Imenovanje novega ljubljanskega nadškofa je bilo precejšnje presenečenje, tudi za slovensko Cerkev. Pa čeprav je bilo zelo simbolično. Po apostolskem nunciju je papež za novega nadškofa in metropolita imenoval patra Staneta Zoreta, predstojnika slovenskih frančiškanov ravno na god sv. Frančiška. Simbolike in naukov za slovensko Cerkev je bilo v tej gesti kar veliko. Pravzaprav je šlo za odločitev, ki je v skladu z dosedanjo politiko papeža Frančiška. Sam si je kot jezuit izbral ime “svetnika obubožanih” in je na te strune uglasil tudi svoj pontifikat in predvsem svojo javno podobo. Slovenija je bila v tem okviru razglašena struna in zgodba finančnega poloma mariborske nadškofije je bila v Vatikanu zelo odmevna. Toliko bolj še glede na dejstvo, da je o 800-milijonski luknji prvi pisal italijanski L’Espresso.
Nadškof, imun na Maribor
Dejstvo, da je bila ljubljanska nadškofija 14 mesecev brez nadškofa in metropolita, nazorno kaže na to, kako so izza Berninijevega stebrišča gledali na slovensko Cerkev. Tudi govorice, ki so se širile pred Zoretovim imenovanjem o možnih kandidatih za mesto nadškofa, so bile dovolj zgovorne. Najbolj blaga je bila tista, po kateri naj bi bila nadškofija zaupana današnjemu apostolskemu nunciju v Rusiji, slovenskemu nadškofu Ivanu Jurkoviču. Druga različica govoric, ki so se širile, pa je predvidevala celo imenovanje tujega nadškofa. Skupni imenovalec vseh govoric je bilo to, naj bi novi nadškof ne deloval v Sloveniji v zadnjih letih in naj ne bi bil nikakor povezan z mariborskim krahom. In to bi bilo zelo pomenljivo. No, zadeva se je sklenila drugače: imenovan je bil slovenski kandidat, ki je vsa ta leta deloval v Sloveniji. Simbolika in papežev opomin pa ostajata zelo močna: Zore je bil daleč od Maribora. Pa ne samo to. Frančiškani so red, ki pridigajo uboštvo. In to je bilo najbrž najbolj jasno sporočilo slovenski Cerkvi, ki so ga iz Vatikana poslali slovenski Cerkvi na račun katastrofe v Mariboru.
Prejšnji nadškof Stres je moral namreč lani odstopiti, ker je v času, ko se je napihoval mariborski milni mehurček, zasedal vodilno mesto v štajerski nadškofiji. K odstopu je prejšnjega nadškofa Stresa (in iz istega razloga tudi prejšnjega mariborskega nadškofa Marjana Turnška) pozval prav papež Frančišek malo po imenovanju. Iz Rima so rešili ljubljansko vprašanje, mariborsko pa ostaja odprto: na “kraju zločina” novega nadškofa še niso dobili in vprašanje je, kdaj ga sploh bodo.
Corpus delicti: T-2
Ironija usode je, da se je nedavno pred imenovanjem novega ljubljanskega nadškofa “odvrtelo” še eno nadaljevanje mariborske nadaljevanke. Podjetje T-2, ki je bilo v samem osrčju investicijskih dejavnosti mariborske nadškofije, je 16. septembra šlo v stečaj. Zahtevali so ga upniki, ki od T-2 skupaj terjajo stomilijonske zneske. Konkretno gre za Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj poznano kot slaba banka, za Hypo Alpe Adria bank in za Banko Celje. DUTB je prevzela terjatve (in deleže), ki so jih v T-2 imele tri največje slovenske banke, v prvi vrsti NLB. Junija letos je T-2 imela za 100 milijonov evrov dolgoročnih dolgov do bank, do poslovnih partnerjev in dobaviteljev pa 36 milijonov evrov dolgoročnih in 23 milijonov evrov kratkoročnih dolgov. To stanje se dejansko vleče vse od začetka postopka prisilne poravnave (oktober 2010), ki je bilo dolgoletno preddverje stečaja.
Zgodba je šla nekako tako: T-2 je poslovanje začel leta 2005 kot start-up podjetje. Zvon ena holding, 95-odstotni delničar, je zagotovil vložke v višini 115 milijonov evrov: investicijski načrti so predvidevali vlaganja v telefonska in internetna omrežja, v prvi vrsti naj bi šlo za optične kable. Ob tem je družba od bank dobila posojilo v višini 120 milijonov evrov, ki ji jih seveda ni uspelo vrniti. NLB je iz tega posojila imela 45 milijonov evrov terjatev, Hypo je prijavila za 12 milijonov evrov, Banka Celje pa za 8 milijonov evrov. Ko govorimo o tem posojilu, govorimo o “zavarovanih terjatvah” z ločitveno pravico.
30. septembra 2010, ko je bilo izdelano poročilo pooblaščenega ocenjevalca, pa je bilo tudi za 192,5 milijona evrov nezavarovanih terjatev. NLB je v tem kontekstu imela za 80 milijonov evrov navadnih nezavarovanih terjatev (poleg prej omenjenih 45 milijonov evrov z ločitveno pravico). Ključni problem družbe je v nekaj preprostih besedah opisal prav pooblaščeni ocenjevalec: družba je usmerjala prekomerne investicije v sredstva (premoženje), ne da bi za to imela zadostne vire (finančno pokritost). Šlo je za tvegano igro, ki se ni izšla. In to je bila samo ena od številnih tveganih iger, ki se mariborski nadškofiji niso izšle.
Potrebni frančiškanski duh
Idejni oče projekta T-2 je bil Miran Kramberger, ki so ga pred tem oddaljili iz Telekoma. Projekt optičnih kablov pri T-2 je bil tudi svojstveno Krambergerjevo maščevanje nekdanjim delodajalcem. Poenostavljeno povedano, je Krambergerju, ki seveda ni imel svojih sredstev, uspelo prepričati mariborsko nadškofijo, da je priskočila na pomoč z investicijo. V Mariboru so najbrž mislili, da bodo od projekta imeli tudi sami velike koristi (morda lasten močan medijski pol), hkrati pa jim ni bilo jasno, v kaj se spuščajo. Brezglave investicije Zvona ena so bile takrat nekaj običajnega v slovenskem podjetniškem svetu: posledice pa so danes zelo očitne. Streznitev je zato zelo boleča. “Frančiškanski duh”, ki ga narekuje papež iz Rima, pa je, glede na izkušnje iz prejšnjih let, še kako potreben.
