PISMO BRALCA IN ZAPIS J. BARTOLJA NA BLOGU. Je to, da si upam povedati javno, da se počutim v zadnjem času vedno bolj drugorazredni in getoizirani državljan, sovražni govor? Ali moram, kot do sedaj, še naprej molčati o svojem počutju in statusu, kot so morali molčati ustrahovani sorodniki in znanci med in po drugi svetovni vojni o zločinih nad njihovimi svojci? Je sovražni govor, če ocenjujem stanje v državi in ravnanje pomembnežev leve provenience kot diktaturo fašizma, konkretno levega, ki je po Verbincu, citiram: »ena od oblik najbolj reakcionarnih elementov finančnega kapitala«. (Slovar tujk, France Verbinc, CZ, 1968, stran 205).
Saj za obsodbo zlorab v finančni sferi gre, ko so posamezniki s svojim klientelističnim pristopom in ne strokovno preverbo, ustvarili miljardne zneske izgub bank z neizterljivimi krediti. Tudi to je fašizem, kot je od vsega obsojanja vreden holokavst. Sicer pa je tudi komunizem razvita Evropa opredelila kot zlo diktaturo. No, leve vlade in naš levi parlament je vzel obsodbo samo »na znanje«…To o »na znaje« je namreč zelo pomenljivo, ker je iztočnica zame, ki ugotavljam, da pri nas ni sovražni govor, če Vesna Vuk Godina izjavi za Planet novice 7.2.2013, da v Sloveniji vladajo Rimokatoliška cerkev in tuji kapital, in da smo na robu državljanske vojne, ali državnega udara, kar razumem kot vspodbujanje k nasilju. Tudi ni sovražni govor poslanca SD, ko govori o veleizdaji ob oceni popisa družb z državnim deležem, ki bi se naj prodal. A sovražni govor tudi ni zahteva prvaka stranke DL, da se teme o med in povojnih pobojih v vladni koaliciji naj ne odpirajo, da ga zvezde, kot mnoge druge »zavedne« državljane, na kapah »borcev« in zastavah bivše Jugoslavije, ki je z vojaško silo hotela zatreti naša prizadevanja in odločitev za samostojnost, ne motijo, kot ti simboli tudi ne motijo »vstajnikov«, ko vpijejo neprijavljeni po ulicah in obmetavajo državne stavbe s kaj vem vsem, kar nas davkoplačevalce stane že kar lepe miljone evrov, ker je te razgrajače potrebno varovati, pardon, varovati državljane in njihovo premoženje pred »vstajniško« zahtevo po odstopu Janeza Janša in njegove vlade. Hinavščina pa taka.
O pobojih političnih nasprotnikov komunizma se torej naj ne bi govorilo, ne zares doseglo sprave, kot so to naredili Nemci. Ne to ni sovražno stališče, ne »govor«. Saj to je noro, kot bi bilo noro in v nasprotju s civilizacijsko normo, da človeka, ki nekoga ubije, ne bi ne privedli pred sodišče niti ga obsodili, ampak bi rekli: o tem pa ne bomo govorili, ker bi s tem vznemirjali javnost in razpihovali sovraštvo. Kaj pa obveščanje javnosti in komentiranje dogodkov? Občutek imam, da naši »glavni«, rečemu jim osrednji, mediji teh dveh pojmov svojega dela sploh ne razumejo. Kot poslušalec, bralec in gledalec pričakujem, da me bodo mediji obveščali objektivno in vsestransko brez tendencioznih insinuacij, nepreverjenih trditev itd. Kaj bi o tem, saj novinarji to dobro vedo, ali pa niso bili o tem v svojem marksistično naravnanem pouku svojih učiteljev poučeni. Če niso bili poučeni, mislim, da je »nerodno« imeti takšne predavatelje sedaj, ko smo del evropske demokracije. Tudi komentarji so zame sovražni govor v večini medijev, če nimam pravice povedat tudi sam svojega mnenja in mi kot, na primer meni Delo ali Planet mojega komentarja ne objavi, na prošnjo, da mi sporoči, če mogoče teksta ni dobil, pa ne odgovori. Še prav posebno pa so neuravtežene »okrogle mize«, ki ponavadi sploh niso okrogle, saj se v glavnem pogovarjajo med sabo somišljeniki in ne diskutanti različnih pogledov na problem obravnave.
To, in še marsikaj na področju sodstva…, spoštovani bralci, ki segate tudi po bolj objektivnem tisku in radiju, saj drugače misleče televizije ni, je razlog, da se počutim vedno bolj drugorazrednega, in odrinjenega v geto omejenih pravic in nenenakopravne obravnave, ko se smejo eni zbirati neprijavljeni, drugi pa po vseh zakonskih pravilih. Sedaj se pa vprašam: kdo je tisti in kaj vzrok, da me porivajo v geto in obravnavajo kot drugorazrednega državljana? Zakaj me zavajajo in obravnavajo kot naivca in ropajo kot davkoplačevalca samo zato, ker nisem »njihov«, mislim levi, Bog ne daj, fašist. A je za to razlog nevoščljivost, ker je vlada Janeza Janša pripravila prave ukrepe za izhod iz krize in jih bo, v času do konca rednega mandate tudi izpeljala ter tako vpostavila normalne finančnogospodarske pogoje za vljučitev v svetovne trende in zagotovila razvoj ter višjo stopnjo zaposlenosti. Kdo pa verjame, da je vlada pričakovala rešitev vseh nakopičenih problemov dveh desetletij v slabem letu? Tu, v tem grmu tiči »zajec«, ker sedaj, ko je glavnina pripravljalnega dela opravljena, želijo manj sposobni peljati voz dalja sami in se ob uspehu hvaliti, kako so znižali stopnjo brezposenosti, dvignili družbeni proizvod, zagotovili razvojne perspektive, pametno investirali, omogočili šolstvu, zdravstvu, kulturi več sredstev…S tujim perjem bi se radi kitili in še naprej zavajali državljanke in državljane s svojimi pravljicami o uspehu »levosredinske« vlade. Temu pravim jaz izdajstvo, hinavščina in licemerstvo ter prevara kakršne smo bili drugorazredni deležni že v preteklosti odkar je na slovenskem na oblasti komunizem, zakamufliran pod katerimkoli imenom. In če nekdo reče, da se je treba boriti proti levemu fašizmu, je to sovražni govor, če pa trdi, da je v Sloveniji na oblasti RKC (za nepoučene, Rimokatoliška cerkev) in tuji kapital, pa je to »prava« resnica.
Ervin Anton Schwarzbartl
Zbori in vstaje
Na slovenski kulturni praznik sem slavil kulturo. Saj veste Prešeren, Prešernovi nagrajenci, poezija, glasba, lepe umetnosti. Posledično me na shodu Zbora za republiko ni bilo (pa čeprav nisem Toninova linija NSi-ja). Prav tako nisem bil na »vseslovenski« vstaji.
Gledam fotografije shodov in berem poročila o povedanem, pridržanih protestnikih in odmevih na premierov govor. Vsulo se je. Spet. Janša je bil oster. Kot po navadi je namesto dveh besed premalo, povedal tri preveč.
Njegov govor so obsodili politični nasprotniki (kdo pa drugi). Jelko bi Janšo preganjal kar preko organov pregona. „Levi fašizem“ mu ne paše. Toliko časa so si prizadevali, da bi komunizem rehabilitirali, zdaj pa take izjave… Morda izraz sam res ni najbolj eksakten, vsekakor pa odraža potlačeno stanje države, kjer nikoli nismo rekli bobu bob. Kjer zločinov nekdanjega sistema nismo nikoli obsodili. Kjer smo se z evropskimi resolucijami, ki so obsodile vse totalitarizme, zgolj seznanili. In zdaj nam nazaj prihajajo tisti, za katere smo mislili, da jih je zgodovina že zdavnaj povozila. Kako smo se motili.
Omaro z okostnjaki bo nekoč treba pospraviti…
Jože Bartolj
