Za Baracka Obamo se začenja zanimivejši del njegovega (prvega) predsedniškega mandata. Kot se je slikovito in patetično izrazil sam, je vrhunec njegove romance z ameriškim ljudstvom za zdaj mimo. Na včerajšnjih vmesnih volitvah so od tega kajpak imeli korist opozicijski republikanci.
Ciao, Nancy
Najvidnejša posledica njihovega triumfa, o katerem bi bilo pravičneje reči, da je poraz Obamovih demokratov, je zamenjava na vrhu predstavniškega doma. Ker naj bi republikanci v njem po koncu preštevanja glasov zasedli kar 243 od 435 sedežev, kar je še za dobrega pol ducata mandatov več kot ob zgodovinski zmagi leta 1994, bo dosedanjo predsednico Nancy Pelosi po štirih letih nasledil republikanski kongresnik iz Ohia John Boehner.
(Pričakovano) je za nekaj sedežev spodletel desant “stare dobre stranke” na senat. Štiriindvajset sedežev med sedemintridesetimi, kolikor jih je bilo na tokratnih volitvah na voljo, ni zadostovalo za zrušenje prej znatne demokratske večine. V novem senatu bo razmerje moči najverjetneje 52 : 48 v prid Obamovih. A če se spomnimo, koliko težav je bilo s sprejemanjem zdravstvene reforme celo v bistveno bolj demokratskem dosedanjem senatu, si lahko republikanci kljub vsemu manejo roke.
GOP is back
Seveda si jim, kot sem že nakazal, ni potrebno delati prevelikih utvar, češ da so volivci glasovali za njihov odličen program. V prvi vrsti so glasovali proti politiki predsednika in njegove stranke, ki sta po njihovem mnenju premalo storila za blažitev posledic gospodarske krize in rekordne brezposelnosti. Razen omenjenega je marsikateremu Američanu kri po žilah verjetno res pognal Evropejcem težko umljivi strah pred razraščanjem države, za marsikoga poosebljenem prav v zdravstveni reformi.
Tu so se republikanci po polomu pred dvema letoma lahko vrnili v igro. Če se je tedaj zdelo, da bi se utegnila ponoviti šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja, ko je demokratska stranka suvereno obvladovala kongres in se občasno okitila celo z dvotretjinsko večino, je že senzacionalni uspeh republikancev v boju za senatni stolček umrle liberalne ikone Teda Kennedyja pokazal, da bo idila Obamove stranke sorazmerno kratka. Največ zaslug za preporod konservativcev pa si bržkone lahko pripiše ultra konservativno čajankarsko gibanje pod egido McCainove podpredsedniške kandidatke Sarah Palin.
“Čajankarjem” na volitvah sicer ni šlo vse po načrtih. Na Floridi je resda prepričljivo slavil mladi Marco Rubio in še enkrat popolnoma povozil svojega predhodnika Charlieja Christa, toda brez sedeža v senatu je zanesljivo ostala najbolj zagrizena pripadnica gibanja Christine O’Donnell.
Huda rana republikancev ostajajo tako tradicionalno liberalne države. O’Donnellova, ki ne rohni samo proti pravici do splava, marveč ji gresta ravno tako v nos predzakonska spolnost in masturbacija, očitno ni bila posrečena izbira za liberalni Delaware. Nobenih možnosti GOP ni imela niti v New Yorku, kjer je gladko izgubila boj za oba sedeža v senatu in za guvernerski stolček, in v Kaliforniji, kjer niti Carly Fiorina ni ogrozila senatorke Barbare Boxer, liberalnemu republikancu Schwarzeneggerju pa bo sledil iz naftalina potegnjeni nekdanji demokratski guverner Jerry Brown.
Volilni bombončki
Najslajši volilni bombonček za zmagovite republikance po drugi strani prihaja iz zvezne države Illinois, kjer jim je uspelo osvojiti senatorsko mesto, na katerem je do izvolitve za predsednika ždel Barack Obama. Poskrbeli so še za dva druga omembe vredna pretresa. V Južni Karolini so za naslednico “prešuštnika” Marka Sanforda uspeli ustoličiti prvo guvernerko sikhovskega rodu. Tako ima po Louisiani že druga država tradicionalno konservativnega Globokega Juga (republikanskega) šefa izvršilne veje oblasti z indijskimi koreninami. Na Aljaski pa se uspeh prvič po skoraj šestdesetih letih nasmiha kandidatki, ki je kandidirala kot “write-in” (pomeni, da so jo volivci na volilni listič dopisali). Republikanka in senatorka Lisa Murkowski se namreč ni mogla sprijazniti s porazom na primarnih volitvah.
Kot zanimivost naj omenim še slovo od predstavniškega doma dolgoletnega kongresnika slovenskega rodu iz Minnesote Jamesa Oberstarja. Po petintridesetih letih ga je odnesel letošnji protidemokratski tok.
Mora Obama trepetati?
Čeprav bo Obamovo vladanje od januarja 2011, ko novi kongres začne mandat, bistveno težavnejše, bi bilo po volilnih izidih prezgodaj sklepati o njegovih možnostih za ponovno izvolitev čez dve leti. Vmesne volitve, tj. tiste, na katerih ob poslancih volivci ne izbirajo še predsednika, tradicionalno pritegnejo precej manj volivcev in se običajno končajo s porazom predsednikove stranke. Prava izjema iz novejše zgodovine so samo volitve 2002, ko so Bushevi republikanci na krilih dotlej relativno uspešnega vojskovanja v Afganistanu in podobnih obetov za Irak okrepili svojo moč v predstavniškem domu in ponovno osvojili večino v senatu.
Vsi drugi Obamovi predhodniki iz zadnjih tridesetih let so na vmesnih volitvah pogoreli. Vendar volilni neuspeh leta 1982 Reaganu ni preprečil rekordne zmage dve leti pozneje, pravi debakel leta 1986 pa ne triumfa njegovega izbranca Busha starejšega leta 1988. In Clinton je kljub zgodovinskemu uspehu republikancev po dveh letih svojega prvega mandata suvereno osvojil druga štiri leta v Beli hiši.
Obamov optimizem lahko hrani še pomanjkanje izrazitih voditeljskih figur v nasprotnem taboru. Sarah Palin je za nekatere res ikona, toda izid tokratnih volitev jasno kaže, da je domet njenih političnih somišljenikov precej omejen. Zmernejši prvokategornik z možnostmi za vstop v Belo hišo pa se mora v republikanskih vrstah šele izoblikovati.
Foto: Reuters
