Pismo bralke: Odgovor kabinetu predsednice vlade

bratusekSpoštovani!

Hvala za vaš odgovor na moje pismo. Vendar pa mi v njem žal niste posredovali odgovorov na moja vprašanja, pobude in razmišljanja.

Iz vašega pisma lahko povzamem, da gledanje na družino (in posledično zakonodajo) spreminjate zaradi dejstva, da je danes vse več družin ne-klasičnih, torej brez očeta in mame. Kot sami navajate, ob pomoči statističnih podatkov, trenutno stanje na področju družinskega življenja ni rožnato. A prilagajanje zakonodaje zaradi teh dejstev se lahko izkaže (in se najverjetneje bo, če boste pri tem vztrajali) za zelo zgrešeno. Vsi starši pri vzgoji svojih otrok spoznavamo, da moramo otroku postavljati meje, ga vzgajati za to, kar menimo, da je najboljše zanj, mu včasih tudi kakšno stvar odreči … Ne prilagajamo svojih odločitev in mej otrokovim željam in razpoloženju, na čemer temelji nekoč tako zelo opevana permisivna vzgoja, za katero vemo, kam je pripeljala. Torej lahko rečem, da je pot, na kateri zakone sprejemamo oziroma prilagajamo gled na trenutno stanje, napačna; potrebno je prizadevati si za tisto, kar vemo, da je najboljše. In za otrokov razvoj je najboljše imeti mamo in očeta! To dejstvo je podprto z raziskavami, vas pa še enkrat prosim za pojasnilo, s čim je podprto vaše mišljenje, da je kakršnakoli oblika sobivanja odraslih in otrok enako dobra (celo boljša?) ob tradicionalne družine. (Naj spomnim, da pojem tradicionalna družina ne pomeni samo družine poročenih staršev, kjer je mama doma, oče pa v službi, ampak pomeni skupnost otrok in njegove mame ter očeta, ki sta bodisi poročena bodisi ne, ne glede na zaposlitveni status mame.)

Zavedam se, da nimajo vsi otroci te sreče, da bi imeli ob sebi očeta in mamo, ki bi ga v ljubezni (med seboj in do otroka) vzgajala in zanj skrbela. A je vendar to tisti ideal, ki ostaja in mora ostati! Kajti če ostanemo brez ideala, kateremu se želimo približati, smo hitro zadovoljni s čimer-koli-že; ali pa, kot v vašem primeru, začnemo cilj, h kateremu stremimo, prilagajati trenutnim željam.

Zato vas pozivam, da namesto, da prilagajate pogled na družino, ker je pač vse več razvez, vse manj rojstev, vse več zaposlenih žensk/mam, sprejemate zakone, ki bodo spodbujali ideal, vodili k njemu, ga omogočali… Začenši s skrbjo za bodoče zakonce – da bi bilo več trdnejših in trajnejših zvez; podporo (bodočim) staršem – da bi se lahko in lažje odločali za otroke; prijaznejšo politiko dela – da bi lahko vsak zaslužil in preskrbel družino; odpravo “pozitivne diskriminacije” navidez enostarševskih družin (ki so to le takrat, ko je potrebno uveljavljati otroški dodatek, plačilo vrtca…); pomoč zakoncem v stiski – marsikatera družina bi obstala skupaj, če bi le imeli možnost rešiti težave…

Omenjate štiri modele družinske politike, ne navajate pa, katerega oziroma kakšnega imamo v Sloveniji. Sodeč po zadnjih sprejetih ali načrtovanih zakonih imamo anti-družinskega/anti-natalističnega/anti-tradicionalnega. Saj se zdi, da se nagiba k temu, da družina ne bi bila tradicionalna (glej opis zgoraj), da ne bi rojevala otrok in da konec koncev sploh ne bi bila več družina, ampak (včasih kar naključna) skupnost odraslih in otrok.

Iz tabele, ki ste jo priložili (Tipi družin, popisi prebivalstva) je jasno razvidno, da je skupnosti očeta, mame in otrok(a) še vedno več kot polovica (leta 2011 50,6 %). Mar torej zaradi manjšine spreminjamo zakone oziroma zakone prilagajamo manjšini? Ter s tem spodbujamo drugačne oblike sobivanja staršev in otrok?

Ni mi jasno, kako bi lahko raznovrstnost družinskih oblik tradicionalno družinsko skupnost nadgrajevala, kot trdite. Saj je ta skupnost sama po sebi “popolna” – nudi tisto, kar otrok za svoj razvoj najbolj potrebuje – tako mamo kot očeta. In da – raznovrstnost oblik sobivanja odraslih in otrok podcenjuje in ogroža tradicionalno družino! Jemlje ji njeno mesto, ki ji pripada – mesto najboljšega življenjskega okolja za otroka; družine, kjer sta zaposlena oba starša, ostajajo brez otroškega dodatka, za vrtec plačujejo vse več, brezplačna šola že dolgo klesti družinski proračun, mame vse težje dobijo zaposlitev, zaradi več otrok (bodočih davkoplačevalcev!) bodo plačevale večji nepremičninski davek…

In še enkrat, kot že v prvem pismu, vas pozivam: če prilagajate trenutnemu stanju področje družinske politike, prilagodite tudi področje davkov (vključno s predvidenim davkom na nepremičnine, ki bo precej bolj kot marsikoga drugega prizadel številčnejše družine, ki potrebujejo večja stanovanja), področje lastnine (vključno s prihranki, ki jih skrbne družine dajejo na stran za prihodnost otrok, zaradi njih pa izgubljajo otroški dodatek, plačujejo več za vrtec), področje gradnje (priti do svojega stanovanja je za mlado družino skoraj misija nemogoče), področje sociale (vse več ljudi ne zmore živeti od svojega, pogosto neplačanega, dela)…

Modernost in naprednost družbe se ne kaže v nekritičnem sprejemanju vsega, kar prinese čas in (samo)volja ljudi, ampak v tehtnem razmisleku, kako lahko kot družba sploh obstanemo in živimo znotraj kulturno in narodnostno tako raznolikega področja, kot je Evropa! Zato, prosim, poskrbite malo bolj za tiste, ki omogočajo obstoj naši skupni Sloveniji; sprejmite ukrepe, s katerimi boste spodbujali in zaščitili družino “kot eno največjih vrednot in temeljno celico naše družbe”, namesto da to rušite!

Marija Burnik