Charles Ponzi (1882 – 1949) je bil italijanski poslovnež, ki je deloval v Severni Ameriki. Znan je postal s svojo – Ponzijevo shemo … pa pojdimo po vrsti. Kaj lahko najdemo o Ponziju?
Rojen je bil v Lugu, Italija, v mladosti je obiskoval univerzo v Rimu, in že tu se je pokazala njegova lahkomiselnost in neresnost, saj je smatral univerzo kot »štiriletne počitnice«. Tako je v času študija s prijatelji večinoma obiskoval bare in kavarne. 15. novembra 1903 je na ladji prispel v Boston, s pičlima dvema dolarja in pol v žepu, ostale do takratne življenjske prihranke je namreč zakockal že na ladji. Sprva se je vzdolž vzhodne obale preživljal z raznovrstnimi deli, od pomivalca posode do natakarja, vendar je bil zaradi goljufanja strank in kraje odpuščen.
Pot je nadaljeval v Montreal, kjer se je zaposlil kot blagajnik v novo ustanovljeni banki Banco Zarossi, ki se je takrat izredno hitro širila zaradi italijanskih imigrantov. Lastnik in ustanovitelj banke Luigi “Louis” Zarossi je na vložene depozite obljubljal 6% donos, kar je bilo dvakrat več kot ostale banke v tem času. Ponzi se je tekom službovanja povzpel na mesto direktorja banke, kjer je ugotovil, da je banka v velikih finančnih težavah zaradi slabih naložb v nepremičnine, ter da se izplačilo obljubljenih obresti financira iz novo odprtih računov in položenih depozitov. Sčasoma je banka propadla, Zarossi pa se je umaknil v Mexico z lepim kupom »bančnega« denarja.
Ponzi je brez prebite pare še nekaj časa ostal v Montrealu in načrtoval povratek v Združene države, kjer bi lahko začel znova. Ker je za to potreboval denar, se je odločil ponarediti ček in direktorjev podpis bivšega Zarossijevega podjetja. Ob tem ga je zalotila policija, Ponzi je krivdo priznal in za tri leta pristal v zaporu.
Ko je leta 1911 prišel iz zapora se je odločil vrniti v Združene države, kjer se je zapletel v tihotapljenje italijanskih ilegalnih priseljencev. Tudi tu ga je zasačila policija in ponovno je odsedel dve leti v zaporu. Po odsluženi kazni se je vrnil v Boston, kjer je spoznal svojo bodočo ženo. Zaposlil se je v trgovini svojega tasta, kjer je po naključju spoznal mednarodni poštni kupon (International Reply Coupon – IRC), ki prejemniku omogoča zamenjavo za poštne znamke, ki so potrebne za odgovor. Cena teh kuponov je bila po državah lahko različna, kar pomeni, da si lahko npr. v Italiji, kjer so cene poštnih storitev zaradi I. svetovne vojne zelo upadle, tak kupon lahko kupil tudi štirikrat ceneje ter ga npr. v Združenih državah zamenjal za znamke, le-te pa prodal. Ponzi je v prodajni akciji obljubljal podvojitev investicije v samo 90-tih dneh … V začetku je Ponzi svojo obljubo izpolnil in vlagateljem izplačal obljubljene obresti, kar je pritegnilo enormno število novih vlagateljev. Vendar se je ob preprodaji kuponov srečal z obsežno in dolgotrajno državno birokracijo, kar je oteževalo postopek zamenjave kuponov in zmanjševalo ustvarjeni dobiček. Obljubljene obresti je plačeval iz novih vložkov in ni ustvarjal nobenega dobička več s preprodajo kuponov. V vlagatelje se je naselil dvom in sledila je samo še pot navzdol …
Pokojninski sistem in Ponzijeva shema
Ugotovimo lahko, da je Ponzijeva shema skoraj popolnoma enaka kot javni pokojninski sistem (»pay as you go« sistem). Zakaj skoraj, povem kasneje. Analizo podatkov je opravil Michael Tanner, Cato Institute.
Prvič. Oba sistema ne varčujeta in ne vlagata oz. investirata prihrankov. Izplačila upravičencem se financirajo iz sedanjih novih vplačil, ne iz vplačil upravičenca. Glede na večji donos kapitala od donosa dela (npr. v ZDA za 2.5 odstotnih točk) delavci zato manj participirajo ob gospodarski rasti. Ob dejstvu, da gre pri pokojninskem sistemu samo za socialne transferje, kjer ni varčevanja in s tem investicij, je potrebno upoštevati ocenjen vpliv zasebnih investicij (zasebnih pokojninskih programov) na gospodarsko rast (do 5% letno), kar pomeni dvig ekonomske blaginje prihodnjih rodov.
Drugič. Oba sistema imata vedno manj vlagateljev oz. vplačnikov na eni strani in na drugi vedno več upravičencev. Demografska slika, še posebej v Sloveniji, prav tako kaže vedno manj vplačnikov in vedno več upravičencev, trend se v prihodnosti ne spreminja, le še bolj zaostruje razmere. Leta 1950 je bilo razmerje med upokojenci in delavno aktivnimi še 1:16, danes je le še 1:2,9, v letu 2030 se predvideva le še 1:2,1. To predstavlja vedno večjo sedanjo obremenitev vplačnikov ter hkrati vedno manjša izplačila upravičencem.
Tretjič. Organizator igre oz. vlada obljubljata nemogoče. Žal se zaradi vedno manj novih vplačnikov sistem ne more iziti brez manjšanja pravic in povečevanja prispevkov. Kot smo videli pri Ponzijevi shemi, se taka igra slabo konča.
Edina razlika med Ponzijevo shemo in javnim pokojninskim sistemom je v tem, da Ponzi ni mogel prisiliti vlagateljev, da bi nadaljevali vplačila v njegov piramidni sistem, medtem ko je javni pokojninski sistem in vplačevanje vanj zakonska obveznost. Ob neprestanem zmanjševanju pravic in povečevanju prispevkov se sklicujejo na solidarnost do upravičencev, nihče pa se ne zavzame za vedno manjše število vedno bolj obremenjenih vplačnikov, ki iz javnega pokojninskega sistema ne bomo dobili skoraj nič. Še kdo poleg mene dvomi v naše ponzije v vladi?
Čas je za naložbeni sistem financiranja pokojninskega sistema
Rešitev nastale situacije je v naložbenem sistemu financiranja pokojnin. V tem primeru vplačniki varčujejo sami za svojo pokojnino v zasebnih pokojninskih programih ali skladih. Privarčevani denar se uporabi za zasebne investicije, kar vplačniku nudi tudi višji donos. S tem se reši tudi problem padanja števila vplačnikov.
Odprto vprašanje ostaja le tranzicija iz javnega pokojninskega sistema v naložbeni sistem financiranja. Gre za problem financiranja že upokojenih upravičencev v javnem pokojninskem sistemu. Tu enoznačnega odgovora ni, vsaka država mora najti svoj način in svojo pot, ki ni lahka. V Sloveniji bi v ta namen lahko pridobili sredstva s privatizacijo državnih podjetij.
Tokrat čas ni na naši strani. Povsem upravičeno se sprašujemo, kaj bo z našo pokojnino …
