Partija šaha na Delu

Takoj ko sem slišal, da je odstopila Delova urednica Romana Dobnikar Šeruga, so mi prišle na misel besede, da je še pravica na svetu. Človek mora nositi težo svojih dejanj. Če so dobra, je za to nagrajen, če so plemenita, so mu ljudje hvaležni, če ga je polomil, se mora za to opravičiti in če tega ne stori, za storjeno tudi kazensko odgovarja. To je logika sveta, ki deluje že od začetka in taki družbeni postulati se (razen v kakšnih totalitarnih sistemih) večinoma ne spreminjajo.

Ko so vodilni pri Delu ugotovili, da je bil primer Rode Stelzer za prodajo časopisa neproduktiven, so morali nekaj storiti. Da razmišljajo v smeri zamenjav, je bilo jasno že ob prekinitvi sodelovanja s predsednikom uprave Dela Jurijem Giacomellijem 12. septembra. Ta je bil, kot so takrat pisali nekateri mediji, na nek način kolaterarna škoda omenjenega primera, povezana z vztrajnim padanjem Delove naklade. Prvemu koraku analize primera in ugotovitve stanja, je sledilo nadaljevanje, ki je bilo predvidljivo, čeprav urednica Romana Dobnikar Šeruga  takrat „ni razmišljala o odstopu“.

Ker se niti urednica, niti novinar za obrekovanje nista opravičila, ampak sta še nadalje vztrajala pri »utemeljenem sumu«, ni presenetljivo, kar se je zgodilo dober mesec po Giacomellijevi zamenjavi. V torek 16. oktobra, je tako odstopila še Dobnikar Šeruga, kot je navedla v izjavi za javnost, iz „osebnih razlogov“.

Urednik je začasno postal Bojan Budja, kar je bilo za nekatere presenečenje. Predvsem za Delove novinarje je bilo presenetljivo, da urednik ni postal nihče od 170. zaposlenih pri Delu. To kaže, da lastniki novinarskemu kolektivu zaposlenih pri „osrednjem slovenskem dnevniku“ ne zaupajo. Še več, s tem so jim jasno pokazali, da se nahajajo na dveh različnih bregovih. Zato »pritiskov« na urednico ne gre pripisovati toliko kardinalu Rodetu, ampak prej interesom kapitala. Če namreč naklada časopisa vztrajno pada in k temu pripomorejo tudi osebni napadi na nekatere najvidnejše Cerkvene predstavnike, je treba za to najti zdravilo. In zdravilo v tem primeru prav gotovo ni v vztrajanju pri, zdaj dokazano, opravljanju.

Karinal Rode in kritična javnost sta z zamenjavo doživela vsaj nekaj zadoščenja, ki pa bo v večji meri prišlo šele ob sodnem procesu, kjer bo na klop za obtožene sedel tudi Dejan Karba. Ta je v zadnjem času kar nekako poniknil. Nič kaj dosti se ne sliši o njem, ni ga bilo niti na novinarski konferenci, ko je kardinal Rode predstavil rezultate testa DNK.

Zanimivo je, da jim del javnosti ne verjame, pa čeprav sta bila odvzem vzorca in analiza rezultatov opravljena v tujini na lokacijah, ki jih je zahteval nesojeni sin ob sprejetju vseh njegovih pogojev (test v Nemčiji, ker ljubljanskemu sodnemu inštitutu, ki ga vodi dr. Jože Balažic ni za zaupati, da se ob odvzemu vzorcev ne srečata). To kaže, kako daljnosežne so posledice objave takega pamfleta, kot si ga je privoščilo Delo. Imena kardinala Rodeta se po vsem tem pač ne da v popolnosti očistiti, saj so mnogi v rezultatih že prepoznali teorijo zarote, Opus Dei in še kaj.

Vse skupaj se vpleta še v predvolilni čas predsednika republike. Da bi se na Delu lomila kopja med podporniki zdajšnjega predsednika Türka in premiera Janše, je sicer mogoče, a vendar je manj verjetno, da bi urednica Romana Dobnikar Šeruga zaradi tega odšla prav v tem trenutku. Veliko elegantneje bi jo bilo zamenjati skupaj z Giacomellijem ali  po volitvah. Teorija zarote po mojem mnenju v tem trenutku ni toliko verjetna, kot prej opisana objektivna odgovornost za slabe vsebinske in poslovne rezultate.

Vmesna etapa kardinalove zgodbe je zaenkrat končana, nekaj figur je že izven igre, kako daleč pa je konec igre in šah mat, je še težko napovedati.

Foto: Wieninternational