeni pomladni krog popolnoma prazen. To pa je dosti hujše kot teoretično razpravljanje o tem, ali je danes še primerno »pomladno« poimenovanje. Za slednjega se vsekakor lahko reče, da se po dveh desetletjih sliši izpeto. Kot se po dolgoletnih medijskih manipulacijah sliši izpeto samostojna Slovenija, demokratizacija, stoletne sanje, osamosvojitev, povojni poboji, demos itd. V isti maniri je bila smešena pomlad. A bistvo tega, kar naj bi pomladnost predstavljala, bo aktualno toliko časa, dokler se uspešno ne otresemo socialističnih zavor.
Če povzamemo, Slovenska ljudska stranka ta čas na politični sceni ni znaten igralec, politika, ki jo izvaja prevladujoči del vodstva Nove Slovenije, pa je za režimske medije svetlo razodetje. Zabavno pri slednjem je, da so nam na ta način nehote izvedli poskus, kako lahko navijajo celo za stranko, ki kljub vsemu ostaja po članstvu in splošnih vrednotah konservativna, hkrati pa ima izzivalen, kvaliteten, liberalen gospodarski program. Oboje naši mediji (skupaj s svojimi dreserji, botri in meceni) v svojem postkomunističnem nazadnjaštvu organsko in s sovraštvom odklanjajo.
Slovenska demokratska stranka
Če je moderno čehljanje Nove Slovenije, pa je še dosti bolj razširjen šport kritiziranje Slovenske demokratske stranke. Tudi na demokratični strani. Nekaj zaradi upravičenih zamer iz preteklosti, večinoma pa pod vplivom že večkrat omenjene medijske scene. Sam se bom kritiziranju izognil prav zaradi te vsenavzočnosti, ki povzroča odurno nesorazmerje med količino in upravičenostjo. Predvsem pa zato, ker je predsednik te stranke tarča političnega procesa. To ni neka pritika ali naključna okoliščina, ki bi provocirala kakšno visokostno prizanesljivost. Pojav političnega procesa znotraj demokratične države je alarmanten politični subjekt sam na sebi. To okoliščino moramo upoštevati še toliko bolj zato, ker krivični proces med ljudmi ni sprožil naravnega čuta za pravičnost, ki bi, kot pravi Justin Stanovnik, moral na državnozborskih volitvah dve tretjini odmeriti pomladni strani.
V tem kontekstu razpravljanje o novih strankah zahteva precejšnjo mero občutljivosti. Resda je slovenski politični prostor v nekih segmentih dolgočasno predvidljiv, pri čemer je zadnje čase ta predvidljivost usklajena z mračnimi prognozami, kako gremo samo navzdol. Tudi glede demokratske stranke velja, da je v zatonu in nihče si je javno ne upa videti kot vnovične upravljavke države. Vendar smo toliko nenadejanih zasukov kljub vsemu že videli, da tako samoumevno prihodnosti ne kaže betonirati. Če le ni naš namen, da s takimi kategoričnimi (in sufliranimi) trditvami dejansko pomagamo slabe napovedi tudi uresničiti.
Nova izvorno demokratična stranka
Po drugi strani pa vseeno ne kaže križem rok čakati na pozitivne preobrate. Čeprav stranka ne klone v svoji enotnosti, pa drastični napadi (vključno z odvzemom svobode) vendarle med (potencialnimi) volivci terja svoj davek. Nova Slovenija je na državnozborskih volitvah prestregla zanemarljiv delež tega osipa, Slovenska ljudska stranka še manj. Ostaja nam torej vedno večji delež volivcev, ki ostajajo doma ali pa se odločajo na podlagi diktiranih ponudb za nove obraze – z dolgo, znano sivordečo brado. Žal so med njimi tudi generacije mladih, ki – brez lastne izkušnje totalitarizma in demokratizacije – slovensko realnost razberejo le z velikimi napori. Rezultat je navduševanje nad mafijci, mesečniki ali instantnimi pravičniki.
Ustanavljanje strank je lahko zabava na posttotalitarni strani, ker ne marajo slovenske države, ker ne marajo demokracije, ker nimajo nobene odgovornosti do slovenskega človeka in ker imajo zaradi razpolaganja s (para)državno mašinerijo upravičeno vtis, da se lahko igračkajo v nedogled. Na voljo imajo ves osrednji medijski aparat z javnim mnenjem in finančne mreže s pripadajočimi plačanci. Na demokratični strani ustanavljanje nove stranke ne more biti rokohitrsko že zato, ker vsega tega ni. Predvsem pa bi morala veliko vlogo igrati tudi odgovornost do naveličanih ljudi, ki so deloma zaradi lastne naivnosti, veliko bolj pa zaradi nevrednih kolobocij doživeli že vrsto razočaranj. A odkrit pogovor o tem, kakšno in kolikšno strankarsko paleto ima na razpolago demokratična stran, vendarle ne bi smel izostati.
Pripis uredništva: Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Demokracija.
Foto: Aleš Čerin
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
