Ko sem se s starši junija 2002 preselila iz Buenos Airesa v Ljubljano, je bilo eno prvih vprašanj, ki so nam ga zastavili ljudje okoli nas: »Kdaj greste pa na morje?« Izjemno so bili začudeni, ko smo odgovorili, da ne gremo nikamor. Zdelo se jim je praktično nemogoče, saj na morje MORAŠ iti! To je navsezadnje življenjski minimum! Toda nam ta življenjski minimum Slovencev (kljub isti narodnosti) ni nič pomenil in ga sploh nismo razumeli, saj smo na našo situacijo gledali iz čisto drugega zornega kota. Oče je ravno dobil službo, dobili smo hišo starega očeta, ki jo je bilo nujno treba prenoviti, ker v njej niti neprofitni najemnik že 10 let ni več živel. Seveda sta se starša lotila prenavljanja čim bolj intenzivno, da se nam je uspelo v pol leta vseliti.
Vmes sem že začela obiskovati prvi razred. In prišle so krompirjeve počitnice in z njimi vprašanje: »Otroci, kam pa greste zdaj med počitnicami?«. Seveda nikamor. In meni se to ni zdela neka grozna mora. Saj se je doma možno čisto lepo igrati! Z družbo otrok (kar je bilo takrat edino, kar mi je v resnici manjkalo) bi bilo še bolje.
Prišle so zimske počitnice ter z njimi vprašanje: »Kam greste kaj smučat?« Prav nikamor. Zakaj bi šel kam smučat, ko si se komaj preselil in si svoje finance raje vlagal v kaj drugega kot v smuči in ure smučanja? Čisto veselo sem se sankala po okoliškem klancu in mi takrat prav ničesar ni manjkalo. Kot šestletni punčki, se razume.
Komaj je minil februar, že se je začelo govoriti o prvomajskih praznikih. A greste kam na morje? Ste se že kopali? Greste v hribe? …
In krogotok časa je izmenjaval te počitnice do današnjega dne in bo verjetno še naprej. Zdi se, kot da je govorno-stična funkcija v Sloveniji obogatena še s pogovorom o dopustih in vikendih.
Sama sem mnenja, da je dopust potreben. Če človek zadiha in si prevetri misli, postane bolj produktiven, in če pogledamo z družbenega vidika, je družbi veliko bolj koristen kot izmozgan človek, ki iz zdravstvenega zavarovanja črpa obilico zdravil samo zato, ker si ne more odpočiti. Tudi šport je potreben in če ti smučanje ali plavanje ali hoja v hribe veliko pomeni, je seveda najbolje, da temu nameniš tudi svoj prosti čas. Če si želiš razširiti obzorja s potovanji in zato varčuješ, zakaj pa ne!
Duh hlepenja po dopustu
Občutek imam, da Slovenijo preveva en duh hlepenja zgolj po počitnicah in dopustu. V Argentini smo bili prepričani, da so Slovenci pridni in delavni. Z mislimi osredotočeni zgolj na prosti čas si po mojem mnenju težko zelo marljiv. Razumem, da službe niso idealne in da niso poredkoma tudi prava nočna mora, toda moral bi že obstajati nek odstotek ljudi, ki jih delo veseli in se mu z vsemi mislimi posvečajo. Morda je ta odstotek premajhen in se izgubi v lenobnosti večine?
Zdi se mi, da če s primatom dopusta začenjaš že v osnovni šoli, se ta primat zgolj stopnjuje. Zakaj je bilo drugače v zadnjem desetletju toliko težav z neskončno dolgim študentskim statusom? Saj razumem, študentsko delo, boni, popusti, toda zdi se mi, da ni to edini razlog. V Sloveniji ni tako težko izbrati študij, ki te zanima, in zdi se mi, da bi se zanimanje za določeno usmeritev moralo odražati skozi delo, raziskovanje in ne skozi nenehno uživanje in počitnikovanje, ter v nedogled podaljševanje statusa.
Počitniški minimum, ki vodi v stisko
Zdi se mi, da se je skozi leta ustvaril nek »počitniški minimum«, ki v resnici sploh ni minimum in ljudi, še posebno tiste z manjšimi dohodki, spravi v stisko, »ker si ne morejo privoščiti tega minimuma«. Ne rečem, da ni lepo preživeti nekaj dni na morju, v drugem okolju in blizu obale, toda teh nekaj dni se mi zdi, da za ta družbeno vzpostavljeni minimum ni dovolj. Recimo, da temu minimumu merica dveh tednov ravno ustreza. Toda ni vsem lahko kar tako si vzeti dveh tednov dopusta ali pa si sploh financirati tolikšno obdobje dopusta. Tedaj pridejo na vrsto tiste starševske akcije: naredimo otroku veselje in mu omogočimo iti na morje! Sama to potezo razumem, kot da bi bili brez nje otroci nesrečni. Če te družba prepriča v neizpolnjenost minimuma, potem o tem skoraj ni dvoma. S tem ne mislim, da otrokom morja ne želim privoščiti, zanima me kontekst, v katerem so te akcije izpeljane.
Toda pojdimo naprej. Ko lepo zagorel prideš z morja, »počitniški minimum« pravi, da moraš iti še kam. Za nekaj dni v hribe ali celo kam v tujino. In kaj se zgodi, če obtičiš doma? Vsi nekam vihrajo iz enega konca na drugega ter na polno izkoriščajo počitnice, sam pa …
Če imaš srečo, dobiš družbo in počitnice preživiš doma še bolje kot drugje. Toda kaj, če nobenega ni? Med prvomajskimi prazniki je, če podam primer, Ljubljana pusta in prazna. Še uradi in zdravniki počitnikujejo, avtobusi in knjižnice imajo počitniške urnike. Še socialna omrežja so manj zasedena kot med šolskim letom, kar se mi zdi kar zanimiv paradoks.
Moji stari starši v Argentini …
Sprašujem se, zakaj je do takšne situacije prišlo? Moji stari starši so začeli hoditi na dopust šele, ko so njihovi otroci zrasli in se osamosvojili, saj so prej imeli toliko dela. In čeprav so garali, nisem nikoli slišala kakšnih vzdihov, da prej niso mogli hoditi na dopust. A to je bilo v Argentini, to je bilo 40, 50 let nazaj. Kaj pa Slovenci ob istem času na svoji zemlji? Kar slišim od ljudi, ki jih oblast ni preganjala in ki niso imeli težav s kršenjem človekovih pravic, je nekaj olajšanja, da imamo končno svojo državo, precej pa tudi jugo-nostalgije ter besed, da so že ob dveh zaključili z delom, da so imeli vikende, in ko je Tito prišel v Ljubljano, da so imeli kar cel dan prost …
To se meni sliši kot dajanje ljudstvu kruha in iger. Je morda v tem težava? Da se je ljudstvo navadilo na sicer omejeno, a udobno življenje, in se ob njem uspavalo? Je v tem morda zaspalo tudi zanimanje za znanje, za lastno zanimanje?
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
