Ideali in idoli nas motivirajo, porazi in neuspeh potrejo. Ali res verjamemo v to sintagmo? Ideali so človeku nedosegljivi želeni cilji, a kljub temu sebe in svet najraje vidimo takšne(ga) kot smo si (nam je) všeč in si želimo, da bi takšni(en) bil-i. Zato nasedamo lepim besedam, obljubam, pričakovanjem…, in smo nemalokrat žrtve nepreverljivih in nepreverjenih trditev, polresnic, reklam, propagande, floskul, lažne naklonjenosti, skrbi, zaščitništva… Radi se poveličujemo, kažemo boljše, sposobnejše, kot v resnici smo.
Nekoč sem zapisal: »Idealizem je kot pesništvo, dviga duha, a kruha ne da; nasprotno realizem da kruh, a tudi trpljenje«. Idealizem je tudi prvina vere, tega imaginarnega pojma, ki z verjeti nima zveze. Vera v… ima različne “obraze” ljudi. So eni, ki za vero rabijo dokaze ali spodbudo (Pismo, čudeže, razodetja, obrede, zapovedi, dogme, skrivnosti, dobrohotno naklonjenost…) in je zato njihova vera šibka. So drugi, ki so deležni, rekli bi, milosti vere in zato upajo in je njihova vera močna. Običajno so to naivni ljudje. In so takšni, ki sprejemajo nedoumljivost sveta, ne da bi pričakovali nagrado ali kazen za svoje ravnanje v življenju in je zato njih vera trdna. Kadar pa govorimo o “verjeti v nekaj”, to ni vera, ampak prepričanje, da je nekaj na stvari ali besedi, pa čeprav pogojno, vendar realno dosegljivo in je v to vredno, koristno ali iz zaupanja dobro verjeti. Na to resnico pogosto pozabljamo, ko ocenjujemo druge ljudi s katerimi imamo opravka in zlahka postanemo krivični, pristranski in neobjektivni, zakaj veliko je stvari, v katere verjamemo brez jamstva ali poznavanja in smo lahko v zmoti mi ali sogovornik. Vzemimo za primer našo reakcijo do nekoga, ki ni takšen kot je videti in se kaže (ali se dela oz. se tako »drži«) in smo ga takšnega sprejeli, ker pač verjamemo vanj. Za malenkostno odstopanje, odklon, spodrsljaj, spremembo od pričakovanja, pa bomo takšnega obsodili in mu ne verjamemo več. Pri nekom drugem nas podoben odklon ne moti. Tako duhovnika, ki prekrši celibat z enim spodrsljajem, grajamo in obsojamo. Nasprotno zapeljivca, ženskarja, za podobno dejanje ne obsojamo, četudi njegovega ravnanja ne odobravamo.
Obstaja pa velika nevarnost za “trezno” presojo življenja (z drugimi besedami: za razumno ravnanje), če mešamo pojma vera in verjeti in dobimo idoliziranje (sem spada tudi mitiziranje). Idoliziranje je pogubno za svobodo posameznika, ker ga dela odvisnega in podredljivega. To posebno velja v ideologijah, športu in politiki. Vodje radi vidijo, da ljudje “cenijo vrline” resničnih, namišljenih, izmišljenih in “konstruiranih” posameznikov, ker tako lahko manipulirajo z naivno, brez privzgojenih vrednot in neosveščeno množico. To je temelj obvladovalcev in bleferjev, ki z manipulacijo, obljubami in upanjem izrabljajo druge za svoja hotenja in koristi. Nič novega, a vedno učinkovito «orodje« zavajanja. Lenin je zapisal, da morajo boljševiki za dosego in ohranjanje oblasti upoštevati in izrabiti dejstvo, da so: »Ljudje vedno žrtve prevare in samoprevare (zaupanja), dokler tega ne spoznajo; vendar je takrat že prepozno za ukrepanje.« (V.I. Lenin: Trije izvori in trije sestavni deli marksizma. CZ, 1949, str. 57, ipd.) Temu citatu moremo dodati pozitivno misel državnika R. Regana: »Zaupaj, a preveri!« in latinski izrek: »Fallitur visus, fallitur visio«; po domače. nič ni tako kot se zdi.). Deidoliziranje je zato težaven in večkrat neželen proces razgradnje fiksiranih predstav, ki jim celo argumenti težko pridejo do živega. Zakaj? Ker je vztrajanje za “okopi (s)poznanega” (pa četudi zgrešenega) manj naporno ter je podobno ravnanju po “liniji najmanjšega odpora”, kot pa mučno spoznavanje resnice, prav in dobro. Še najlažje deidoliziramo s sproščenim odnosom v razgovorih, ko posameznika sprejmeš (in mu daš to vedeti) kot sebi enakega, brez predsodkov o različnosti (ker to dejstvo zamolčiš). Čeprav je to v bistvu proces za novo idealiziranje, vsaj začasno sprošča in osvobaja “zasvojenca” družbeno pogojenih spon in omejitev v odnosih med ljudmi in deluje pozitivno, ker odpira možnost za spoznanje, da ni vse ravno tako, kot se sliši ali reče, in da obstajajo različni pogledi in možnosti razumevanja “edine resnice”.
Pa si v luči zgornjih razmišljanj poglejmo trenutno razdvojeno stvarnost v Sloveniji na nekaj vpijočih primerih kot so: evforija ob dosežkih športnikov na zimski olimpijadi, sovražno razpoloženje dela državljanov do vodje SDS Janeza Janše, zavajajoče odklanjanje pomoči EU (»trojke«) za izhod iz krize, obujanje in nostalgija dela javnosti za preživelim komunističnim sistemom, boj za in proti referendumu o Arhivih, pozitivistično gledanje na »uspehe« nove vlade mimo dejstev in argumentov, maličenje razlogov za nastanek »finančne luknje«, brezsramno medijsko zavajanje javnosti z neobjektivnimi in pristranskimi trditvami ter vsiljenimi ideološkimi spori, ciljno usmerjenimi in populističnimi sodnimi preiskavami, sodbami in »izsledki« komisij brez oziroma z epilogi, ki vzbujajo lažni vtis pravičnosti, objektivnosti in poštenja, in še bi lahko našteval razloge in pojave delitve naroda.
Kdo so »žrtve« in kdo »krivci« takšnega stanja v državi? Mi vsi. Je tovrstna »problematika« produktivna, donaša k novo ustvarjeni vrednosti, odpira nova delovna mesta, sproža investicije z višjo dodano vrednostjo, veča BDP, usmerja umske zmogljivosti državljanov k inovacijam in večji storilnosti, poenostavlja birokratske postopke in zagotavlja sprejemanje preudarne in dodelane zakonodaje, dviguje osebni standard in satisfakcijo posameznika ter samozavest državljanov. Dajte no! To politično, zakonodajno, sodno in izvršno prerivanje, posebno v času med rednimi volitvami, ljudi samo bega, poneumlja in dela apatične. Nikar se zato ne čudimo, da ljudje hočejo raje »igre«, šport, proslave in podobne neproduktivne aktivnosti, namesto da bi jim ponudili zavzemanje za pozitivne vrednote, jih ustrezno motivirali in preusmerili pozornost na aktivnosti za višjo in boljšo kakovost življenja. Ne trdim, da športni olimpijci niso vredni pozornosti, vendar bi raje videl in slavil gospodarske »olimpijce«, uspešno vlado z vidnimi in dokazljivimi in ne namišljenimi rezultati brez lažne samohvale, stabilno finančno situacijo države brez tragičnih zablod preteklega ravnanja, učinkovite sodnike in hitre sodne postopke, dodelane zakone in podzakonske akte, višjo zaposlenost in plače, manj prikritega(?) prelivanja narodnega bogastva v nepoštene »žepe« in tovariškega dogovarjanja, utišanje udrihanja čez Cerkev in razpihovanja verske nestrpnosti, pa še kaj.
Hočem povedati, da se naša država izgublja v nepomembnem in zanemarja pomembno, da nima kompasa, ki bi kazal v pravo smer. Če pa kdo kaj zna in ve kako in kaj bi bilo za državo dobro, ga iz nevoščljivosti, ideološke pripadnosti in spoznanja lastne nesposobnosti, pa tudi nezasluženih privilegijev, oviramo, onemogočamo, naivne ljudi in volivce pa vodimo žejne in sprte čez vodo bivanja. Se vam ne zdi, da bi bilo dobro opustiti to več desetletno boljševiško doktrino obvladovanja naivnih državljanov z lažmi, zavajanjem, zamolčevanjem in pranjem možganov s prakso strpnega, razumnega in preudarnega ločevanja pomembnega od manj pomembnega.
Torej. Kaj bi nam razumen, razgledan in izkušen človek, državljan uspešnih držav rekel? Kakšen nasvet bi nam dal? Naj gremo po poti Ukrajine z vsenarodno vstajo zoper krivce slabo obvladovane mlade države? Ali pa bi nam modro svetoval dva prva nujna ukrepa za stabilizacijo države in njen razvoj. Morda takšna. Prvič. Povsem in brez čejev ter prekrivanja arhivskih komisij odprite arhive in končno zaključite zgodovino krivcev in žrtev ter tako pomirite strankarske razprtije in prepire ter ustvarite pogoje resnične demokracije evropskega tipa. Drugič. Če ne zmorete dovoliti lastnim sposobnim voditeljem, da vam rešijo probleme zavožene preteklosti, takoj pokličite pomoč EU katere članica ste (»trojko«), ki vas bodo poučili kaj je prav in dobro za stabilno rast, popravo zablod preteklosti in pozitivno usmeritev v naprej po »najnižji ceni«.
Vem, oboje bo boleče in rez pri polni zavesti, vendar lahko z veliko verjetnostjo pričakujemo, ozdravitev rakotvornih preteklih zablod in zločinskosti ter upamo na večjo uspešnost, složnost ter umirjenost pri upravljanju države v naprej. Zakaj bi ne mogli biti srečna država dobrih ljudi, ki sicer niso ravno idealni in tudi nimajo idealne vlade in parlamenta ter sodstva, so pa pravilno motivirani sposobni dvigniti kakovost življenja in znajo ločiti med pomembnim in manj pomembnim.
Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale
