Po krstu smo nebeščani, božji sinovi in hčere, in hkrati vcepljeni v svoj narod in kulturo

Na praznik Jezusovega krsta naj si na kratko prikličemo v spomin smisel in vsebino krsta. Zakrament krsta je ustanovil Jezus s tem, da se je dal v Jordanu krstiti Janezu Krstniku. Učinek krsta, prerojenje iz Svetega Duha, je trojen: izbriše izvirni greh, podari nam neizbrisen pečat božjega otroštva, obenem pa smo s krstom sprejeti v občestvo Cerkve. Primerno bi bilo, da bi vsaj enkrat na leto, posebej na nedeljo Jezusovega krsta, vsakemu od treh učinkov krsta namenili posebno pozornost. Vendar pa se bomo tej sicer potrebni razlagi tokrat odpovedali, in krst motrili tudi v njegovi družbeni dimenziji, ki jo zaradi različnih razlogov pogosto postavimo v oklepaj. Danes želimo izpostaviti, da ima krst poleg presežne tudi družbeno razsežnost. Po krstu smo nebeščani, božji sinovi in hčere, in hkrati vcepljeni v svoj narod in kulturo.

Prijateljstvo z Jezusom, ki je presežna resničnost, nas naredi tudi za brate in sestre med seboj; to pa ni le duhovna, marveč tudi sociološka oziroma družbena realnost, ker gre za vključitev v konkretno narodno in kulturno skupnost. To nam lepo pojasni Katekizem Katoliške cerkve: »Vera je osebnostno dejanje: svoboden odgovor človeka na pobudo Boga, ki se razodeva. Toda vera ni osamljeno dejanje. Nihče ne more verovati sam, kakor si nihče ni sam dal življenja. Verujoči je prejel vero od drugega, zato jo drugim predaja naprej.« Vera se nam namreč posreduje v materinem jeziku in skozi prvine narodne kulture.

S teološkimi izhodišči krsta nimamo težav. Ker pa presežno dimenzijo krsta le redko povežemo z našo družbeno stvarnostjo, postaja naše krščanstvo preveč sterilno. In prav to, od družbe in kulture odmaknjeno krščanstvo, je cilj tistih ekonomskih, političnih, intelektualnih in kulturnih omrežij, ki kristjanom že več stoletjih dopovedujejo, naj izpovedovanje vere zadržimo v zasebni in intimni sferi, v zaprtih cerkvenih prostorih, da ne bi v družbo vnašali razdorov. Ta omrežja javno pričevanje za vero zlonamerno obravnavajo kot nedopustno vnašanje nestrpnosti in razdvajanja v družbo. To je zavestna in grda potvorba, na katero kristjani nikoli ne smemo pristati, je nikoli imeti za samoumevno, vzrok za samocenzuro, razlog, da nam ob vsem, kar kot kristjani v javnosti rečemo, vzbujajo slabo vest. V ozadju tega sprevračanja je zgolj en cilj: kristjanom iztrgati prav vse, kar pripada temu svetu. Nič ne sme biti razdvojeno in porazdeljeno, vse sme biti samo njihovo. Vse naj pripada eni ideološki in politični kliki, ki polna floskul o vključevanju in enakih možnostih ukinja demokracijo, pluralnost besede, odločanja in lastnine. Z vsemi mogočimi zvijačami hočejo krščansko vero, s kristjani vred, potisniti nad oblake, stran od zemeljskih stvarnosti, da bi potem sami, brez deleža kristjanov, vladali vsemu.

Kristjani se zavedamo, da so pripravljeni proti nam uporabiti vsa sredstva, ne le laži, ampak tudi sodni in parlamentarni sistem. Za kreacijo novih izrazov, v funkciji prikrivanja pravih namenov, so jim na voljo dobro plačane strokovne inštitucije in mediji. Pri vnovični ugrabitvi vseh sfer družbe se jim pridružujejo novi in novi strahopetci in povzpetniki.

Ozrimo se dvesto let nazaj, k dvema velikanoma naše verske, narodne in kulturne zgodovine, k škofu Antonu Martinu Slomšku in pesniku Francetu Prešernu. Oba sta bila rojena leta 1800; oba sta natančno vedela, v kakšnih razmerah živita, in kaj se s tedanjim slovenstvom dejansko dogaja. Novejša kulturna zgodovina, ki je zrasla iz komunistične revolucije, želi med oba velikana vnesti zarezo; Slomška pomanjšati na omejenega, skoraj pomilovanja vrednega podeželskega škofa, pri Prešernu pa poudariti njegovo svetovljanstvo, svobodomiselnost in umetniško veličino, ki naj bi osmešila v njihovih očeh folklorno slovensko katolištvo, iz njega samega, iz Prešernove osebnosti torej, pa narediti človeka zgolj tuzemske stvarnosti, bitje vina in strasti, skreganega z vero, Cerkvijo in vsakršno oblastjo.

O tem, kaj je želel Prešeren, in kaj je v resnici bil, je Anton Slodnjak, njegov največji poznavalec, zapisal: »Prešeren je z umetniško močjo protestiral zoper uradno in družbeno preziranje slovenskega jezika; trudil se je privabi odtujeno domačo inteligenco spet k ljudstvu, njegovemu jeziku in hotenju ter opozarjal na pravice individuuma, naroda in človeštva.”

To je povsem tako, kot bi brali Slomška: »Prva tvoja domovina je ljuba materina dežela, kjer si kot dete trgal prve rožice. Tudi ptica svoje gnezdo pozna, kako bi človek pozabil svoj rojstni kraj. Sleherni zelen hribec nas spomni veselih mladih dni. Kdo bi svoji ljubi domovini za vse to hvale ne dal? Pomagaj svojemu kraju, v katerem si doma, da bo lepši, lepše prebivališče vseh. Beseda materina je živo znamenje materine ljubezni. Kdor to znamenje zataji, matere vreden ni. Brani svojo materino deželo očitnih sovražnikov; varuj pa tudi svoje ljudi skrivnih zapeljivcev, ki po deželi ljudi podpihujejo.«

Slomšek in Prešeren sta v duši nosila globoko skrb in bolečino zaradi plitvih nazorov svojih rojakov in vprašljivih vrednot, ki so jim sledili. V Elegiji svojim rojakom Prešeren poje: »Zemlja kranjska,/ draga mati,/ kdaj bo utihnil najin jok?/ Skrite štej gora zaklade,/ zmeri polja ti ravnin,/ in po cestah štej vozove,/ naše čvrste štej junake,/ milih deklic cvet poglej …/ Kaj da slave ljubezniva/ zarja Kranjcem ne napoč’?/ Kranj’c, ti le dobička išeš,/ bratov svojih ni ti mar,/ kar ti bereš, kar ti pišeš, mora dati gotov d’nar!/ Kar ni tuje, zaničuješ,/ starih šeg se zgublja sled,/ pevcev svojih ne spoštuješ,/ za dežele čast si led.«

Kaj bi rekla Slomšek in Prešeren, če bi doživela 1. junij 1980, ko so ustanovili glasbeno-multimedijsko skupino Laibach, in za njo leta 1983 likovno-umetniško skupino IRWIN, 7. oktobra 1984 pa še politično-umetniško organizacijo Neue Slowenische Kunst. Okoli Novega kolektivizma, skupnega oblikovalskega studia, so se nagrmadili scenografi, video oddelek, Oddelek za čisto in praktično filozofijo in cela vrsta drugih skupin. Ta, ki mu je nerodno biti Slovenec, vse, kar ni tuje, zaničuje, bi malodušno zavzdihnil Prešeren.
Po osamosvojitvi so v obraz samostojni Sloveniji vrgli Državo NSK, razglasili njeno neodvisnost ter začeli delovati kot prva univerzalna mikro-država z lastnimi potnimi listi, znamkami in denarjem.

Prezirajo vse domače, bi dodal Slodnjak. Namesto da bi kot Prešeren privabljali domačo inteligenco, jo utapljajo v kozmopolitizmu in kolektivizmu. Razgradnja slovenstva je blasfemija, ker gre za omalovaževanje tega, kar nam je od Boga podarjeno. Evangelij nas uči drugače: Jezus res podarja odrešenje vsem ljudem, zato v njem, kot pravi sv. Pavel, ni več Grka ne Juda, ampak smo vsi eno v Kristusu Jezusu. Vendar univerzalnost odrešenja ni tosvetni kozmopolitizem. Evangelist Luka jasno pove, da je bil Jezus Jud, iz Jakobove hiše in Davidove rodovine, zato se je poistovetil z judovsko narodno, versko in kulturno tradicijo od Abrahama do Janeza Krstnika. Jezus ni hotel, da bi se kateri koli Jud utopil v grškem in pozneje v rimskem kulturnem modelu, zavrgel svoj jezik in izročilo in se priličil tujim ideologijam. Zato me vedno stisne v duši, ko slovenski starši v imena svojih otrok vključujejo X, Y, GG, W, črke, ki jih ne pozna slovenska abeceda, izpuščajo črko j in v zamenjujejo z u.

In še nekaj: evangeliju je tuj vsak kolektivizem, kajti vsi smo poklicani po imenu; najprej Abraham, nato apostoli in za njimi vsi, ki smo pri krstu dobili ime, obenem pa nam je bil po Božji milosti podarjen neizbrisni pečat popolne individualnosti, za kar je posebej šlo Prešernu. Umetnost nikoli ni stvar kolektiva, njegova vloga pri umetniški stvaritvi je sicer pomembna, a je lahko le drugotna, v akcidentalijah ter organizacijsko-tehnična. Izvir umetnosti je izključno v skrivnostnem stiku enkratne in neponovljive svobodne osebe, ki se v skriti kamrici srca, kot bi rekel Ivan Cankar, nedoumljivo dotika presežnega.

Naša imena so po krstu zapisana v nebesih, zato so večna, neuničljiva. To je temeljna resnica o nas, osnova, na kateri gradimo svoje življenje in sooblikujemo svoje domače in družbeno okolje.