V nabito polni cerkvi Sv. Jožefa v Celju je na Mohorskem večeru spregovoril Pedro Opeka, ki na Madagaskarju ustvarja Skupnost dobrih prijateljev.
Povedal je, da je od mame dobil močno usmeritev, da moramo deliti z ubogimi in da lahko to naredimo tudi, če imamo zelo malo. Oče pa ga je naučil delati in to dobro delati. Zaradi tega dobrega dela so mu ljudje zaupali in to zaupanje se je “nalezlo” tudi njega. Zaupanje je postajalo vse močnejše. In kjer je zaupanje, je vse možno.
Ko pa se človek bori za preživetje, kot so se borili ljudje na smetišču v Madagaskarju, nima vrednot. Edina vrednota je preživetje. Potreben je bil čas, da se je razvilo zaupanje. Z eno prildigo jih ni mogel obrniti.
Skozi govor Pedra Opeke se da začutiti jezo ob vsej nepravičnosti, ki obstaja v okolju. Sam pa je izrazito izpostavil, da bolj verjame v ljubezen kot v vsako jezo. Pravi, da dobrota in usmiljenje pri njem vselej premagata jezo. In to velja tudi takrat, ko kateri od čalnov skupnosti naredi, kaj, kar ni prav.
Pedro Opeka je povedal, da je iz slovenske kulture pridobil delovnost iz argetniske pa praznovanje in veselje. Življenje je praznik in delo in to poganja tudi delovanje Skupnosti dobrih prijateljev. Eno od pomenih praznovanj je maša, kjer ljudje pojejo, plešejo ter tako slavijo Boga. In vsi tudi zelo pozorno poslušajo pridigo. Pedro je rekel, da govori v njihovem jeziku. Mislil je malgaščino in verjetno je tudi mislil, da govori tako, da je blizu ljudem in ga razumejo. Poudaril je, da če gremo od maše domov enaki in ne boljši, potem to ni pravo doživljanje maše. Zelo močno se je dalo začutiti, kako sam Pedro Opeka živi in dela iz vere v živega Boga.
Eno od vprašanj se je dotaknilo tudi krize v Sloveniji. Rekel je, če je v Sloveniji kriza, potem moramo za Madagaskar izumiti novo besedo. In dodal, da ne delamo le za denar, delo samo naredi človeka. Če delamo le za denar, se ne smemo čuditi, da smo v krizi.
Skozi celoten pogovor in tudi blagoslov na koncu je res seval njegovo veliko zaupanje v dobro, v človeka in seveda v Boga.
Foto: Danilo Kozoderc
