V ponedeljek 13. julija bo slovesna predaja narodnega doma v Trstu slovenski narodni manjšini, predsednik Slovenije Borut Pahor in predsednik Italije Sergio Mattarella pa se bosta po predaji doma odšla še pokloniti žrtvam v Bazovico. Šla bosta na Bazovsko gmajno h spomeniku četverici ustreljenih na prvem tržaškem procesu (1930) in k Bazovski fojbi, kjer je spomenik ubitim Italijanom, žrtvam partizanskega nasilja.
Borut Pahor: “Za nazaj preteklosti ne moremo spreminjati, prihodnost pa lahko.”
Borut Pahor bo prvi slovenski predsednik, ki bo položil venec nad Bazovsko fojbo. Svojo prisotnost na tem dogodku je za TV Slovenija obrazložil s temi besedami:
»To je priložnost, da jo sebi v korist obrne vsa demokratična Slovenija in vsa demokratična Italija. V Evropi vlada veliko zanimanje za ta dogodek. Kot je čudovito napisala v bodrilnem pismu senatorka Rojčeva, bova s tem spominskim poklonom s predsednikom Matarello, tako na fojbah kot ob spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam prvega procesa, antifašistom, v bistvu odprla novo poglavje prihodnosti. Za nazaj preteklosti ne moremo spreminjati, prihodnost pa lahko.«
Na očitek, da s tem dejanjem potrjuje Salvinijevo tezo o Italijanih kot žrtve Slovencev pa predsednik Borut Pahor zavrača rekoč:
»Ne. Naprej ne smete zanemariti kritik konservativnih italijanskih krogov, ki jih prejema moj kolega in prijatelj Matarella, ker bo kot prvi italijanski predsednik položil venec bazoviškim junakom. Tukaj gre tudi za legalistično vprašanje, saj obstoječi in veljavni italijanski zakoni te štiri bazoviške žrtve jemljejo kot teroriste. To se ni formalno pravno spremenilo. To dejanje moramo razumeti kot neko tiho dejanje politične rehabilitacije tigrovcev in antifašističnih borcev še pred začetkom 2. svetovne vojne.«
Primorske žrtve zunajsodnih pobojev
Zgodovinar dr. Gorazd Bajc je za Primorski dnevnik ocenil število italijanskih žrtev zunajsodnih pobojev med drugo svetovno vojno:
»Po 8. septembru 1943 naj bi v Istri v poldrugem mesecu umrlo okrog 500, morda 600 ljudi. Od vseh teh naj bi na območju slovenske Istre umrlo 26 ljudi, vsi ostali na Hrvaškem. Po 1. maju 1945 je na območju celotne Julijske krajine – kot posledica aretacij, deportacij in izvensodnih usmrtitev (se pravi, da niso vsi končali v fojbah) – glede na dosedanje raziskave, predvsem Nevenke Troha, umrlo sledeče število ljudi: 601 s Tržaškega (čeprav nekateri omenjajo nekaj manj kot 500 žrtev), 901 z Goriškega ter 670 iz Istre in Reke.
Omenjenim približno 2200 mrtvim bi morali prišteti še nekaj žrtev, o katerih pa nimamo točnih podatkov. Recimo partizani so 12. maja 1945 v okolici Ilirske Bistrice in Snežnika zajeli več tisoč nemških vojakov in vsaj del teh naj bi po nekaterih virih takoj likvidirali. To omenjam, ker je dejstvo, da je bila večina prej omenjenih žrtev resda italijanske narodnosti, med njimi pa so bili tudi drugi, na primer Slovenci. No, glede na vse to ocenjujemo, da naj bi po 1. maju bilo ubitih kakih 3000 do 3500 ljudi, večino katerih so predstavljali Italijani.«
Vir: Časnik Vipavska