Kako bo, ko bo duhovnik postal privilegij in bodo maše le v večjih središčih

Z avgustom kar 76 duhovnikov menja svoje mesto
Cerkev v »današnjem svetu« je zamrznjena v nekem drugem času in govori jezik, ki ga je težko poslušati, ker je v njem preveč formalizmov, obrabljenih fraz, svetopisemskih citatov in sklicevanja na papeške izjave. Cerkvena govorica je večinoma dolgočasna in nezanimiva. Pogrešamo pogumnih besed, ki segajo v globino božjega razodetja in presegajo cerkveno korektnost.

Duhovnikov je čedalje manj. Kako bo, ko bo duhovnik postal privilegij in bodo maše le v večjih središčih? Kako bomo predali vero prihodnjim rodovom?

Zadnje mesece sva bila z možem udeleženca tečaja Alfa, ki ga organizira Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec. Tri mesece smo se v malih skupinah tedensko dobivali in spoznavali temelje naše vere.

Cerkev je taka, kakršni smo njeni člani, ne le škofje in duhovniki

Zakaj sem na tem svetu? Kdo je Jezus? Ali je res vstal od mrtvih? Kaj je greh? Kdo je Sveti Duh? Ali mi Bog govori po Svetem pismu? To so nekatere od tem, ki jih obravnava tečaj Alfa. Na zadnjem srečanju, s katerim se tečaj zaključi, se ustavimo pri temi: Kaj pa Cerkev?

Veliko ljudi poznam, ki pravijo, da so verni, vendar za izražanje svoje vere ne potrebujejo cerkve (pisano z malo, torej stavbe) niti Cerkve (pisano z veliko, torej skupnosti). Različni razlogi pripeljejo do tega, da se ljudje obračajo stran od Cerkve, čeprav priznavajo Boga in pravijo, da imajo z njim oseben odnos. Eden od teh je gotovo ta, da je tudi Cerkev odraz človeštva. Je ravno tako grešna, dela napake in je daleč od popolnosti.

Mnogo ljudi od Cerkve odvrača razkorak med tem, kar se v cerkvi pridiga, in tem, kako v resnici živijo kleriki, pa tudi vsi, ki se imenujemo kristjani. Vsi se verjetno še spomnimo, kako je finančni polom mariborske nadškofije vplival tudi na osip vernikov in na ugled slovenske Cerkve nasploh.

Človek lahko resnično živi vero le v skupnosti, pa če si Slovenci to še tako težko priznamo

Vsi ti razlogi so lahko čisto legitimni, da se nekdo odloči svojo vero živeti zunaj institucije, ki ji pravimo Cerkev. Toda ali je to res vera v pravem pomenu besede?

Čeprav je odnos z Bogom osebna stvar, vera ne more biti zasebna stvar. Svoje vere ne moreš živeti, če ne živiš v odnosu z drugimi. Če torej nisi del skupnosti. In skupnost je takšna, kakršni so tisti, ki jo sestavljajo. Za Cerkev smo torej odgovorni vsi, pa če se tega zavedamo ali ne. In zdravje skupnosti, ki ji pripadamo, je odraz zdravja vsakega posameznika.

Pomemben vidik, ki ga vse prepogosto spregledamo, je namreč ta: tako kot država niso samo politiki in tisti, ki nosijo odgovornost, temveč smo država vsi državljani, tako tudi Cerkev niso samo škofje in duhovniki, temveč smo Cerkev vsi kristjani.

Zakaj je ta premik v miselnosti težko doseči?

Slovenci smo znani po tem, da se otepamo vodenja in to raje prepuščamo drugim, potem pa s prstom kažemo, kaj vse tisti, ki vodijo, delajo narobe. Toda že trideset let imamo samostojno državo in čas bi bil, da ponotranjimo dejstvo, da smo za svojo prihodnost odgovorni sami. Za prihodnost naše države in za prihodnost naše Cerkve.

Kaj pa, ko bo duhovnik postal privilegij?

Starejši generaciji je verjetno dobro znana misel:

»Po duhovniku vera gor, po duhovniku vera dol.«

Simon Potnik, župnik v pastoralni zvezi Slovenj Gradec, vrača žogico in pravi:

»Po ljudeh vera duhovnika gor, po ljudeh vera duhovnika dol.«

V bistvu ima prav. Duhovnikov je čedalje manj. Na koga bomo kazali s prstom, ko bo duhovnik na župniji postal privilegij in se bomo k maši vozili v večja središča? Kako bomo predali vero prihodnjim rodovom?

Vsi smo Cerkev.