Ljudje smo si različni, to čivkajo že vrabci na strehi. Najbolj se različnost pokaže tedaj, ko je potrebno oceniti neko osebo, ne glede na to ali je ta oseba še živa ali pa je ni več med nami. Marsikateri Slovenec bi kot iz topa ustrelil, da je največja kontroverzna osebnost maršal Josip Broz Tito, a nekaj 400 km južneje zadeva ni več tako preprosta. Skrivnost partijske knjižice št. 0004 je še danes aktualna in v mnogih pogledih prekaša Titovo kontroverznost, pripadala je Milovanu Đilasu.
Đido
Za njegov življenjepis bi potrebovali kar precej debelo knjigo, pa še ta bi bila polna nasprotij, da mali človek preprosto ne bi vedel, kaj naj si misli o njem. Bil je zagrizen komunist, kar pomeni, da je grel zaporniško celico že pred 2. svetovno vojno. Od 1940 je bil »neuradno« član CK KPJ, z Edvardom Kardeljem, Aleksandrom Rankovićem in Titom je tvoril tako imenovano »jugoslovansko četvorko«. 13. julija 1941 je organiziral vstajo v Črni gori, ki je bila masovno največji organiziran odpor proti okupatorju v okupirani Evropi, sodelovalo naj bi okoli 30.000 ljudi. Po zlomu vstaje iz strani italijanskih fašističnih sil in po nekaterih političnih napakah, si je prislužil ukor in se je bil prisiljen vrniti v Vrhovni štab jugoslovanske vojske. Nato so sledile »leve greške« v Črni gori, ki so jih kasneje naprtili Đilasu, čeprav v tem času tam sploh ni bil prisoten, je pa Đilas v enem izmed intervjujev priznal okoli 100 likvidacij za časa njegovega vodstva. Imena teh nesrečnikov bi naj tedaj celo zapisal v črnogorsko partijsko glasilo, kateremu je na koncu dodal besede: »se nastavlja«.
Preostanek vojne je preživel kot glavni urednik glavnega glasila KPJ Borbe, kjer je aktivno objavljal članke (v slovenščini jih imamo zbrane v knjižni obliki). V enem je borce pozival naj okupatorjeve pomagače »pobijejo kot pse«, v enem izmed bolj pomembnih pa je definiral črnogorsko nacijo. Po vojni je prevzel Agitprop in bil vidnejši član partije, nekateri so ga imeli celo za naslednika Tita. Ravno slednji pa bi ga naj imel rad kot lastnega sina. V sporu z Informbirojem je odigral eno izmed najpomembnejših vlog. Lahko bi dejali, da je bil glavni kritik Sovjetskega sistema in njegovega birokratizma. Od tukaj pa je bil le streljaj oddaljen od kritike Jugoslovanske komunistične partije. Že kmalu po vojni je napisal članek z naslovom Iz izvira bistra voda teče, ampak jo ljudstvo motno pije, v katerem je izrazil svojo nezadovoljstvo nad lakomnostjo nekaterih komunistov. Bil je tudi proti magazinom, iz katerih so dobivali »imenitni ljudje« najboljše stvari po simboličnih cenah. Sicer je šele leta 1951 dosegel njihovo zaprtje s pomočjo Borisa Kidriča. Najzanimivejša zgodba o Đilasovem ukinjanju privilegijev pa je tista o kavi. Na neki seji vlade so prišli natakarji in postregli s kavo, Đilas pa je jezno odreagiral: »Do kdaj se bo kava pila zastonj? Kavo je potrebno plačati!« Igral je tudi pomembno vlogo pri oblikovanju koncepta o samoupravljanju.
Demokracija
Pri informbirojevskem sporu je šlo tako za moralno vprašanje, kakor tudi za vprašanje avtoritete. Če se je Tito lahko uprl Stalinu in se mu ob tem ni »nič« zgodilo, je s tem porušil kompleksno avtoritarno delovanje v komunističnem sistemu, ne da bi se zavedal, da je s tem pravzaprav postavil tudi podlago javnemu upiranju in zoperstavljanju znotraj svoje partije. To se je zgodilo po Stalinovi smrti, ko je bilo jasno, da je Jugoslavija oz. Tito zmagovalec spora. Stalin je umrl marca 1953 (letos je torej minilo 60 let od njegove smrti), julija 1953 pa je Tito sklical sejo Centralnega komiteja na Brionih, ki jo lahko štejemo za začetek zaviranja procesa demokratizacije v Jugoslaviji. Đilas je imel občutek, da si Tito podreja CK, saj so se prvič sestali izven Beograda in ni se motil (spomnimo, da je Tito podobno naredil, ko je potreboval podporo za Rankovićev »odstrel« 1966). Đilas je bil načeloma proti, vendar je bil zmeden in neodločen, sodu dno pa je izbil Kardeljev »padec na kolena«, ko se je glede nove ustave septembra 1953 uklonil Titovi volji. V jezi je Đilas Tita označil za nosilca birokratizma, kar mu je Kardelj vrgel pod nos januarja 1954. Takrat je namreč bil sklican izredni plenum CK-ja na temo »primer Milovana Đilasa«. Đilas je od oktobra 1953 pa do januarja 1954 napisal serijo člankov v Borbi, ki so na začetku bili sprejeti z odobravanjem, ko pa je prešel v kritiko partije, pa je trčil ob premočno skalo. Prišlo je namreč do zmede na terenu, saj so mnogi mislili, da gre za linijo partije in ne za Đilasovo osebno mišljenje. Ne glede na te zadeve, je bil konec decembra izvoljen za predsednika skupščine, v začetku leta 1954 pa je vedoč, kaj ga čaka, še dodal olje na ogenj in izdal članek v »svoji« reviji Nova misao, pod naslovom Anatomija jednog morala. Anatomija je napovednik tistega dela, ki je nastal leta kasneje in po katerem je Đilas najbolj znan – to je »Nova klasa«. Anatomija je literarna pripoved o Mileni Dapčević in o odnosu žena partijskih funkcionarjev do nje. Vmes se je odigrala še velika zakulisna igra, o kateri mogoče podrobneje kdaj drugič. Tretji izredni plenum CK Zveze komunistov Jugoslavije se je nato odvijal 16. in 17. januarja 1954, na kateremso Đilasove ideje obsodili. Glavni tožilec je bil Tito in nato Kardelj (ironično, da je bilo kar nekaj Đilasovih idej od Kardelja ali pa se je z njimi strinjal, kasneje pa jih je celo propagiral), nato se je množica delegatov stresla nad Đilasom, kaj drugega pa počnejo dobri komunisti? Branil ga je le Vladimir Dedijer, Đilasova bivša žena Mitra Mitrović ter deloma Svetozar Vukmanović – Tempo. Đilas je izgubil vse politične funkcije in dobil opomin pred izključitvijo, to pa zaradi tega, ker je Tito hotel zahodnim medijem pokazati, da ni podoben Stalinu, slednji so namreč plenum budno spremljali.
Zaporniška številka 6880
19. aprila 1954 se je Đilas odločil, da ne bo »umrl«, ampak bo začel novo življenje. Napisal je izstopno izjavo ter vrnil svojo partijsko knjižico 0004. Vendar pa številkam ni ubežal, kmalu je dobil novo, višjo – 6880. V prihajajočih letih so mu sodili zaradi več primerov: Izjave zahodnim novinarjem proti intervenciji Sovjetov na Madžarskem, protidržavno delovanje, ko je izdal državne skrivnosti v knjigi Pogovori s Stalinom itd. Skupno je v zaporu preživel 9 let svojega življenja, ves čas pa je ustvarjal in pisal. Izgubljeni raj Miltona Johna je tako v zaporu prevedel deloma celo na straniščni papir. Če sem v kolumni o Borisu Kidriču pisal o poveličevanju njegovega imena, pa je bilo pri Đilasu ravno obratno. Lahko bi rekli da je Đilas najbolj popljuvana oseba povojne Jugoslavije. Kriv naj bi bil za: likvidacije v Črni gori med vojno, razmejitev republik, za taborišče na Golem otoku, za bojkot nekaterih kulturnikov itd. itd. Večino svojega življenja po 1954 je bi izoliran in pod nadzorom Udbe. Ljudem, ki so ga pozdravili na ulici, ni ozdravljal, ampak jim je rekel ,»hvala«, dolgo časa je bil brez potnega lista, slišal sem, da so ga celo izključili iz ribiške družine v Beogradu, sicer je bil mož strasten ribič.
Kdo ga bo ocenil, še pomembneje, kako?
In res, kako ga oceniti? Ideološko protikomunistični zgodovinarji ga kujejo v zvezde zaradi njegovih del, kot so: Nova klasa, Nesavršeno društvo, Pad nove klase, njegovi spomini v več knjigah itd., a ob tem pozabljajo na njegovo vlogo pred 1954 in predvsem tisto med vojno. Tako delajo več škode kot koristi. Enako je s Titovo vlogo. Staro režimsko usmerjeni zgodovinarji pravijo njem: »ja, saj nekaj jih je res pobil, pa prvo desetletje po vojni je bila diktatura, potem pa menda ne več, pa vsi so ga imeli radi itd.«, zopet natolcevanje. Osebnost je treba jemati v celoti in reči bobu bob. Seveda se vedno poraja večno vprašanje, ali dobra dela izničijo slaba?
Leta 1987 je Đilas po 34 letih medijskega šikaniranja naposled imel intervju za nek jugoslovanski časopis in sicer za študentsko revijo v Sloveniji. Uredništvo je ob tem zapisalo: »Nihče nima pravice brisati iz zgodovinskega spomina človeka, ki je igral tako pomembno vlogo, pa naj gre za vlogo, ki jo ocenjujemo v dobrem ali slabem pomenu besede, ali v obeh. Nihče tudi nima pravice ustvarjati bajk o človeku, dopustiti, da nepotrjene trditve dobijo široke razsežnosti in hkrati odrekati pravico do besede tistemu, ki ga ta slika prvega prizadeva. /../ Nehumano, necivilizirano in pod vsakim kulturnim nivojem je tako popolno preziranje tega človeka. Odgovor na vprašanje, ‘zakaj Đilas’, bi tukaj moral biti jasen. Ne samo zaradi civilizacijskih norm, pač pa ravno tako zaradi norm, na katere se tako rada sklicuje naša družba, zaradi vseh nas, torej. Uredništvo ne more in niti ne želi biti razsodnik Đilasovega dela in niti razsodnik njegovih idej. In kdo je končno lahko takšen razsodnik, če ne ljudje in zgodovina preko njih? Da pa bi zgodovina lahko izrekala sodbe, ni potrebna samo prisotnost razsodnika, temveč tudi prič in porote in tožilca in javnosti in obrambe. Le odprt prostor dialoga je dovolj širok, da lahko nudi vse to in hkrati tisto mesto, ki lahko prepreči prevlado apriornih sodb in neutemeljenih ožigosanj…«
Đilas je umrl 20. aprila 1995. konec leta bo 60 let od izdaje njegovih člankov/idej ter naslednje leto, januarja, 60 let o »padca z oblasti«. Čeprav bo leto 2014 v znamenju stoletnice prve svetovne vojne, naj ne bo Đilasova 60-letnica spregledana. Ne živimo več v SFRJ ali pač?
Foto: Wikipedia
