Pot analize anomalij te države trka ob poznane nedopustne dogodke, ki vsem na očeh silovito obremenjujejo mehanizme delovanja države – demokracijo, delitev oblasti, pravno državo in varstvo človeka. Obremenjujejo tudi pod-mehanizme, na primer ekonomijo, ki jo v rdeči niti opazujemo. Dogodki so ideološko občutljivi tabu zlasti v t. i. »mašeči sredini« volilnega prostora, saj se jih tam ne sme kritično obravnavati. Posebej pa je tabuizirana že sama uporaba zgodovinske metode razlage pojavov.
Sedmi tabu – anomalija kontrole poštenja in resnice
Dosedanja obravnava je pokazala, da je okvarjen vhodni parameter kakršnekoli analize, saj so dogodki prizadeli splošne mehanizme delovanja te države – demokracijo, pravno državo in delitev oblasti ter varstvo svobodnega človeka (šesti tabu).
V zadnjem prispevku smo pojasnili obstoj tabuja o okvari mehanizma kontrole poštenja in resnice. Pojasnili smo, da za najvišjo kontrolo delovanja pravne države skrbi sodstvo, justica. V jedru njene skrbi je (znotraj-sodna) kontrola poštenja in resnice konkretnih dogodkov. Z vidika ekonomskih dogodkov pa gre za (zunaj-sodne) pod-mehanizme računovodstva (revizorstva) in ocenjevalstva. Tu se po-deli javno pooblastilo za (zunaj-sodno) kontrolo poštene in resnične vrednosti ekonomskih dogodkov (sedmi tabu).
Anomalija mehanizmov delovanja države vodi v delovanje obratnih mehanizmov. Na primer (znotraj-sodno) anomalija justice onemogoči delovanje pravne države, a omogoči ne-poštenost in ne-resnico. Pri okvari računovodstva (revizorstva) in ocenjevalstva pa lahko zunaj-sodna kontrola poštenja in resnice ekonomskih dogodkov v tej državi – usahne.
Anomalija poštenja in resnice se lahko primeroma in posplošeno kaže v mednarodnem kazalniku IMD-ja o konkurenčnosti določenih svetovnih ekonomij. Glede kazalnika Revizorska in računovodska prakse za leta 2010 do 2016 (Slovenija: 58. mesto med 58. državami, 59./59., 59./59., 59./60., 58./60., 58./61. in 52./61.) se tako – v mednarodnih očeh – nedvoumno kaže, da je lahko stanje prakse revizorstva in računovodstva v Sloveniji katastrofalno. Podobno katastrofalno je stanje tudi na področju:
- Kredibilnost managerjev (Credibility of Managers) (56./58., 59./59., 58./59., 60./60., 58./60., 58./61. in 56./61.),
- »Nadzorni« odbori (Corporate Boards) (58./58., 59./59., 59./59., 60./60., 60./60., 61./61. in 60./61.) in
- Nacionalna kultura (National Culture) (58./58., 59./59., 59./59., 60./60., 58./60., 61./61. in 59./61.).
Veriga visoko skoncentriranih akterjev
Kot smo pojasnili, pa akterji kontrole poštenja in resničnosti ekonomskih dogodkov – primer pooblaščenega revizorja in Banke Slovenije – v konkretnih zadevah radi pokažejo s prstom na konec verige okvarjenega mehanizma kontrole – to je na žig in podpis »neodvisnega« pooblaščenega ocenjevalca vrednosti ekonomskih dogodkov.
Toda ob sklicevanju na »neodvisne« akterje je treba posvariti na okolje, ki lahko onemogoča njihovo »neodvisnost«, učinkovito pa omogoča pojav tajnih sporazumov ob navzkrižju interesov. Gre za problem velike koncentracije akterjev oziroma oligopol, ki je značilna prav za trg računovodstva (revizorstva) in ocenjevalstva, kjer se najožji krog akterjev splošno imenuje kar »veliki štirje«. Majhno število oligopolistov olajša njihovo tajno medsebojno usklajevanje. Kar lahko privede do anomalije, ob kateri se javno-veljavno potrjujejo »ne-poštene in ne-resnične« ekonomske bilance oziroma javno-veljavno ocenjujejo »ne-poštene in ne-resnične« ekonomske vrednosti. Razmere so še potencirane, saj se v Sloveniji akterje združuje v enotni točki vzvoda. Z Zakonom o revidiranju, ki ga je v to državo spravila Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije se je namreč več nadzorstvenim in svetovalno-zastopniškim strokam – revizorstvo, ocenjevalstvo, računovodstvo, notranje revizorstvo, poslovno finančništvo ter davčno svetovanje in proučevanje –, ki so v navzkrižju interesov, se je ustanovilo enotno točko vzvoda: Slovenski inštitut za revizijo, le-temu pa raz-delilo zakonsko (javno) pooblastilo za regulacijo strok. Ustanovitelj Slovenskega inštituta za revizijo pa je gornja Zveza (tu, Ajpes).
Takšne razmere lahko učinkovito omogočajo tajne sporazume med člani monopola oziroma oligopola. Člani oligopola nadzornikov pa se lažje tajno sporazumejo z (nadzorovanimi) strankami. Strankam omogočijo »nadzorstven odpustek«, stranke pa v zameno pri v oligopolu povezanih osebah naročijo različne tipe oligopolnih storitev (na primer finančno, pravno, poslovno in davčno svetovanje ter zastopanje). Z enotno točko vzvoda – inštitutom pa se celovito obvladuje še stroke same oziroma precizneje: Slovenski inštitut za revizijo obvladuje strokovnjake. Mehanizem kontrole »poštenja in resnice« ekonomskih dogodkov v tej državi pa lahko usahne.
Zgodovinska metoda: proces varstva »določenih« temeljev
V obrazložitvi predloga ZRev-3 – gradivo Vlade Republike Slovenije z dne 6. 10. 2016 (tu), se sicer predlagatelj samo-deklarira za odpravo anomalije nadzorstvenih strok. Toda v 168. členu predloga se omogoča varstvo starega vzvoda. Tam je poskrbljeno za pooblastilo, po katerem lahko Slovenski inštitut za revizijo še naprej združuje stroke, ki so v navzkrižju interesov, v enotno točko vzvoda (če ga za to pooblasti [!] Agencija). S tem bo lahko na trgu posameznih strok še naprej ekskluzivno organiziral strokovna izobraževanja za pridobitev naziva pooblaščeni revizor ali pooblaščeni ocenjevalec, preizkušeni notranji revizor, preizkušeni računovodja, preizkušeni poslovni finančnik, preizkušeni revizor informacijskih sistemov, preizkušeni davčnik, strokovna izobraževanja, z zaključkom katerih je izpolnjena dolžnost stalnega izobraževanja, določal strokovna znanja in izkušnje, potrebne za pridobitev strokovnega naziva, izvajal preizkuse strokovnih znanj in izdajal potrdila o strokovnih znanjih, ter »opravljal druge naloge, določene z zakonom oziroma statutom Inštituta«.
Skrb za ta vzvod lahko kaže na proces s strani Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, ki je skladen z »domačo teoretsko zamislijo računovodenja« iz »kodeksa računovodskih načel [ki je bil] prvikrat oblikovan in sprejet leta 1972« ter z odlikovanjem z dne 2. novembra 1977 za uspehe »pri ustvarjanju in doseganju množičnosti temeljnih organizacij računovodskih in finančnih delavcev ter pri strokovnem usposabljanju članstva.«
Predhodno (10. decembra 2015) so namreč z »namenom« strokovni delavci Slovenskega inštituta za revizijo na področju računovodstva in ocenjevalstva poskrbeli, da Slovenski računovodski standardi 2016, SRS še naprej izrecno temeljijo na »domači teoretski zamisli računovodenja«, ki je predstavljena v »kodeksu računovodskih načel [ki je bil] prvikrat oblikovan in sprejet leta 1972, v zadnji in dopolnjeni obliki pa ga je sprejel Strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo« (primerjaj poglavje A.1. Namen SRS, Uradni list Republike Slovenije, številka 95 – tu ).
Gornji strokovni temelji so iz prejšnje države.
Ustanovitelj Slovenskega inštituta za revizijo je Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, ki je registrirana od 30.09.1976 (tu, Ajpes). Aktivno osebje zveze računovodskih, finančnih in revizorskih delavcev Slovenije pa se je pred domnevno »smrtjo« pretekle države lahko združevalo v politični stranki, zvezi oziroma partiji. Slednja je bila skladno s statutarnimi določbami republiške stranke del državne stranke, ter je po enem od svojih programskih mnenj dobila v »revolucionarnem boju za oblast in njeno utrditev značaj maksimalne koncentracije oblasti v rokah partije«. Pravni naslednik stranke naj bi bil po podatkih svojega statuta iz časa »prehoda« stranka SD. Kar je vprašljivo, saj iz sodno-poslovnega registra izhaja, da je SD vpisana pri registrskem organu dne: 30.09.1976 (tu, Ajpes), slednje pa je vprašljivo tudi po »mejnikih več kot 150 let« subjekta registrskega vpisa (tu, SD – Mejniki več kot 150 let).
Poleg tega se je vse aktivno osebje pred domnevno »smrtjo države« lahko združevalo v »politični zvezi delovnega ljudstva«, ki se je skladno z statutom te zveze pod idejnim vodstvom Komunistične partije Slovenije in Zveze komunistične mladine ter odločilnim vplivom Zveze sindikatov Slovenije in Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne, usmerjala v socialistično revolucijo in »družbeno lastnino proizvodnih sredstev«.
Ob času domnevnega nastanka gornjih strokovnih temeljev so bili strokovni delavci zveze odlikovani (vse v odstavku cit. po: Računovodstvo in finance v NOB 1941-1945: posvečeno 1. februarju – dnevu računovodskih in finančnih delavcev, Zveza računovodskih in finančnih delavcev Slovenije, 1979, str. 83, 90): »Z ukazom […] Tita številka 131, z dne 2. novembra 1977 je odlikovano Združenje računovodskih in finančnih delavcev SR Slovenije Ljubljana z redom dela z zlatim vencem za posebne zasluge pri ustvarjanju in doseganju množičnosti temeljnih organizacij računovodskih in finančnih delavcev ter za uspehe pri strokovnem usposabljanju članstva.« Na svoji II. konferenci leta 1979 so uvedli nagrado »zlata značka« državne zveze računovodskih in finančnih delavcev ter jo podelili svojemu največjemu računovodskemu in finančnemu delavcu, Titu – »z velikim navdušenjem delegatov te konference je podeljena prva zlata značka predsedniku republike, Titu.« Na konferenci so svoj temeljni dan (1. februar) proglasili za praznik. Temeljni praznik pa utemeljili na odlokih o računovodstvu z dne 1. februarja 1945. Te odloke so prav slovenski strokovni delavci izrecno utemeljili oziroma so jih »popolnoma uskladili z Marxovim »Kapitalom««. Tu so temelji sodobne slovenske stroke.
Nadalje, po mnenju Zveze računovodskih in finančnih delavcev Slovenije sta »prvi izraz začetka finančne oblasti, hkrati pa tudi prvi vir našega finančnega prava« dva odloka – o narodnem davku in o posojilu svobode. Objavljena sta v Slovenskem poročevalcu številka 19 dne 1. oktobra 1941. Nadaljnji je odlok o razlastitvi tujih veleposestnikov, ki je »pomemben tudi kot pravni akt revolucije, kar pomeni slabitev ekonomske moči buržoazije v korist ljudstva« (cit. po istem viru). Slovenec Metod Dular je bil prvi direktor Državnega revizijskega zavoda, tudi ustanovljenega z odlokom o računovodstvu [Jugoslavije], navedeni zavod pa je poenostavljeno povedano predhodnik današnjega Slovenskega inštituta za revizijo.
Skratka: Skozi »evolucijo« so, ob upoštevanju virov, ki smo jih mestoma navajali že v predhodnih prispevkih, strokovni temelji nastajali tako, da so »določeni ljudje« aprila 1920 sprva neuspešno poskusili, nato pa od maja 1941 dalje, skladno s programom iz aprila 1933, izven-volilno in v nasprotju z na volitvah 1938. leta izraženo voljo ljudstva, izvedli totalni oboroženi udar v ta narod, s katerim so vzpostavili monopol oblasti stranke, zveze oziroma partije »določenih ljudi«. Še nikoli povsem ugotovljeno dimenzijo ljudi so pobili ter usodo prizadetih oseb in lokacijo njihovih posmrtnih ostankov poskrili. V luči ekonomije pa so osebe silovito prizadeli še s številnih drugih vidikov, na primer tako, da so jim človekovo pravico do zasebne lastnine prizadeli in jim lastnino oplenili. Oplenjeno je »evolucijski« temeljni kamen stroke računovodstva (revizorstva) in ocenjevalstva Slovenije. Strokovni delavci pa so ga preimenovali v svoj pojem: »družbena lastnina«.
Sila občutljiva metoda v tej državi: zgodovinska metoda
Pri obravnavi smo se opirali na uporabo uveljavljenih metod razlage, kot so jezikovna, logična, sistematična, funkcionalna in zgodovinska, ki so po pomenu med seboj enakovredne. Kot pa smo v uvodu tega prispevka pojasnili, smo okrepili uporabo zgodovinske metode.
Toda, v sodobni »mašeči sredini« volilnega prostora se silovito nasprotuje prav uporabi zgodovinske metode za razlako dogodkov, ki vsem na očeh silovito obremenjujejo delovanje te države. Menijo namreč, da je treba opustiti razlago aktualnih dogodkov z »vračanjem v preteklost« ter da je preteklo »grozovitost treba pozabiti«.
V kontekstu prispevka je zato smiselno opozoriti, da se pri presoji javnih pooblastil Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, Slovenskega inštituta za revizijo v zvezi z določili Zakona o revidiranju, celo Ustavno sodišče Republike Slovenije opira tudi na zgodovinsko metodo (npr.: tu – odločba U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002, točke 4. do 9. obrazložitve).
Ob uporabi zgodovinske metode pa znova in znova trkamo v morebitno jedro anomalije obravnavanih dogodkov. To se kaže v anomaliji ideološkega nukleusa oziroma intimnega jedra akterjev – posameznikov. Ne gre namreč za okvaro nekega ne-živega sistema. Jedro anomalij je v intimi posameznikov. Temeljna točka, ki akterje nedopustnih dejanj in t. i. »mašečo sredino« volilnega prostora, druži v enotni nedopustni intimi, je lahko to, da se s prenehanjem ustave SFRJ ne morejo sprijazniti – »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« (po intimi nekdanjega predsednika stranke, zveze oziroma partije).
To je nedopustno. SFRJ namreč ni delovala kot pravna država, v njej so se hudo kršile človekove pravice – »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice«, ter je dne 25. 6. 1991 ustava SFRJ dokončno prenehala veljati – »Za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (cit. po 3. uvodni izjavi in 2. odstavku I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – tu).
