Te dni zaznavam hrup ob »stresnih testih bank« in razmišljam koliko laži nam bodo oblastniki in mediji zopet natresli ob predstavitvi »rezultatov«, ki gotovo ne bodo resnica.
Življenje in izkušnje nas učijo, da resnica in svoboda na »izpitu« bivanja ne malo krat padeta, a kljub temu resnica obstaja, čeprav je večkrat ne spoznamo in je nedoumljiva. Z veliko truda in potrpežljivosti resnico lahko razkrijemo, torej je in jo lahko predstavimo. Kaj pa laž? Se laž, ki je aporija ali sofizem, nekaj kar ni res, zgolj navidezen, varljiv in nerazrešljiv dokaz ali trditev nečesa, lahko predstavi? Ne, po navedeni definicije pod nobenim pogojem, saj je aporija, in jo moremo in moramo samo razkrinkati. Morda je za koga laž upanje, ki gradi na nestvarnih predstavah bodočega stanja, brez jamstva in preverljive možnosti uresničitve, zgolj element vere z nično verjetnostjo. Gotovo pa laž ni pričakovanje, ki mora temeljiti na realnih predpostavkah z visoko stopnjo verjetnosti uresničitve. Lahko bi tudi rekel, da je laž iluzija, ki gradi na obljubah neuresničljivih možnostih, je prevara, izmikanje, potvarjanje, zamolčevanje, prikrivanje, zavajanje, aroganca, hlepenje, nastopaštvo, hinavščina, sprenevedanje, neiskrenost… Vsekakor je laž nekaj slabega, od hudega, in se ne more predstaviti, zato smo po vesti dolžni in jo moramo razkrinkati, onemogočiti, obelodaniti in kaznovati.
Vem, da je resnico včasih težko spoznati, vendar osvobaja, če jo priznamo in spoznamo, pogosto pa tudi boli. Resnice zato nikoli ne bi smeli preganjati, ker ni od hudega, od hudega so lahko zgolj slaba dejanja in laž, ki žali in bremeni. Velja za vse in vsakogar, tudi na ravni države in politike. In prav laž v vseh svojih neštevilnih oblikah od prikrivanja, zamolčevanja, potvarjanja…, je značilnost boljševiško-komunistične doktrine; to je tudi razlog, da nikoli nisem cenil ne spoštoval režima, ki nam je vladal po bratomorni vojni, in me žalosti, da to doktrino levi oblastniki še vedno prakticirajo, četudi trdimo, da imamo demokracijo v kateri je laž bolj obvladljiva. Zakaj imamo še vedno zaprte seje, zaupne dokumente, prisluhe, varovanje zasebnosti za kriminalna dejanja, ne obsojene vojne zločince…, če imamo republiko – stvar javnosti, ljudstva, ki je na oblasti. Je ljudstvo res na oblasti, če ne sme zvedeti za krivce finančne, gospodarske, oblastne in socialne polomije države. Je ljudstvo na oblasti, če pred javnostjo institucionalno skrivamo kriminalna dejanja pod krinko varovanja zasebnosti in varstva osebnih podatkov, če v govoru in dejanjih ne velja da je: »da, da, ne, ne; kar je več kot to je od hudega« (Mt 5,37)?
Ni potrebno veliko iskati primerov laži, ki smo jih deležni navadni državljani s strani trenutne oblasti in medijev, v vseh mogočih oblikah, ki sem jih omenil zgoraj, in še drugih. Menda oblastniki od zakonodajne, izvršne do sodne oblasti in mediji ter bankirji in podjetniki v besedi in sliki ja niso otroci, ki včasih lažejo, da bi pritegnili pozornost, oziroma fantazirajo, da bi dosegli ali rešil nekaj česar (še) niso sposobni in zmožni. Ne, niso otroci, ampak bi naj bili odgovorni odrasli, ki morejo in morajo znati ločiti med prav in narobe, med dobro in slabo, res in laž, če so sposobni in pošteni vodje. Trdim, da niso ne pošteni in ne sposobni, in bi jih ljudstvo demokratične republike moralo zamenjati na izrednih svobodnih volitvah takoj in sedaj, ko spoznavamo njihovo lažnivost. Lažejo zaradi svoje grešnosti: napuha, pohlepa, grabežljivosti, nevoščljivosti in drugih poglavitnih sedmih grehov. Pri tem je grešnost lenobe še najmanj prisotna, saj so izrazito nagnjeni k »pridnemu delanju neumnosti«, kar pa je izredno škodljivo početje. Ker niso otroci, bi lahko rekli, da je njihovo početje in laganje posledica psihopatije, abnormalnosti po K. Schneiderju, ko uveljavljanja željni psihopati zaradi neurejenosti, nezmožnosti, pregrešnosti in odsotnosti nravnega čuta za prav in dobro delajo narodu in državi škodo trenutno in za več rodov naprej. To je pa od hudega, in tako laž je potrebno razkrinkati in akterje kaznovati, lustrirati.
Zadnji primer laži, ki me je napeljal na pisanje tega sestavka je »reševanje bančne luknje« in prenos slabih terjatev na posebno banko ter hinavčenje o razkrivanju akterjev ter kaznovanju povzročiteljev, hudodelcev do davkoplačevalcev. Da nekoga preganjajo zaradi nekih nejasnosti v malem je prav. Naj se izkaže resnica in to hitro, ne da se človeka muči desetletje. Če se resnica ne more kmalu nedvoumno izkazati, je bolje, da se ga oprosti, kot da se ga po krivem obsodi. Da pa se ne preganja zlo nastanka več milijonske in milijardne »finančne luknje« in prikriva akterje ter odgovorne na vseh nivojih, to pa je zločin. Zločin, manjši sicer od prikrivanja tistih »lukenj« s pobitimi po Sloveniji od Hude jame do drugih grobišč med in po koncu druge svetovne vojne, a vendar tudi usoden za državljana, ki bodo nič krivi morali poravnavati zapitek in trpeti posledice neodgovornosti in zamolčevanja ter okoriščanja uveljavljanja željnih psihopatov. Razumem, da brez tveganja razvoj in napredek zamreta. Zato je pri poslovanju z denarjem in fizičnimi atributi tveganje prisotno v mejah verjetnosti za uspeh. To ni upanje, to je pričakovanje. Tudi razumem, da vsi posli niso vedno uspešni, ne sme jih pa biti toliko, da ogrozijo poslovanje in pride do »poloma«. Vse eno, ali na nivoju države ali podjetja. Ne razumem in ne odobravam pa, da posli niso transparentni, rezultati javnosti dostopni, krivci za »polom« pa ne razkriti. Prikrivanje krivcev pred javnostjo za »polom« in slabo vodenje ter izvrševanje nalog od državnih organov do posameznikov zadolženih za javno dobro pa ocenjujem kot zlo, kot laž, kot hudo, ker je nekaj slabega in vredno obsodbe. S stališča državljana, je takšen odnos akterjev do davkoplačevalcev, še prav posebno obsojanja vreden, saj bodo prav nič krivi davkoplačevalci morali plačati in poravnati nastale izgube, ne da bi zvedeli kdo je kriv za nastalo situacijo. »Poznavalci« in »odgovorni strokovnjaki« trdijo, da se ne bo nič zgodilo, nič spremenilo. A res? Kje pa imamo jamstvo, da se ne bo nič zgodilo v bodoče, če bodo ostali na »oblasti« isti ljudje? Še naprej se bodo bremena »poloma« nekaznovano prenašala na nedolžne. Še naprej bodo niti oblasti vlekli isti ljudje in z lažmi prali možgane državljanom tudi na tako primitiven način, da jim po dva dni mediji ponujajo »dobrega« moža Miklavža in Cocacolinega Božička za praznik rojstva Jezusa Kristusa, vsak dan decembra pa sovjetskega Dedka mraza. O, G. Orwell, res si imel prav. Berite »Zidove« B. Turka, in spoznali boste kako za »zidom« smo državljani, ko vedno znova nasedamo boljševiškim lažem in pozabljamo zakaj smo se borili za samostojno »res publicus« Slovenijo in razkrinkanje laži prejšnjega režima.
Nikar ne upajmo, da se bo vse še uredilo, kajti upanje je kot želja, ki se ne uresniči, ampak ukrepajmo, ki je hoteti, to je moči. Ukrepajmo množično, poenotimo cilje desnice in pozabimo na zamere in zahtevajmo predčasne volitve. Evropi je vse eno kdo je na oblasti, levi ali desni, samo, da je mir in ljudstvo obvladljivo. Nam državljanom pa ne sme biti vse eno kdo je na oblasti. Zrušiti moramo laž in povrniti zaupanje v poštenje in pravičnost na vseh ravneh. Bleferje, kriminalce in vse vrste škodljivce pa odstraniti od vzvodov oblasti in poslovanja, da si povrnemo ugled in dobro ime. Evropa nam bo ploskala in ljudstvo se ne bo balo vrnitve v sive čase boljševizma, ko je svoboda bila samo beseda in ne dejanje.
Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale
Foto: Flickr
