Z ženo sva se odločila del letošnjega dopusta nameniti romanju. Peš sva se odpravila po slovenski romarski poti svetega Jakoba od Slovenske vasi pri Obrežju do Ljubljane. Kakih 150 km (6 dni) po poteh prelepe Dolenjske, med vinogradi, polji, travniki, skozi gozdove, vasi in tudi mesta. Tam, kjer so nekoč hodili slovenski in hrvaški romarji v Kompostelo v Španiji, na grob apostola Jakoba.
Zakonca Metodij in Marjeta Rigler sta skupaj s člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba poiskala starodavne poti od slovensko-hrvaške meje preko Ljubljane do Trsta, jih opremila z ličnimi in dobro vidnimi značilnimi školjkami in nam jih odlično predstavila v vodniku “Kje so tiste stezice, ki so včasih bile?”.
Kaj je včasih gnalo ljudi na tako dolgo pot?
Včasih, tudi v tako temačnem srednjem veku, so ljudje veliko romali. Večinoma so hodili peš. Tudi iz naših krajev so se ljudje odpravili v daljno Španijo v Kompostelo, ki je bila ena od treh (poleg Jeruzalema in Rima) velikih romarskih poti. To je bilo za tiste čase pravzaprav na koncu sveta, kar lepo označuje ime polotoka Finesterre (“konec zemlje”) kakih 80 km od mesta Santiaga de Compostela.
Sprašujem se, kaj je gnalo na tisoče ljudi, da so se odpravili na okoli 2500 km (v eno smer!) dolgo pot ob tako skromni infrastrukturi prevoznih sredstev? Kaj je gnalo ljudi, da so se za več kot pol leta vzeli čas in se prepustili vsakodnevnemu pešačenju, “švicanju” v vročini, prenašanju mraza, dežja, pripeke, da so žulili noge v slabih obuvalih, spali na trdih ležiščih in prenašali mnoge nevšečnosti na poti?
Ali si lahko predstavljate kako majhnega se človek, “opremljen” le s svojim nekaj več kot pol metra dolgim korakom, počuti na začetku 2500 km dolge poti? Kako oddaljen je videti cilj v na “koncu sveta” v Španiji in kako vztrajen mora biti človek, da zmore. Midva sva na začetku le 150 km dolge poti to le bežno zaslutila.
Tudi danes “romamo”
Tudi danes poznamo romanja, a sedaj romamo večinoma kar s sodobnimi načini prevoza: avtomobili, avtobusi, vlaki, tudi z letali. Tako na hitro in na “komot”. Zjutraj se odpravimo do bližnje romarske cerkvice, malo pomolimo, zvečer smo pa že v svoji mehki postelji.
Ali pa pokličemo turistično agencijo, ki nas “dostavi” do romarskega središča, tam se udobno namestimo v hotel, malo pomolimo, vidimo kakšno znamenitost. Za vse na poti poskrbijo drugi, mi samo romamo. Čez nekaj dni smo že spet v zavetju svojega doma. Taka romanja so tudi danes množična in v duhu našega časa: na hitro, brez osebnega napora, brez tveganja, brez spremembe načina življenja. A zdi se … kot da nekaj manjka.
Manjka sprememba
Romanje naj po moje prinese spremembo v življenje. Najprej naj prinese zunanjo spremembo kot je drugačna obleka, hrana, (vsak dan) druga postelja. Romanje naj bo vsaj nekajdneven odmik od vsakdanjega. Romanje naj bo tudi nekaj odrekanja. Predvsem odrekanja vsakodnevnemu udobju in ugodju. Vse to se zgodi avtomatsko, če se na pot odpravimo peš, kjer je treba vse udobje pospraviti v nahrbtnik, ki naj ne bo pretežak, zato je treba skrbno pretehtati (zelo dobesedno!) kaj in koliko vzeti na pot.
Peš romanje je stopanje na pot neznanega: neznane pokrajine, polne neznanih poti in neznanih ljudi. Romanje je tako nujno stopanje na pot zaupanja, zaupanja ljudem, ki jih na poti srečuješ in na pot zaupanja Njemu, ki bo poskrbel za vse kar potrebujemo (Mt 6, 25-34). In to je pravzaprav zelo težko.
Peš romanje je tudi pot iskanja. Najprej prav fizičnega iskanja poti po pokrajini, potem pa tudi pot iskanja smisla (večkrat se človek na poti vpraša, kaj mi je tega napora treba!), pa tudi iskanja poti do sopotnika, do ljudi, ki jih srečuješ, iskanja poti do Njega.
Peš romanje je tudi vzgib za premislek. Peš romanje namreč nudi dovolj časa, samote in tako priložnosti za vpogled v “praznino svoje glave” ter možnosti za postavljanje pravih stvari na prava mesta.
Priporočam!
Priporočam, da že letos stopite na romarsko pot. Peš seveda. Lahko počasi in po stopnjah. Morda za začetek opravite le dvodnevno pot. Toliko, da spremenite obleko, hrano in posteljo.
