Pomlad in zima z roko v roki

Leto dni mineva od osrednjega dogodka lanske arabske pomladi, odstopa egiptovskega faraona Hosnija Mubaraka. Obletnica vzbuja mešane občutke. Nenazadnje jo je zaznamovalo nezmanjšano nadaljevanje prelivanja krvi v Siriji, od prejšnjega tedna naprej še bolj kot prej, s poluradnim blagoslovom Varnostnega sveta.

Malo zaključenih zgodb

Na pozitivni strani bilance je sorazmerno malo oprijemljivega. Še najbolje kaže pionirskim Tunizijcem, ki so izpeljali dokaj neoporečne volitve, oblast pa sta si brez večjih pretresov razdelila islamistični in liberalni blok. Z vzorčnim izgonom sirskega veleposlanika je Tunizija hkrati podčrtala svojo vodilno vlogo v demokratizacijskih procesih v arabskem svetu in utrdila svoj položaj “arabske Poljske”. V Libiji je z obilno in kontroverzno pomočjo zahodnega vojaštva sicer padel (politično in dobesedno) dolgoletni diktator, a prihodnost ostaja nejasna. Pod pritiskom dogodkov iz soseščine je ustavo spremenil in svoja pooblastila pristrigel maroški kralj Mohamed VI. Mnenja o tem, ali je šlo za kozmetiko ali kaj več, so deljena.

Egiptovska zgodba je že bolj na negativni strani bilance. Stari maček Mubarak je protestnike na osrednjem trgu v Kairu pretental, ko je oblast namesto podpredsedniku izročil vojski. Čeprav je bila ta takrat deležna simpatij demonstrantov, je bilo seveda neumno pričakovati, da se bo sama odrekla Naserjevemu sistemu, v katerem ima glavno besedo in je bil Mubarak samo bolj ali manj naključni vrh sistema. Če ga bodo vojaki zdaj celo obesili, to seveda ne bo dokaz njihove želje po prelomu s starim. Navsezadnje so nekdanji soborci brez težav ustrelili Ceausescuja, da bi obdržali čim več oblasti. Za nameček se v Egiptu po razmeroma svobodnih parlamentarnih volitvah obeta nezdravo zavezništvo starih sil iz vojske z islamisti, ki so se sicer desetletja predstavljali kot največja žrtev Naser-Mubarakovega Egipta, toda hitro našli skupni jezik s pogoriščem starega.

Na skrajnem robu arabske pomlade je seveda Sirija, vendar se z ameriškim blagoslovom opoziciji ni godilo bistveno bolje niti v bogatem Bahrajnu, ker je bila pač napačnega verskega predznaka. Tudi v Jemnu in Alžiriji zelo otipljivih sadov protestov doslej ni bilo.

Podobnosti in razlike

Pesimistično občutje leto potem lahko nekoliko ublaži premislek, da demokratične revolucije v prvem poskusu niti približno niso uspele niti dvajset let prej v Evropi. Romuni so vsaj na približni prelom s starim čakali šest let, Srbi celo deset. Če pogledamo sedanje obnašanje ruskih oblasti doma in po svetu, lahko mirno rečemo, da je kombinacija čudaškega nacionalizma, sovjetske ikonografije in nadzorovane demokracije precej odmaknjena celo od največjih dosežkov Gorbačovove perestrojke, kaj šele česa drugega. Če temu dodamo še Lukašenkovo Belorusijo, večino srednjeazijskih sovjetskih republik in nekatere trende v Janukovičevi Ukrajini, je slika še manj razveseljiva.

Navsezadnje je potrebno opozoriti na še eno podobnost med vrenji v Evropi nekoč in v arabskem svetu danes. Seveda ne v ZDA ne v Evropi nikoli niso zares verjeli, da so Mubarak, Asad ali Gadafi kaj prida voditelji. A se jim je zdelo, da se z njimi vsaj da poslovati in shajati in da bodo v prvi vrsti zajezili pohod militantnega islamizma. To mogoče posebej velja za Asadovo dinastijo, ki je (bila) kot pripadnica manjšinske alavitske ločine nekak naravni ščit pred tem, da bi večinski suniti preveč raztegnili svoje lovke po Siriji. Podobno so na Mubaraka in Asada gledali pripadniki številnih, predvsem krščanskih manjšin v obeh državah. Nič kaj drugačen ni bil odnos Zahodnjakov do nacionalno-konservativnih gibanj, ki  sta jih jesen 1989 in pomlad 1990 naplavili na srednje- in vzhodnoevropsko sceno. Ko je postalo jasno, da liberalne sile, ki so marsikje imele odločilen vpliv na zmago demokratičnih gibanj, nimajo možnosti za volilne uspehe, so v neredkih primerih raje stavili na preizkušene stare stranke in stare voditelje kot pa na “neznane” novince. Tak odnos je deloma spremenil šele vstop teh držav v Evropsko zvezo leta 2004.

Obstaja pa bistvena razlika. Politični islamizem doslej še praktično nikjer ni imel možnosti pokazati svojega demokratičnega potenciala. Iranska, sudanska in še katera zgodba in koketiranje z vojaško komponento nekdanje oblasti v Egiptu celo kažejo, da prav veliko od njega ni moč pričakovati. Morda pa bo tunizijski zgled kljub vsemu vlekel.

Foto: Wikipedia