Mogoče bo kdo presenečen, ampak kardinali, ki bodo danes naprej v središču svetovne pozornosti še bolj kot v času od napovedi odstopa Benedikta XVI., niso od nekdaj volili rimskega škofa. Vendar so že skoraj tisoč let edini, ki ga volijo, in vse od leta 1378 ni bil za papeža izvoljen noben nekardinal. Morda zato, ker je Urban VI., ki so ga tedaj izvolili na Petrov sedež brez kardinalskega klobuka, s svojim nerazumnim ravnanjem tako rekoč povzročil sloviti “zahodni razkol”.
Kdo so tokratni volivci?
Kardinalski zbor je v zadnjih stotih letih doživel dramatične spremembe. Če je šlo prej za povsem evropsko združbo, v kateri sta bili več kot dve tretjini Italijanov, je v obdobju po drugem vatikanskem cerkvenem zboru in po kardinalskih imenovanjih Pavla VI. povsem drugače. Na konklavu oktobra 1978, na katerem je bil izvoljen Janez Pavel II., se je prvič celo zgodilo, da je bilo evropskih volivcev manj od polovice (55 od 111). Letošnji konklave bo ponovno imel evropsko absolutno večino, saj je med sto sedemnajtimi kardinali, mlajšimi od osemdesetih let, 61 Evropejcev. Med njimi upokojeni edinburški nadškof (ki pa ni, kot je poročal Dnevnik, odstopil z mesta kardinala) zaradi hudih očitkov na svoj račun ne bo sodeloval na konklavu. Ker v Rimu zaradi bolezni ne bo niti upokojenega nadškofa Džakarte, bo evropskih volivcev šestdeset, predstavnikov vseh ostalih celin pa petinpetdeset. Po konzistorijih Benedikta XVI. se je znova nekoliko okrepil delež Italijanov in se približal četrtini vseh volivcev.
Zato marsikdo pričakuje, da bi utegnil rimski škof po petintridesetih letih spet postati “domačin”. Tudi na Časnikovih straneh smo že pisali o glavnem italijanskem favoritu Angelu Scoli. Zanj vsekakor govori podatek, da je v svoji karieri zasedal obe s papeži najradodarnejši škofiji v dvajsetem stoletju, beneško, od koder so bili Pij X., Janez XXIII. in Janez Pavel I., in milansko, kjer sta pred izvolitvijo službovala Pij XI. in Pavel VI. Toda takšne dominacije, kot so jo Italijani imeli med 1523 in 1978, ko so bili iz njihovih vrst vsi rimski škofje, si danes kajpak ni moč misliti. Že leta 2005 naj bi se z nadškofom iz Buenos Airesa Jorgejem Bergogliem precej v prvo vrsto hkrati prebil kardinal iz Latinske Amerike, kjer je katoličanov proporcionalno največ in ki je glede na to v kardinalskem zboru najbolj podpovprečno zastopana (ob Evropi je edina celina z višjim deležem kardinalov, kot je njen delež med katoličani sveta, mala Oceanija). Bergoglio je med volivci tudi tokrat, le da je star že 76 let. A če se je med možnimi kandidati za novega papeža znašel dolgoletni papabile še iz časov Janeza Pavla II. Francis Arinze, nekdanji prefekt kongregacije za bogoslužje iz Nigerije, star že čez osemdeset let, Argentinca bržkone ne gre odpisati. Seveda je spoštovanja vrednih Latinoameričanov na tokratnem konklavu še veliko več. Recimo kardinal Rodriguez Maradiaga iz Tegucigalpe v Hondurasu.
Zanimiva in raznolika je številčna severnoameriška odprava. Ob največkrat omenjenem francosko govorečem Kanadčanu Marcu Ouelletu, prefektu kongregacije za škofe (zadnji ribičev naslednik Francoz je bil Gregor XI. v davnem 14. stoletju), ne gre zanemariti kardinalov iz ZDA. Njihovim vrlinam je na poti samo predstava, da je njihova država že brez zasedanja Petrovega sedeža dovolj močna, ki zna prevesiti tehtnico v prid komu drugemu.
Zanimivosti, ki se ne morejo ponoviti
Med Azijci na konklavu menda najbolje kaže manilskemu nadškofu Tagleju kot predstavniku ene največjih večinsko katoliških držav na svetu. Možakar je pri šestinpetdesetih letih hkrati drugi najmlajši kardinal sploh. Minili so časi, ko so kardinali postajali najstniki, pa tudi imenovanje praškega nadškofa leta 1900 pri sedemintridesetih letih je precej odmaknjeno. Med Evropejci bi bil precej logična izbira potomec avstrijske plemiške rodbine Christoph Schönborn, ki bi bil ravno prav star in tudi teološko ravno prava mešanica konservativnejših teženj, ki jih kaže predvsem, kadar je na tujem, in liberalnejših pogledov, ki bolj do izraza prihajajo doma v Avstriji (četudi je nedavna pobuda župnikov nastala v prvi vrsti kot upor proti njemu). Vendar se človeku nekako ne zdi verjetna izvolitev drugega nemško govorečega papeža zapovrstjo. Pač pa se je v zadnjih dneh med evropske neitalijanske “upe” prebil še en naš sosed, madžarski primas Peter Erdö. Seveda bi bil prvi madžarski naslednik apostola Petra, svojega soimenjaka.
Za konec velja omeniti, da izvolitev za papeža ali smrt v preteklosti nista bili edini poti iz kardinalskega kolegija. Kar nekaj kardinalov plemiškega ali celo kraljevskega rodu se je odločilo poskusiti srečo v zakonskem stanu, največkrat tedaj, ko so njihovi starejši, za posvetno kariero določeni bratje ali kakšen mlajši sorodnik umrli brez otrok. Najbolj nenavaden tak primer je portugalski kralj Henrik Čisti s konca 16. stoletja. Rekorder je bil že njegov brat Alfonz, kardinal pri osmih letih. Ko pa je v boju padel Henrikov nečak Sebastijan, je bilo stricu šestinšestdeset let. Kot edini moški potomec dinastije je prosil papeža Gregorja XIII., naj mu dovoli poroko. Papež, zaveznik Habsburžanov, ki bi jim v primeru izumrtja dinastije pripadla portugalska krona, ga ni hotel prestaviti v laiški stan. Tudi če bi ga, bi bilo nadaljevanje dinastije vprašljivo, saj je že po dveh letih umrl. Neprimerno bolj ravzpit “prestopnik” iz kardinalskega stanu je kajpak Cesare Borgia, ki ga je papeški oče Aleksander VI. za kardinala imenoval pri sedemnajstih, a mu ni sutana nikdar dišala. Tovrstne zgodbice sicer za vselej pripadajo zgodovini.
