Pogovor s S. Jeretičem v Ozadjih

»Dragi predsednik, prek posrednikov sem prejel tvoje grožnje. (…) Zavrnil sem, da bi sodeloval v organiziranem plenjenju države, k čemur so me nagovarjali tvoji najtesnejši sodelavci. (…) Hotel sem le skromno delati. Na področju, na katerem sem najboljši v državi. (…) Nehala sva komunicirati, ko sem rekel, da bo Simona največje zlo te vlade, in si me besen poklical na raport v svoj kabinet. (…) Boš poslal kriminaliste name in me dal zapreti? Mi boš vzel državljanstvo?«
To je le nekaj navedkov iz najbolj branega (zasebnega?) pisma v tem mesecu. Napisal ga je komunikacijski mojster Sebastjan Jeretič iz Pirana svojemu nekdanjemu šefu Borutu Pahorju. Kot svetovalec za odnose z javnostmi mu je izdatno pomagal, da se je dokopal do oblasti, zdaj mu pomaga na poti v opozicijo. Tako menijo politični analitiki. Toda Jeretič pravi, da kljub vsemu, kar se kuha v Ljubljani, zdaj ni čas za zamenjavo na vrhu oblasti, čez dve leti pa bo novi premier Zoran Janković.
 
Kako je provokacija prišla do vas?

Potem ko sem bil kritičen do njegovega odnosa do stranke, je omenjeno sporočilo prišlo do mene po posrednikih. Razumem, da je to izjavil v afektu in po odstopu Simone Dimic. Komunikacijo z njim sem prekinil, ko sem približno pol leta po parlamentarnih volitvah nekaj ljudem v kabinetu rekel, da bo po mojem mnenju Simona Dimic največje zlo te vlade, in me je jezen poklical na raport. Zdaj se je pokazalo, da je bila takrat moja ocena pravilna.

Je predsednik vlade res mislil, da ste pomagali rušiti Simono Dimic?

Slišal sem, ampak to so špekulacije, da naj bi jo rušila midva z Dragom Isajlovičem. Zgodba ne drži. To se je dogajalo med prvim in drugim krogom županskih volitev, ko sem bil zelo osredotočen na kampanjo in res nisem imel časa, da bi se ukvarjal s tem. Ni pa skrivnost, da me odhod Dimičeve čisto nič ne moti, in kot pravijo nekateri poslanci, se ob njenem odstopu čuti olajšanje. Čeprav ne verjamem, da lahko dosti spremeni.

Zakaj umik iz Ljubljane?

Dve leti sem se vsak dan vozil iz Pirana v Ljubljano. Z ženo imava tri majhne otroke. To je bilo tako rekoč nemogoče zdržati. In to je bil 99-odstotni razlog za moj odhod. Preostali odstotek pa je, da si želim drugačno politiko, saj se je sedanja izkazala celo slabše, kot sem pričakoval. Po volitvah sem bil povabljen v Modro celico Andraža Vehovarja. Dva tedna sem celo razmišljal o tej možnosti in jo na koncu zavrnil, ker mi preprosto nista bili všeč ne mentaliteta ne ekipa (Uroš Jaušovec, Simona Dimic, Vehovar, Tadej Tufek …), ki se je začela zbirati okoli vrha naše stranke. Še isti večer, ko sem zavrnil sodelovanje in napovedal odhod v Piran, se je začelo blatenje, klevetanje … Kot bi se bali, da bom drezal v zadeve, ki so si jih organizirali. Pa nisem imel nobenega namena. Nikogar nisem prosil za nobeno uslugo. Potem so mi očitali vse mogoče. Celo marsikdo iz stranke, ki me je poznal deset, petnajst let, je verjel takim konstruktom.

Pa vendar se zdi taka retorika modus vivendi slovenske politike.

Zagotovo. Politična kultura je dokaj nizka. Kaotičnost političnega prostora je znak konca neke politične elite, ki je svoje opravila in mora biti v celoti zamenjana. Politična logika se je izpela. To je birokratska logika, ki ne razume življenja. Pojav ni zgolj slovenski. Evropa je hiperbirokratizirana in vsi se po malem zavedajo, da je ključ do drugačne politike sprememba birokratskega aparata in miselnosti javnih uslužbencev. Vire in modele za novo politično elito lahko vidimo pri uspešnih županih, ki so dosegli učinkovitost. Možno je, da so ti prvi profili neki prehodni politični profili, ker gre za precej kontroverzne ljudi, ki niso gradili politične kariere, ampak so bodisi iz gospodarstva ali kako drugače prišli na to funkcijo in uvajajo neko povsem drugačno logiko – logiko osredotočanja na posamezen primer in na primer učinkovitega delovanja države kot servisa ljudi in gospodarstva.

Katere župane mislite?

Jankovića, Popoviča, Čelana … Župani, ki so ogromno dosegli in za katere je značilno, da imajo zelo dobre ekipe. Viri nove politične elite niso samo župani, ampak tudi njihove ekipe. Politična elita niso samo ministri in poslanci, ampak tudi visoki državni uradniki. V državi obstajajo ljudje, ki lahko nadomestijo birokratsko strukturo, ki vodi državo.

Ali niste mogoče tudi vi malo krivi, da je Pahor premier?

Mogoče, kaj pa vem. Sodeloval sem v ekipi. Bila je velika, krog kakih štiridesetih ljudi, ki se je decembra 2004 prvič sestal v Mladem forumu. Takrat je starejša generacija levice skušala Pahorja tlačiti z negativnimi oznakami in smešenjem, ker so hoteli odpreti prostor za novo stranko, ki jo je kasneje prevzel Gregor Golobič. Mi smo jim preprosto prekrižali račune, ko smo leta 2006 postavili, da sta rivala dva: Janša in Pahor. Bistven je bil prvi korak, alternativa Janezu Janši.

Bo Pahorjeva vlada zdržala do konca mandata?

Bije se res huda psihološka vojna. Toda ta mandat bo pripeljan do konca in s tem sem sprijaznjen. Prelom v političnem prostoru bo leta 2012. Še zdaleč ne vidim možnosti, da bi takrat zmagal Janez Janša, če se bo seveda na prizorišču pojavil nekdo tretji, kot nosilec učinkovitosti. Ali bo to Zoran Janković ali kdo njemu podoben, ki bo seveda moral zbrati nacionalno ekipo.

Tudi za Pahorja ste tako govorili tik po njegovi izvolitvi. Morda ni tako slab, kot mu zdaj očitajo.

Morda se družim s preveč kritičnimi ljudmi in mi vsi govorijo samo negativne stvari o vladi na splošno. Kaotičnost slovenskega političnega prostora in današnje države je takšna, da se s to oceno ne morem strinjati. Pahor je bil vedno solist, individualist, od začetka kariere. Ni se zavedal, da moraš imeti ekipo, če hočeš voditi državo.

Kaj bi moral narediti?

Najprej okrepiti kabinet in spremeniti odnos do stranke. Nikakor se ne strinjam z Golobičem, ki pravi, da si Slovenija ne more privoščiti strankarske politike, ker to govori človek, ki je kot glavni tajnik LDS vodil državo iz ozadja. To govori zdaj, ko je marginalen politični dejavnik in ker v perspektivi leta 2012 sploh ne bo več dejavnik. Stranke so mehanizmi, po katerih se oblikuje ekipa. Zato je tak odnos do lastne stranke meni nerazumljiv in ni zdrav. Predvsem zato, ker gre za pošteno stranko, v njej so pravi socialni demokrati. Tisti, ki so želeli imeti od politike kakršnokoli korist, so se lepili na LDS. V mreži SD so ljudje, ki želijo delati dobro politiko. Morda pa bom zdaj lahko tudi kritičen do tistih članov stranke, ki zastopajo že zdavnaj povožene in zastarele poglede in so del stare politične strukture.

Vir: Delo.si

Opomba: tu so objavljeni le nekateri deli pogovora