Po čem (naj) se kristjani od nekristjanov razlikujejo …

Gotovo ne po tem, da bi jih v času, ko razne cerkve slavijo praznike svojega koledarja, zelo skrbelo, kaj naj se znajde na njihovih mizah, saj se s tem ukvarjajo ne samo lažni, največkrat folklorni, v posameznih primerih tudi »poklicni« kristjani, ampak tudi tisti, ki se veri v tem, da je Bog ustvaril nebo in zemljo ter na zemlji življenje in med živimi bitji človeka po »svoji podobi, po Božji podobi, moškega in žensko« (1Mz 1,27), posmehujejo, svojo sprtost z osnovnimi fizikalnimi zakoni, saj bi moralo biti vesolje, če ni ustvarjeno, od vekomaj, kar pomeni, da je vse skupaj velikanski perpetuum mobile, torej stroj, ki se brez prestanka vrti brez dovajanja energije, pa imenujejo »znanstveni pogled na svet«. A potici in šunki se tudi ti ne odrečejo, prav nasprotno, »velikonočna« miza je velikokrat najbolj bogato pogrnjena prav pri teh ljudeh … Na misel mi ne pride, da bi jim glede tega zavidal ali da bi jim tega uživanja ne privoščil, zanima me le, v čem se od vseh drugih razlikujejo resnični kristjani, in tako moram vendar pokazati, da zanesljivo ne na jedilnem listu folklorne, ne pa resnično Kristusove velike noči.

Čeprav v dnevnem časopisju danes zlepa ni mogoče najti resne besede o prazniku, ki je dejansko edini praznik resničnih kristjanov, namreč kot nadaljevanje judovskega praznika v spomin na osvoboditev Izraela (naroda, ne države) izpod egiptovske sužnosti, vendar nadaljevanje z veliko večjo osvoboditvijo, namenjeno vsem narodom in vsem posameznikom na zemlji izpod veliko večje in za vsakega usodne sužnosti – sužnosti greha, ki ni povezan s tem ali onim narodom, ne z Babilonom in ne z Egiptom; kakor tudi ne z Ameriko ali Rusijo ali Kitajsko, ki pa tudi Švice, Vatikana ali Slovenije ne obide. Kar je obema praznikoma, judovskemu in krščanskemu, skupno, je Božje naročilo, da se tisti, ki svojo sužnost zaznajo in bi se je radi osvobodili – kar niti približno ni tako pogost pojav, kakor nam razne »osvoboditvene« ideologije lažno prikazujejo – dvignejo in se odpravijo na pot osvoboditve, po kateri so zahrepeneli, Bog pa jim je obljubil, da jo bodo dosegli, če bodo njegovo besedo poslušali in postali tudi njeni »uresničevalci«, kakor to beremo v Jakobovem pismu: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22). Že Abraham, ki mu pravijo tudi »oče vere«, se je zato, da bi bili zaradi njegove vere blagoslovljeni ne samo Izraelci, ki so iz njegovega sina Izaka in njegovega sina Jakoba izšli, ampak vsi narodi na zemlji, moral podati na pot, ne da bi na njenem začetku vedel, kam ga bo peljala. Vedel je le, kdo ga na pot postavlja, in mu je veroval. Izrael se je moral dvigniti kot narod in iti za Mojzesom in Aronom, da so nazadnje dospeli v »obljubljeno deželo«, kakor Pismo velikokrat imenuje ozemlje, ki ga rimski cesar Hadrijan v letu 125 imenuje Palestina – po Izraelu najbolj sovražnem ljudstvu Filistejcev, ki so živeli prav tam, kjer je danes dežela z imenom Gaza, ki polni tisk in zaslone vsega sveta. A tudi to še ni bila pot v polno svobodo; kakor je veliko poganstva šlo še skupaj z Abrahamom, česar Pismo ne zamolčuje; kakor je veliko Egipta šlo skupaj z Izraelom, in v njem ostaja pretežno vse do naših dni, česar Pismo tudi ne zamolčuje, tako se ta drama ponavlja tudi v tretji, zadnji stopnji osvoboditve, ko namreč ni več treba hoditi za popolnim voditeljem in učiteljem, namreč za Božjim Sinom Kristusom, iz pokrajine v pokrajino in se pri tem spopadati s sovražniki na vseh straneh, ampak je zadnji pohod osvoboditve, celostne in za vekomaj, pot za Jezusom. A ne po humusu, travi, pesku ali danes asfaltu zemeljskih snovnih tal, pač pa hoja za njim v smislu duhovne odločitve in napotitve, ki se uresničuje in izkazuje v posnemanju njegovega zgleda in izpolnjevanju njegovih naročil, oboje pa v preprosti veri, da je njegova beseda resnična, da je on edino ime pod nebom, ki ga imamo, da bi se rešili (Apd 4,12), da je on edini posrednik med Bogom in ljudmi (1 Tim 2,5) – a se tudi tem zadnjim potnikom v prtljagi skriva še dosti ne samo starozaveznih bremen, ki jih kristjanom ni treba več nositi, ampak tudi poganskih idolov in žepnih zlatih telet izpod Sinaja.

Novinarka dr. Martina Winkelhofer je v zadnji prilogi avstrijskega dnevnika Kronen v presenetljivem članku sredi sicer tako brezbožnega avstrijskega tiska zapisala svoje misli o tem, kaj je pri teh, ki hodijo za Kristusom, vendar bilo drugače v času prvih kristjanov. Tako piše: »Kajti v razliki do svojih antičnih sodobnikov so živeli kristjani v dveh svetovih in v tem razponu so morali mojstriti svoje vsakdanje življenje. Njihova vera je bila povsem usmerjena v onostranstvo. Upanje, da po smrti vstanejo, kakor je vstal Križani, je določalo njihovo življenjsko občutje, njihovo identiteto in njihovo držo.« Potem pa nadaljuje s pogledom na to, kako so jih videli njihovi nekrščanski sodobniki: »Za svoje nekrščanske sodržavljane so bili najprej nekaj časa neulovljiivi, kam bi jih bilo mogoče uvrstiti. Rimskim meščanom je pri tej sekti manjkalo nekaj oprijemljivega. Kristjani niso imeli lastnih kultov in še dogo časa nobenih duhovnikov, nobenega templja in ne lastne svete knjige. Evangeliji so bili napisani šele desetletja po Jezusovi smrti. Kar je te kristjane povezovalo, je bila zgolj misel na Jezusovo življenje in smrt – na njegove besede in dejanja – in kajpada, na njegovo vstajenje. … Kristjane je bilo mogoče od zunaj prepoznati predvsem po enem: odrekanju. Odrekanje določenim praksam, odrekanje razkošju in predvsem odrekanje vsemu, kar bi bilo povezano s poganskimi kulti. Izkazovali so se prvi kristjani predvsem po enem: s svojo ponižnostjo. To je bila nova posebna vrlina v antičnem svetu. Še dve vrlini sta bili zanje značilni: pripravljenost na smrt in njihova velikodušnost. Niso imeli strahu, saj jih je vera usmerjala v drugi svet.« Avtorica članka ima prav. Kakor je Jezus, ko je bil še živ, govoril o najmanjši veri, ki bi že prestavljala gore, kaj šele človeška srca, tako jih je Božji Duh, ki ga je Oče poslal v njegovem imenu in v njegovo nadomeščanje, da se je naselil v srca teh vernikov, učil in usmerjal, da za svoje odrešenje ne potrebujejo ničesar, kar je sicer značilno za vsa verstva, za vse religije sveta: templje, saj je za pravi tempelj razglasil spreobrnjeno človekovo srce; duhovništvo, saj so vsi verni postali duhovniško ljudstvo, kakor piše Peter, on sam pa je edini veliki duhovnik na Očetovi desnici; darovanje, saj je v pismu Hebrejcem zapisano, da je bila Jezusova daritev popolna in tako zadostna in poslej ni več daritev za grehe; bogastva sveta, saj resnični kristjani verujejo svojemu Učitelju tudi to, da velja zbirati zaklade v nebesih, ne pa na zemlji, kjer jih požirajo molji in rja in jih kradejo tatovi, človek pa, ki to išče, zelo težko doseže zveličanje. Kristjanom tako zadošča ne samo najmanjša vera, ampak tudi najmanjša skupnost, ne najmanjša v številu, ampak najmanjša v tem, kar je v njej potrebno in kar naj bi imela.

V znanem dokumentu začetnega krščanstva, ki sam ni del Nove zaveze, je pa z njo v skladu, Pismu Diognetu iz 2. stoletja po Kristusu, beremo tako zadeto karakteristiko kristjanov in tega, v čem se razlikujejo od sveta:

»Kristjanov namreč ne loči od drugih ljudi ne zemlja, ne jezik, ne običaji. Ne prebivajo v svojih mestih, ne govore drugačnega narečja in ne žive posebnega življenja. Tega nauka jim ni našlo kako umovanje in vrtanje zvedavih ljudi in se ne drže kakega človeškega nazora kakor nekateri. Prebivajo v grških in barbarskih mestih, kamor je koga zanesla usoda, vedejo se po običajih domačinov v obleki, hrani in drugem življenju, a vendar kažejo čudovit in po splošni sodbi nenavaden način življenja. Žive v svoji domovini, a so kakor priseljenci, imajo vse pravice, kakor meščani, a trpe vse kakor tujci; vsaka tujina jim je domovina, a vsaka domovina tujina. Ženijo se kakor vsi, rodijo otroke, a otrok ne zametujejo. Imajo skupno mizo, a ne postelje. V mesu živijo, a ne po mesu. Na zemlji bivajo, a v nebesih imajo svojo domačijo. Pokorni so danim postavam, a s svojim življenjem premagujejo postavo. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Prezirajo jih, a preziranje jim rodi slavo; obrekujejo jih, a njih pravičnost pride na dan; grde jih, a oni blagoslavljajo; sramote jih, a oni izkazujejo čast. Dobro delajo, a kaznujejo jih kot hudobneže; kazni se vesele, kot da vstajajo v novo življenje. Judje jih napadajo kot drugorodce in Grki jih preganjajo in njihovi sovražniki ne vedo povedati, zakaj jih sovražijo.«

In kako je s tem danes? Ali ni ena od značilnosti, po katerih bi danes mogli od zunaj ugotoviti, kdo je najbrž eden vse bolj redkih, ki res hodijo za Kristusom, še eno odrekanje … Odrekanje bučnemu, praznemu in v marsičem naravnost evangeliju nasprotnem obhajanju praznikov, ki jih cerkvene tradicije v raznih variantah vpisujejo v svoje liturgične koledarje kot »krščanske«? Kakor je za resničnega Kristusovega učenca Božja sobota prav vsak dan, ko je v osebnem razmerju z njim, ki je Gospodar sobote in je učencem ni več treba izpolnjevati na način starozavezne zapovedi, izrečene Judom, tako se Jezusov učenec z vsakdanjim prebiranjem in premišljevanjem Božje besede tudi vsak dan hvaležno spominja vseh velikih Božjih del in še posebej Kristusovega darovanja, in mu tako postaja v svoji verski rasti vse bolj podoben in se mu ni treba jeziti na državo, če kak praznik v smislu vsedržavnega prostega dne črta s svojega koledarja, kakor se evangeličani in starokatoličani v Avstriji jezijo, ker je država, da ne bi delala razlik, črtala velikonočni petek kot poseben praznik za vernike teh dveh denominacij.



1 komentar

  1. Strinjam se, toda takih pravih kristjanov v Evropi ni. No, vsaj jaz jih ne poznam. Pravi kristjani živijo npr. Islamabadu.

Comments are closed.