Politika in kristjan…

Te dni sem dobil vprašanje: Kako je s kristjani in politiko? – s prilogo, kako naj bi bilo dobro, da so v Ameriki kristjani podprli Trumpa, da je dobil večino in bo tako nekaj protibožjih zakonov odpravljenih in nekaj dobrih zakonov postavljenih

Vesel sem vsake jasne odločitve, tudi če ji ne morem pritrditi. Tistih, namreč mlačnih, ki jih bo Gospod izpljunil, je preveč, res sem vesel, da tega, ki mi je to vprašanje poslal, ni med njimi.

Pred menoj na računalnikovem zaslonu je tudi podobno navdušeno sporočilo iz Nemčije, ki ugotavlja, da se kristjani tam tudi politično prebujajo, kar utegne to nekoč tako cvetočo državo nazadnje le rešiti. Ampak na vprašanje, ali naj bo kristjan »političen« ali raje »apolitičen« (Aristotel bi takemu rekel idiotes – zasebnik), tudi sam jasno odgovarjam: kajpada političen, še bolj političen, kakor so politični, če sploh to so, nekristjani!

Kje je potem problem, v čem se torej razhajamo? Saj bi tudi skupnosti kristjanov mogli reči polis, iz česar je potem izvedena novozavezna politeuma (Flp 3,20), kar so slovenski prevajalci prenagljeno prevedli v »domovino«, da je tako odplaval globlji pomen »državljanstva«, ki je v tej besedi zajet. Večina prevodov v drugih jezikih ima pomen državljanstva in ne le nekakšnega toplega kraja, kjer smo se rodili in kjer smo odraščali in nam je zato pri srcu. Sicer pa je Jezus Pilatu povedal dvoje na prvi pogled sprtih resnic: 1. da je Kralj; 2. da njegovo kraljestvo ni od tega sveta… Tako se bi moral vsakdo, ki hoče hoditi za Jezusom, namreč z voljo posnemanja in sprejemanja njegovega nauka in njegove daritve, tako tudi njegovega milostnega daru odrešenja, resno vprašati, glede na katero državljanstvo – ali zaradi mene »domovino« – je bil prvi političen Jezus sam, in glede na katero naj bo tako političen tudi kristjan, če hoče res hoditi za Jezusom. Tam sta se namreč ne le srečali, ampak sta tudi v najvišjem pomenu kolidirali dve državljanstvi: Nebeško kraljestvo na eni, in svetna država na drugi strani. Jezus se nikoli ni politično opredeljeval v smislu svetne države, ampak vedno le v smislu in misiji Nebeškega kraljestva. Da je bil Jezus političen v najvišjem pomenu te besede, o tem ne more biti dvoma, saj je »kralj« vrh oblastne piramide, tako v Nebeškem kraljestvu, kakor tudi v kraljestvih na zemlji. Ni mogoče biti kralj na zemlji, toliko manj Kralj Nebeškega kraljestva, perspektivno pa Kralj v nebesih in na zemlji, kjer mu je že dana vsa oblast (Mt 28,18), ne da bi to pomenilo tudi najvišje načelo in moč političnega.

V čem pa je razlika med političnostjo nebeškega in političnostjo svetnega kraljestva, nam je Jezus sam povedal z besedami:

»Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,25-28).

Tako nam je Jezus v nekaj preprostih in nazornih besedah povedal, kakšna je politika v nebeškem kraljestvu in kakšna v kraljestvih na zemlji.

Pismo pa nam tudi dovolj razločno pove, kaj so resnični kristjani po svojem prvem poklicu, še daleč pred tistim za kruh in preživetje, kar slovenski prevodi – razen Dalmatinovega – malo skrivajo in zakrivajo. Ko piše: »Zavoljo Kristusa smo torej poslani« (2 Kor 5,20), to sicer ni napak, vendar pa tu jezik prevoda ne razodeva, da gre za naš status, identiteto in poklicanost pri Bogu. Večina drugih prevodov naravnost pove, da smo »Kristusovi ambasadorji« – če me namreč kdo kam pošlje, to še ne pomeni nujno mojega statusa! V grškem izvirniku smo tako presbeuomen – poslanci. Dalmatin prevaja čisto prav: sli, lepa stara slovenska beseda za ambasadorja.

Če se pri tem primerjalno ozrem na komentar iz Amerike, ki mi je bil poslan, bi vprašal zelo preprosto: Si moremo predstavljati, da bi Jezus ali kdor koli od apostolov izkliceval gesla, kakor: Judejo bom naredil veliko… Judeja najprej… To so namreč gesla »krščanskega« nekdanjega in skorajšnjega spet predsednika Trumpa. Nikakor se ne pridružujem evropski levičarski gonji zoper predsednika, ki se edini po vojni ni bojeval na raznih bojiščih sveta in se je mogel pogovarjati tudi z najbolj zadrtimi sovražniki Amerike. To na nekdanje »mirovnike« ne dela nobenega vtisa. Raje imajo še tako na robu atomske vojne capljajočega Bidena, kakor pa v tem pogledu treznega in miroljubnega Trumpa. Tudi njegovo odklanjanje, da bi bilo morjenje lastnega zaroda »pravica«, kakor to vse bolj drzno izsiljuje sodobno feministično gibanje, je samo po sebi dobra odločitev in smer. A ko je njegova soproga Melania v svoji knjigi, kakor poročajo viri, (ne morem zagotavljati, da poročajo resnično) menda zapisala, da je ženska svobodna v odločitvi, ali spočetega otroka donosi in rodi, ali pa ga splavi (beri: usmrti oz. izroči usmrtitvi), tega ni komentiral, pa bi, če je to res, vsekakor moral, saj mu je v takem primeru skočila v hrbet. Prav tako pa ga ne morem imeti za kristjana, kakor to prenagljeno delajo skoraj vse »krščanske« in tudi res krščanske cerkve v Ameriki in tudi mnoge v Evropi. Kristjan bi hotel narediti svojo deželo ne »veliko«, ampak resnično, pravično in velikodušno! Ne bi grdo govoril o svojih tekmecih. Ne bi se izmikal sodnim obravnavam, tudi če je resnica na njegovi strani. Njegovo vedenje bi bilo tako, da bi lahko za Jezusom ponovil, da je »krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). Podobne reči veljajo tudi za avstrijskega prvaka Svobodnjakov (Freiheitliche Partei) Herberta Kikla. Tudi on ima v veliko posameznih rečeh še kako prav. A tudi on hoče narediti Avstrijo »veliko«, ne pa raje pravično. Tudi on obrekuje vsevprek svoje tekmece in jih žali na način, ki se ne bi spodobil niti v bifeju na avtobusni postaji. In tudi on se razglaša za »kristjana«, čeprav v svojem vedenju in izražanju ne ustreza niti merilom civiliziranega brezbožca…  Pred takimi varljivimi rečmi kristjan nikakor ne sme biti tako naiven, kakor so bile tudi nekatere slovenske redovnice, ki so na predsedniških volitvah raje glasovale za rafiniranega še malo prej šefa Partije in Udbe, ker je na vprašanje o svojem razmerju do vere svoj naravnost fanatičen ateizem začasno obesil v garderobi, medtem ko je pošteni protikandidat Pučnik odkrito povedal, da je ateist, s čimer je izgubil veliko glasov, namesto da bi ga za iskrenost nagradili z glasovi volilne zmage, kar bi povedlo Slovenijo v veliko bistrejše vode. Kakor Jezus ni bil trd niti do poganov niti do brezbožcev, ampak izrecno do neiskrenih – danes bi rekli ortodoksnih – vernikov farizejev in višjih duhovnikov, saj ga na križ niso prignali pogani in brezbožni, pač pa zlagano pobožni in v tej napačni pobožnosti fanatični in demonizirani – tako bi tudi kristjan našega časa in okoliščin moral najbolj gledati pod prste tistim, ki z največjo lahkoto izgovarjajo besedo »Bog«, živijo pa po starem srbskem geslu: Car daleko – Bog visoko…

Naj se kristjan torej udeležuje vsaj volitev ali ne?

Naj se ambasador udeležuje volitev v dežel, v katero je bil poslan? Kdor vsaj malo pozna pravila diplomacije, bi se zgrozil že ob samem vprašanju, kaj šele ob morebitnem pritrdilnem odgovoru. Ambasador se seveda ne sme udeleževati nobenega političnega dogajanja v državi, v kateri živi kot ambasador svojega kralja in kot gost in tako tujec. Kristjan, če je to res in ne le tako kakor recimo Trump in Kikl, potem ne sme kandidirati, ne sme voliti, ne sme delati predvolilne propagande, ne sme biti član katere koli politične stranke ali organizacije v državi, v katero je poslan. Če je kristjan res kristjan, potem je ambasador Kralja Kristusa v tej ali oni zemeljski državi. Njegova političnost je v tem, da spoštuje zakone in oblasti v tisti državi, da spoštuje ljudstvo, ki tam živi, predvsem pa, da tam zastopa in po pravilih svojega poklica vredno in častno zastopa interese kralja, ki ga je poslal – v primeru Kristusovega ambasadorja torej Božji interes, ki je izražen z zelo preprostimi besedami: »… da bi se vi rešili« (Jn 5,34).

Ideologija demokratizma izhaja iz zanikanja Jezusove besede, povedane cesarjevemu namestniku Pilatu: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj« (Jn 19,11). Geslo demokratizma je, da oblast prihaja iz ljudstva, da je ljudstvo suveren. Resnica iz Božje besede pa pravi, da oblast prihaja izključno od Boga, saj je Bog edini resnični suveren. Ni rekel, kakor bi rekel vsak demokrat: Če bi ti ne bilo dano z glasovi volivcev… Naj to preslišimo ali prezremo? Večina ljudi prav to stori. Kristjan nobene Kristusove besede ne bo preslišal, še manj prezrl! Ali ne beremo že v knjigah Stare zaveze: »On spreminja čase in dobe, odstavlja kralje in postavlja kralje« (Dan 2,21)?

Vem, kako na to odgovarjajo: »To pa naredi s pomočjo volitev…« Bog more to narediti seveda tudi s pomočjo volitev, a tudi na sto drugih načinov – od nobenega pa ni odvisen, sicer ne bi bil Bog!

In še zadnji pomislek… Ali nas ne pošilja, če smo res Kristusovi, njegovo zadnje naročilo, kakor pravi: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19)? In zdaj moje skromno vprašanje: Ali more oznanjevalec, ki se je sicer močno politično zavzel v svoji državi, s čimer se je nujno zavzel tudi za čisto specifične poglede na druge narode, njihove politične sisteme, njihovo zgodovino itd., uspešno odpirati pred ljudmi tuje dežele evangelij in jih prepričati, da oznanja samo Kristusa, ko zelo verjetno oznanja tudi svojo ideologijo, svojo politiko? Kdor hoče simetrično živeti z dvojnim državljanstvom, nebeškim in zemeljskim, ne more oznanjati samo Kristusa, ampak bo, hote ali nehote, oznanjal tudi svojo ideologijo, svojo nacijo, svojo politično opredeljenost na zemlji.

Zgodovina od Kristusa do danes je dosledno pokazala, da se iz objema med »oltarjem in tronom« ne rodi zdrav otrok, ampak izrodek.

Na videz prepričljiv argument, da bi z ustreznim nastopom na volitvah kristjani mogli doseči boljše in bolj spoštovane zakone v državi, pozablja, da se je posilstvo, ki sicer ni bilo storjeno iz strahu pred državnim zakonom, na ravni greha vendar zgodilo. Da je do splava, ki bi zaradi strožje zakonodaje morda ne bil storjen, na ravni greha vendar prišlo. To ni moja misel, je le z drugimi besedami ponovljeno to, kar je na to temo povedal Jezus (Mt 5,21-22; 28). Kljub temu je prav, da država postavlja ustrezne zakone in jih uveljavlja. A tudi najbolj spoštovani zakoni ne morejo rešiti niti enega človeka, kakor nismo rešeni po postavi, ampak po milosti iz vere (Rim 8,3). Kristjanova političnost je v tem, da že na tem svetu kot Kristusov ambasador in tujec v svetu oznanja besedo in obljubo Kralja, ki ga pričakujemo, in s svojim življenjem nakazuje, kaj bo s Kraljem vseh svetov prišlo, ko se čas dopolni.



1 komentar

  1. Ali avtor hoče reči, naj se kristjani ne udeležujemo volitev?
    Ali drugače: ali naj kristjani skrbimo le za to, da čim bolj dosledno živimo po evangeliju?
    Vesela bi bila avtorjeve razlage.

Comments are closed.