V Tunjicah nad Kamnikom na hribu z razgledom stoji lepa baročna cerkev iz leta 1766, ki jo je naročil sezidati Peter Pavel Glavar in jo pomenljivo posvetil sveti Ani. S tem edinstvenim spomenikom se je namreč poklonil svoji materi, ki naj bi ji bilo ime Ana (resnično ime žal ni znano) in ki ga je kmalu po rojstvu pustila na pragu župnišča v Komendi. Kljub takim skromnim začetkom je življenje Petra Pavla Glavarja pustilo veliko ter pomembno sled ne le v rojstni Komendi, temveč tudi v zgodovini slovenskih dežel vse do danes. Drugega maja mineva tristo let od njegovega rojstva in ob tej priložnosti je prav, da se ga spomnimo kot zaslužnega med velikani slovenskega naroda.
Ivan Pregelj je v romanu pripovedoval o Glavarjevi mladosti
Slovenski pisatelj Ivan Pregelj je leta 1922 izdal roman z naslovom Peter Pavel Glavar, v katerem pripoveduje o Glavarjevi mladosti. Zasnoval ga je delno po informacijah iz serije biografskih zapisov Slavni Slovenci Ivana Vrhovca leta 1885 v Ljubljanskem zvonu. Vrhovec je informacije pridobil iz Rechfeldovega in Stratilovega življenjepisa P. P. Glavarja ter iz župnijskega arhiva v Komendi. V obeh pripovedih o Glavarjevem življenju sta enaka potek in dokaj doživljajsko podajanje dogodkov. Tako Pregelj svojo pripoved začne s skoraj filmskim opisom njegove bežeče matere, ki je svoje nezakonsko dete pustila na pragu komendskega župnišča, kjer ga je takratni župnik našel dal v oskrbo družine Jeras.
Zgodovinska resnica je, da je bil Glavar nezakonski sin dekle in komandanta malteške viteške posesti v Komendi, barona Petra Jakoba Testaferrate; rojen in krščen za Petra Pavla je bil v Ljubljani 2. maja 1721. Mati ga je verjetno zaradi strahu pred obrekljivci pustila spet v Komendi, na posestvu njegovega očeta.
Peter Pavel Glavar je šele kot študent dognal, kdo je res njegov oče
Do teh informacij je Glavar prišel v zgodnji odrasli dobi, ko je kot nadarjen in odličen učenec bogoslovja pri jezuitih v Gradcu želel izvedeti svoje pravo ime in rod, da bi bil lahko posvečen v duhovnika. Pred tem je ob pomoči rejniške družine in komendskega župnika obiskoval šolo v Ljubljani kot Peter Pavel Jeras. Prav njegova težka pot do duhovništva, ki mu je narekovala ne le potovanje do očeta na Malti, ki bi potem dobil papeško dovoljenje za posvetitev in morda celo gmotno pomoč od očeta, je osrednja snov Pregljevega romana. Po Stratilovem poročilu naj bi si po končanem teološkem študiju nadel priimek Glavar po priimku svojega očeta (Testaferrata – železna glava), vendar je bolj verjetno, da njegov priimek izhaja iz njegovega vpisa v krstni knjigi iz ljubljanske stolne cerkve svetega Nikolaja, kjer je bil drugega maja 1721 vpisan kot nezakonski sin Bartolomeja (Jerneja) Glovarja, le zapisoval ga je kot Glavar.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Oče ga je lepo sprejel in materialno preskrbel, v duhovnika ga je posvetil senjski škof
Njegova pot na Malto se je začasno ustavila v Senju, kjer se je, čakajoč na ladijsko povezavo, preživljal s poučevanjem otrok bogatega trgovca. Zaradi marljivosti naj bi mu svojo pomoč pri posvetitvi v duhovnika ponudil celo senjski škof, kar je Glavar sicer hvaležno zavrnil in vztrajal na poti k očetu. Po nekem spisu naj bi se z očetom srečal prav na Malti, po nekem drugem pa v Ascoliju v današnji Italiji, kjer je Testraferrata takrat služboval. Biološki oče mu je uredil gmotno stanje in ga dobro sprejel, vendar si podatki niso enotni o tem, ali je bil sprejem zelo oseben. Duhovniško posvečenje so mu tam zaradi rodu sprva odrekli, zato se je po težki plovbi vrnil na Reko, kjer je od senjskega škofa slednjič prejel duhovniško posvečenje in daroval novo mašo v Trstu leta 1744.
Okoliščine pridobitve vseh potrebnih dovoljenj in spregleda zadostne starosti za prejem duhovniškega posvečenja so zavite v nekaj domnev v zvezi s tem, kdo točno jih je priskrbel in plačal.
Po posvetitvi naj bi tudi Testaferrata sam predlagal, da gre Glavar na njegovo posest v Komendo, od koder je od prejšnjih najemnikov duhovnikov menda dobival pomanjkljiva finančna poročila. Po vrnitvi na Kranjsko se je menda poslabšal tudi Testaferratov odnos do sina, ki naj bi mu kljub gostoljubju ukradel nekaj oblek, ki jih je potem srdito zahteval nazaj.
Peter Pavel Glavar je dobil v upravljanje posest v Komendi, kljub vsemu pa ga oče ni priznal za sina
Glavar je hotel prevzeti glavno upravljanje posesti v Komendi od Testaferrate, ki je imel pravico nameščati župnike in kaplane na svojo posest, in po dolgem pogajanju mu je to uspelo, manj uspešen je bil v tem, da ga je poskusil pripraviti do tega, da bi ga priznal za sina. Le njegovo mater je označil za prostitutko in izjavil, da ji je hotel le pomagati iz svoje krščanske dobrote. Tudi zaradi tega se je njun odnos, glede na korespondenco, ohladil zgolj na finančno partnerstvo, iz katerega je sin poskušal dobiti čim več. Leta 1745 je dobil Komendo v upravo pod zelo ugodnimi pogoji, z zajetnim posojilom ter beneficijem. S tem denarjem je Glavar obnovil in povečal župnijsko cerkev svetega Petra v Komendi, Testaferrata pa naj bi priskrbel relikvije svetega Urbana iz Rima, ki so danes v vitrini pod tabernakljem.
Pod njegovo upravo se je v Komendi veliko gradilo in rezbarilo, skrbel je za šolanje otrok
V tem času je župnijska cerkev dobila tudi nov glavni oltar, delo rezbarja Janeza Gabriča, Janez Löhr pa je napravil kipe za novo prižnico. Ob koncu službovanja je dal zgraditi tudi že omenjeno cerkev svete Ane. Ustanovil je beneficij za podporo upokojenih duhovnikov iz fare in dal leta 1752 v zvezi z njim napraviti beneficiatno hišo, v kateri je sestavil knjižnico, obsegajočo okrog dva tisoč enot gradiva. V njej je za časa Glavarjevega življenja delovala tudi šola za mlade, dokler ni bila kasneje prestavljena v župnišče. Poleg šole je Glavar poučeval tudi na domu in za verski nauk napisal kratek katekizem in dragocen župnijski stauts animarum. Hišo je od zunaj s freskami poslikal F. Jelovšek in skupaj s knjižnico, ki vsebuje tudi Glavarjeve rokopise, obstajata še danes.
Nasproti te hiše je Glavar zakupil parcelo z dvema kajžama in v oporoki naročil, naj se iz njegove zapuščine in dohodkov s posesti v Komendi zgradi in oskrbuje špital, ustanova, ki je pomagala revnim in bolnim, kar se je izvršilo leta 1804. Da sta ga zgradila, sta Jožef Tomelj, komendski župnik v najemu, in novomeški prošt Martin Jožef Jabačin po Glavarjevi smrti po oporoki prodala tudi posest v Lanšprežu. Poleg mecenstva umetnosti je Glavar osebno štipendiral nadarjene dijake.
Leta 1766 se je Peter Pavel Glavar preselil v Lanšprež, kjer se je posvečal zlasti čebelarstvu
Veliko se je posvečal gospodarskim temam, sprva predvsem poljedelstvu, kasneje pa še čebelarstvu. Bil je aktiven član Kranjske kmetijske družbe, za katero je redno pisal poročila o novih poskusih v poljedelstvu in čebelarstvu. Leta 1766 je kupil graščino Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem in se preselil vanjo ter se tam še bolj intenzivno ukvarjal s čebelarstvom. Na Dolenjsko se je bil Glavar prisiljen preseliti zato, ker mu malteški viteški red leta 1766 ni podaljšal najemne pogodbe za Komendo. Dokončal in prevedel je razpravo Antona Janše o čebelarstvu in za avstrijsko vlado leta 1768 napisal predlog o izboljšavi čebelarstva v kraljevih dednih deželah, predlagal čebelarski patent za Kranjsko in ustanovitev čebelarske šole v Lanšprežu. V Lanšprežu je Glavar preživel ostanek svojega življenja, umrl je po kratki bolezni 24. januarja 1784 in je pokopan v tamkajšnji kapeli.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Peter Pavel Glavar, rojen kot nezakonski otrok, kar je bilo škandal, je razvil svoje talente in veliko naredil za dobro vseh
Od nekdanje malteške posesti v Komendi iz Glavarjevega časa je do danes ohranjeno skoraj vse. Župnija Komenda, zdaj del ljubljanske nadškofije, upravlja župnijsko cerkev, pokopališče, župnišče, kaplanijo in beneficiarno hišo, v kateri upravlja Glavarjevo knjižnico. Večina stavb je bila pred nedavnim obnovljena. Graščina z vodnjakom in gospodarskimi poslopji za cerkvijo je danes v zasebni lasti. Stavba nekdanjega špitala je danes večnamenska stavba, v kateri med drugim hranijo razstavo kartografa Ivana Selana. Glavarjevo zapuščino upravlja in tradicijo nadaljuje Ustanova Petra Pavla Glavarja, ki v občini Komenda štipendira mlade, se dobrodelno udejstvuje ter podpira kulturno in vzgojno dejavnost, s čimer plemenita zapuščina tega velikega slovenskega moža živi naprej.
Glavar je bil za svoj čas resnično napreden in inteligenten človek, ki je na prvo mesto dajal dobrobit preprostega človeka, za kar se je zavzemal z vsem svojim intelektom in talenti, od poučevanja do pisanja kmetijskih razprav, od dušnopastirske službe do premetenega finančnega pogajanja, vse to pa je vlagal in črpal v skupno dobro. Njegov izvor je bil za tiste čase škandalozen, vendar je dokazal, da je veličina človeka v njegovih dejanjih in osebnosti bolj kot v rodu, kar je močno sporočilo tudi za današnji čas.
Literatura:
- Mihelič, Stane, in Cevc, Emilijan: Glavar, Peter Pavel, v: Enciklopedija Slovenije 3, Ljubljana 1989
- Pregelj, Ivan: Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod, Celje 1983
- Spletna stran Ustanove Petra Pavla Glavarja: https://www.uppg.si/, pridobljeno 28. aprila 2021
- Vrhovec, Ivan: Slavni Slovenci; II. Peter Pavel Glavar, v: Ljubljanski zvon, letnik 5, št. 6, Ljubljana 1885
Foto: Polona Zupančič
