Basbaritonist Marko Fink, rojen v Argentini slovenskim staršem, že dolgo časa živi z ženo v domovini svojih staršev, v Sloveniji. Je pa prav tako Argentinec kot Slovenec, kar je povedal tudi v nedavnem razgovoru na Večeru Lojzeta Peterleta v Galeriji Družine. 12. novembra je v organizaciji Kulturno umetniškega zavoda PerArtem v Muzeju novejše zgodovine izvedel samostojni recital z naslovom »Pesmi mojih domovin«. Pri klavirju ga je spremljal pianist Nejc Lavrenčič. Fink je po debutu v Salzburgu leta 1990 pel tako rekoč po vsem svetu, pod taktirko odličnih dirigentov in z najbolj znanimi evropskimi orkestri. Izdal je tudi več zgoščenk, nekaj tudi s sestro Bernardo Fink Inzko, tudi odlično mezzosopranistko.
Na recitalu v Viteški dvorani Cekinovega gradu (kakor se tudi imenuje Muzej novejše zgodovine) sta z uveljavljenim pianistom Lavrenčičem, ki tudi deluje po vsej Evropi, izvedla cikel samospevov slovenskih in argentinskih skladateljev. Za začetek smo poslušali kar šest znanih pesmi na besedilo Franceta Prešerna, ki so jih uglasbili znani slovenski skladatelji. Seveda smo vsi poznali najbolj znane Prešernove pesmi Kam?, uglasbil Fran Gerbič, Strunam skladatelja Davorina Jenka, Mornar Frana Vilharja in seveda Memento mori skladatelja Stanka Premrla. Fink jih je s svojim sonornim baritonom in tudi odličnimi nižinami občuteno interpretiral. Predvsem sem, kot nekdanji solopevec, občudoval s kakšno lahkoto je tudi visoke tone odpel mehko brez vidnega napora. Če so bile Prešernove pesmi bolj pesimistične, da ne rečem žalostne ( »Ko brez miru okrog divjam … ali pa »Nezvesta! Bodi zdrava…), kakršen je bil Prešeren v nekem obdobju svojega življenja, so bile naslednje štiri pesmi na besedilo Otona Župančiča bolj vesele, življenjske kakor n.pr. otroški Dedek Samorog ( uglasbil Josip Pavčič ) in Božji volek Benjamina Ipavca. Ko je pa zapel Mesec v izbi na besedilo Li-Tai-Po-ja skladatelja Antona Lajovica, sem se spomnil na nedosegljivo interpretacijo te pesmi slovitega slovenskega tenorista Antona Dermote, dunajskega dvornega pevca, na njegovem koncertu v Slovenski filharmoniji pred ca. 50-timi leti. Fink je hudomušno z izrazito komično mimiko odlično povzel tudi Pojdem na prejo Frana Gerbiča.
Če je pri slovenskih pesmih Fink še mestoma pogledoval v note, mu tega ni bilo treba več pri argentinskih pesmih. Poznalo se je, da je kot otrok in kasneje pri študiju govoril v glavnem špansko in da je to njegov materni jezik, kar je razumljivo. Poslušali smo dva cikla in sicer najprej pet samospevov »Flores argentinas – Argentinske cvetlice«. Vse so umirjene, nekatere je v slovenščino prevedla Marija Fink – Geržinčeva, nekatere pa kar Marko Fink sam. Obsegajo tonski razpon oktave in pol, pripovedujejo o pokrajini, kakor n.pr. pesem Cortadero, plumerito – to so trave južnoameriške stepe, saj se je pevec nedvomno spomnil na svoj Buenos Aires, ki je vključen tudi v tekst. V pesmih Flor de aguape (hijacinta) in Aromito, flor de tusca nam je predstavil bogato argentinsko cvetje.
Pianist Nejc Lavrenčič je v spomin na pravkar preminulo svojo profesorico Marino Horak zelo občuteno, skoraj vzneseno zaigral Lento affetuoso iz Sonate za klavir Lucijana M. Škerjanca. V zadnjem delu koncerta je Fink, seveda v španščini, zapel še šest »Argentinskih ljudskih pesmi« o vrbi – Ljubka vrbova veja, pesem o Kmetu in siromaku, Pevcu iz San Pedra in pesem Moj vinograd v Čapanaju. S pianistom sta zaradi navdušenega aplavza publike dodala še Pesem o argentinski roži, ki cveti kot metuljček in slovensko Luna bije … Na Markovo pobudo smo pa vsi skupaj zapeli še Kje so tiste stezice …
Čeprav je bil to zaključen cikel slovenskih in argentinskih samospevov, bi bilo zelo zanimivo poslušati tudi katerega od Schubertovih samospevov, za katere je Fink prejel nagrado Prešernovega sklada. Pa drugič!