Pahorjeva vlada, ki je leto dni do volitev že prišla do konca mandata, ni pokazala samo, česa se ne sme narediti, ampak tudi to, kaj se mora narediti. Ne zgolj v funkciji ekonomskih reform, temveč predvsem v funkciji političnega delovanja. Zato je nauk za katerokoli vlado, ki bo prišla za Pahorjevo, jasen: v nobenem pogledu ne sme slediti nobeni Pahorjevi strategije, ker bo sicer nastala blokada reform. Slednjega si Slovenija ne more več privoščiti. Poglejmo nekaj teh naukov.
Prvič, mandatar naj ne bo predsednik najmočnejše stranke. Razloga za to sta vsaj dva. Najprej, praviloma je predsednik stranke popolnoma politična figura, ki je sicer morda dober v zagotavljanju političnega ravnovesja in optimizacije političnih procesov znotraj koalicije in v relaciji do opozicije, praviloma pa je opravilno zelo nesposoben in neučinkovit, ko pride do vprašanja gospodarskih reform. Če je njegov cilj zagotoviti svoji stranki dovolj veliko množino volilnih glasov, potem je jasno, da bo vsaka reforma, ki bi zelo pomešala štrene na političnem trgu, vnaprej obsojena na prilagajanje političnim ciljem in s tem na propad. In potem je tu še dejstvo, da si v naslednjih štirih letih zaradi napovedanih zelo šibkih makroekonomskih okoliščin v Sloveniji ne moremo privoščiti, da bi bil predsednik vlade kdorkoli drug kot nekdo, ki bo sposoben delati zgolj reforme. To seveda ne bo mogoče, če bo prostor za debato skrčen zgolj na klasične slovenske levo-desne zgodbe o orožju, domobrancih, komunistični revoluciji itd. Zato naj naslednji predsednik vlade ne bo politična figura, temveč krizni menedžer, ki naj državo rešuje pred stečajem.
Več: Reporter
