Vlada Republike Slovenije je na svoji seji sprejela t.i. zakon o davku na nepremičnine. Pred tem so predstavniki verskih skupnosti (tudi Rimokatoliške Cerkve) poudarjali, da bodo zoper zakon, če bo sprejet v parlamentu sprožili postopek pred ustavnim sodiščem, če bi vlada v njem obdavčila tudi sakralne objekte. Do tukaj vse lepo in prav oziroma kristalno jasno. Kot kristjan vem, da bom moral ob morebitni obdavčitvi cerkvenih nepremičnin tudi jaz plačevati davek, ki ga bo župnijam in drugim cerkvenim organizacijah zaračunala država. Saj smo cerkev oziroma župnija ljudje oziroma njeni verniki.
Strinjam se, da cerkve in kapele, kot verski objeti ostanejo oproščeni davka. Strinjam pa se tudi, da je dobro, da se obdavči župnišča, samostane, dvorce in druge nepremičnine v lasti Rimokatoliške cerkve. Zakaj? Zato ker bo naša Cerkev s tem zakonom dobila brco v zadnje tri črke. Večina naših duhovnikov se pritožuje že sedaj, kako težko vzdržujejo cerkve in župnišča, ki so jim naloženi v upravljanje. Koliko sami naredijo zato, da jih lahko obnovijo ne vemo, lahko pa sklepamo, da so zelo iznajdljivi in da so jim farani še vedno pripravljeni velikodušno pomagati, kot »uboga vdova«, ki je vrgla svoja dva novčiča v tempeljsko zakladnico.
A sprašujemo se, ali ni morda to potuha nas vernikov do naših duhovnikov? Ko duhovnik reče, da se bo kaj obnavljalo, se ljudje zganejo in začnejo prispevati po svojih močeh in v skladu s svojo skrbjo za ohranitve naše kulturne dediščine. Res je, naši duhovniki morajo biti pri obnovah objektov zelo iznajdljivi, saj jim država oziroma občine dokaj redko priskočijo na pomoč s sofinanciranjem raznih obnov. Pri tem jim v tem prispevku polagamo na srce, naj ob tem novem davku ne vpijejo in tarnajo, kako je vse izgubljeno, kako se nič ne da narediti. Raje se naj zresnijo in si nalijejo čistega vina. Veliko vernikov, kakor smo dejali že prej, rado daruje za cerkvene oziroma župnijske potrebe, a so pogostokrat tarča kritik, češ kaj podpirate »farje«, saj imajo dovolj denarja. Seveda ga ima marsikateri župnik dovolj, ampak to samo zaradi darov vernikov.
Sedaj pa spoštovani duhovnik, župnik, opat, škof, tvoja naloga je, da ta denar, ki ga verniki zaslužimo s svojimi rokami, čim bolj smotrno porabiš. Pri tem duhovnikom ne oporekamo njihovih avtomobilov, robotov za košnjo trave in podobnih večkrat tudi luksuznih reči. A ko včasih vidim s kakšnim voznim parkom in za kakšne stvari duhovniki trošijo naš denar, mi postane slabo. Takrat bi najraje postal Kristus iz evangelija, ki prevrne razne stojnice v templju, da bi počistil nesnago, ki se je skozi čas nabrala. Takrat si želim, da bi tudi mi imeli v slovenski cerkvi, našega Frančiška. Njega, ki bo znal prazna župnišča spremeniti v stanovanja za mlade družine, ki bi lahko s svojim delom skrbele ne samo za urejeno okolico župnišč in cerkev, ampak bi tudi aktivno pomagale pri delovanju župnij. Frančiška, ki bo znal vsa velika samostanska poslopja, ki so sedaj prazna, ali pa napol prazna, spremeniti v centre za pomoč brezdomcem in ljudem v težki socialni stiski, tudi s tem, da jim bo nudil streho nad glavo in jih z delom (tudi prostovoljnim) zaposlil, da se bodo ti ljudje čutili zaželene in koristne v družbi. In to tudi za ceno tega, da bi kakšen samostanski red moral spremeniti svoje poslanstvo. Čeprav smo verniki in vernice koštruni in ovce v čredi, ki jo pase naš papež Frančišek, pa to ne pomeni, da nimamo glave s katero moramo razmišljati, saj je nimamo samo zaradi teže. Že papež nam daje zgled s tem ko posnema sv. Frančiška Asiškega.
Spodbujajmo duhovnike, bodimo strogi do njih, tudi glede porabe našega denarja. »Brcnimo« naše pastirje v zadnje tri črke in dajmo jim pogum, da bodo znali smotrneje porabljati naš denar, naj postanejo bolj aktivni, naj jih ne strah v opuščena župnišča naselit mladih krščanskih družin ali pa župnišč namenit kakšnim drugim župnijskim dejavnostim. Cerkev smo vsi in župnija smo vsi njeni verniki, duhovnik je samo njen upravitelj, ki s sabo na drugi svet, tako kot vsi ostali, nese samo šest desk in svoja dela, ki jih je naredil v življenju.
Vinko Skitek, Vrhe pri Slovenj Gradcu
Foto: Mario Plešej
